Pisatelj Bojan Bizjak nas takoj, s prvim stavkom, postavi v samo zgodbo, ozračje in like. Zgodba se pretaka iz ene podobe v drugo. Pokrajina, beseda, cvet, vse je dovolj, da se sproži nov spomin, nova misel in se zgodba plete naprej. Vendar pa se zaokroži sama v sebi, z nasmehom ženske, ki dobi šopek pomladnih rož.
V. K.


Trobentice

Šel je čez travnik, mrk, zvrnjen vase, in premišljal o sinočnjem prepiru. Njiva bo prazna, naj me hudič vzame, da bo prazna. Ne bom dovolil, da se orje. Kdo pa misli, da je, če ima vsega preveč. Saj vem, lakoten je, to bo. Še na našem bi, krompir za prašiče, ja, ja. To bi. Pa mu ne bom dovolili, ne bom mu, ne. Za zdaj kosi na mojem, to sem mu še dovolil, da pa bi, ne, ne! Pa naj bo prazna. In kako se je repenčil, češ da bi on pa takim, ki ne morejo več sami delati in nočejo dati zemlje v najem, nabil davke. Da zemlja ja mora biti obdelana, da je hrano treba pridelati. Pa ja, pa ja. Pred davnimi leti, smo orali, še s konji, mej duš, lepi so bili, je premišljal Tona in se grbil. Čutil je hlad severnika, ki je strgal čez Ledeni hrib, tako so mu rekli. Ledeni hrib, je pomislil, tam zgoraj so bile pozne trobentice, tam. In ko sva šla z vnukinjo, s to … Pravijo, da bo šlo, da … Mamila, bog se usmili, mamila. Kaj jim je tega treba, mamila. Pri nas nismo bili pijanci, ne, njen oče pa, baje je tudi on v mladih letih letal v Indijo in to … Prekleta mularija razvajena. Meni je bilo pred tednom dni petinosemdeset let, pa me poglej. Madona no, ti mladi pa nikamor peš, nič v gozd, nič, samo tiste škatle svetleče, prekleti telefoni.
Zavil je navzgor med zveriženo grmovje, od koder se je videlo daleč v dolino, kjer je zdaj tekla moderna avtocesta – kot len siv trak se je ulegla med zeleneča žita, med še rjave travnike. Na jugu se je razpirala modrina in sonce je izza večjega oblaka skopo umivalo dolino. Tam, kjer je je nekaj kuknilo, tam so zelena žita zažarela; z zelenim ognjem so klicala v življenje. Kolikokrat smo se tu otroci lovili, skrivali, delali hiše iz vej, pašniki so bili. In po nevihtah se je od tod videlo morje, ja, ja, si je pokimal in do kraja zadrgnil težko staro bundo, vso obdrgnjeno, z zamaščenim ovratnikom. Na čelo si je potisnil kučmo, da ga vrtinci vetra ne bi razhladili. Tu smo imeli svojo šolo, tu. Repa v žerjavici, saj, ja. In pa korenje, krompir … Kakor kdaj.
In Janči, on, madona, je bil drzen. Stara Vilma je tekala za njim po njivi, pa smo imeli kino. Kar dopoldan je šel do njene njive, da bi izgrebel nekaj krompirja. Vilma pa je sedela pred hišo in pazila na svojo njivico. In potem smo najprej slišali njeno krhajoče kričanje, pa kmalu zagledali žensko v črnem in z vilami. To je bil kino, to. Janči pa v dir s tistimi krompirji, tiščal jih je na prsi in ji nekaj kričal nazaj. No, doma jih je pa Janči dobil, se ve. Vilma je šla in se potožila. In je moral Janči na jesen nesti košaro krompirja teti Vilmi … Čas, ki je šel, čas, ki ga ne bo več. Električni pastirji ne kradejo krompirja, ne.
In ko smo gledali morje. Marijo, on, on je sanjal, da bo mornar. Pa je tudi res bil, o ja, je šel, k mornarici je šel. Dolga leta je plul, čez dvajset, se mi zdi. Kaj vse je znal povedati o svetu, pa kako je znal to. Tu smo stali in gledali tisto oddaljeno svetlečo se ploskev, tisto belo svetlobo trpkega hrepenenja. Govorili smo si, kako bo, ko bomo poleti šli na morje, v kolonijo smo rekli, tako smo rekli, ja, v kolonijo. Pa sem potem otrokom v šoli razlagal, kdo vse je imel kolonije, jaz sem jim to razlagal, ki sem hodil v kolonijo.
In če se spomnim, kako je bilo, ko sem šel prvič, doma smo že končali košnjo, peti razred. Mama me je peljala zjutraj, z jutranjim avtobusom sva šla. V dolini je bilo že vroče, soparno. Joj, kako se tega spomnim. Stričevo črno potovalko sem imel, notri pa vse, kar je pisalo, da moramo imeti s seboj. In tam je že čakal avtobus za v kolonijo. Prišel je starejši moški, neki občinski uradnik ali kaj, in bral imena. Potem smo stopali na avtobus, izbral sem si prostor ob oknu. Gledal sem mamo, kako se je nekam sključeno držala, pa še tako lepa je bila, z razčesanimi rjavimi lasmi in v lahkem poletnem krilu, take barve kot trobentice, take barve. Sama si ga je sešila, znala je krojiti in šivati, to ji je šlo. Še drugim v vasi je kaj sešila, očetu nove hlače za k maši … Včasih je šivalni stroj drdral pozno v noč.
Ah, tista pesem, oče pa je pisal zapisnike, bil je tajnik na krajevnem uradu, enkrat predsednik pa vodja zadruge … Kar naprej je nekaj tipkal, na stari pisalni stroj. Pa kako je skrbel zanj, ga čistil, oljil, ja, cele procedure. In tako so se mešali zvoki: pisalni stroj, šivalni stroj, sestri sta pa sladko spali … Ja, tako se je slišalo v noč, zdaj tipkanje zdaj šivalni stroj. Ugriznil se je v spodnjo ustnico in pomencal z rokami in jih spet zatlačil v globoke žepe, smrknil, privzdignil glavo in pogledal na vzhod, kjer se je bočila gora; z nekim ponosom je rinila tja proti Krasu, kakor da je velika ladja, ki si orje pot do morja. Nekaj oblakov, še sivih, tu in tam gostih in temnih, jo je spremljalo. Za trenutek se mu je zdelo, da se veter obrača, da prihaja tisti vonljivi južnik, ki je nosil daljne vonjave razvedrenega juga: vonj cvetja, vonj slanosti, tako se mu je zazdelo.
Ozrl se je na levo, na sleme stare hiše, in videl, da je zima spet malo odkrhnila rob strehe. Rob za robom, kos za kosom, vse bo šlo. In ti sosedje, kot jata mrhovinarjev, ki čaka, kdaj bom dal oglas, da prodajam kmetijo. To se bo zgodilo. Lani sem misli, pa sem si premislil. Letos pa, težko vozim, mopeda ne več, avto pa res težko. Ne vidim več dobro. Takim bi morali odvzeti dovoljenje, priznam. Saj sem bil na pregledu, zapisali so: lokalne ceste še, avtocesta ne. Ja, res, kaj mi je še ostalo. Morda bom to pomlad še zadnjič sam vozil sem gor, kdo ve. Milica, njej se ne ljubi, čeprav je deset let mlajša, pa … Revije, križanke, to. In knjige, če bi res kaj resnega brala, pa ti jemlje tiste gospodinjske romane, poceni zgodbe. Včasih smo rekli plaža, dobro se tega spomnim, plaža. Ah plaža, plaža, biti na pesku, lenariti, pivo v senci, morda sladoled … Mladenke, mladci, mi pa koščati starci, debele žene …
Kaj mi je danes, marec, pomlad, prvi pomladni dan, enaindvajseti marec. Tu zgoraj je še prekleto hladno. In še nobenih trobentic nisem videl. Na travnikih je še vse primrznjeno, tudi sneg je še pod gozdom in v jamah, zvončki, ti so že bili, vem. Pa žafrančki, o, celi ograbki pod hišo, vse vijoličasto. Ko sem bil otrok, sem jih enkrat nabral in jih dal v štamperle. Čakal sem mamo, da pride; saj ne vem, kam je že šla tisto sobotno popoldan. Menda k prijateljici v vasi, k tisti, ki je delala v tekstilni tovarni spodaj v mestu in ji je prinašala blago, No, ko je prišla domov, se je pa razveselila tistih nekaj žafrančkov v kozarčku ob radiu na leseni polici v kuhinji. Prižgala ga je in sva zaplesala. Učila me je, kako se pleše. Sestrici sta bili odlični plesalki, odlični. Kako so jima opletale kite, ko sta plesali spodaj na travniku, oh, kakšna slika. Starejša, Mirica, kakšno dolgo kito je nosila. In kako je jokala, ko so ji jo odrezali, tam v osmem razredu, ker da taka pa ne more na gimnazijo, da se mora urediti, da …
Mi, kmetje, na pol meščani. Že takrat je oče oddajal kos posestva, doma smo imeli samo dve kravici in prašička, včasih pa konje, njive; les je stari oče vozi na žago s konji. Moj oče pa je šel v šole, so rekli, postal je uradnik. No, vse je šlo, dekleta ne bodo več plesala, jaz ne bom več trgal žafranov. Mogoče bi jih pa Milici nesel, glej no. In če bi dobil še trobentice. V dolini bodo kmalu prešle, no, ne še tako hitro, veliko jih pa je že. In bi nabral šopek, žafrančki, trobentice, vijoličasto-rumena kombinacija. Barvno skladje ali ne, na to se ne razumem – jaz in likovnost!?
Mesta, politična ureditev držav, geografske posebnosti, tam sem doma, jaz, učitelj zemljepisa in zgodovine.
Na treh osnovnih šolah sem delal, nazadnje na novi v mestu, ah, ki ima kos fasade v barvi marjetic. Glej no, danes kar najprej premišljujem o marjeticah. Kako tudi ne, pomlad je. In zato sem prišel gor, ker je včeraj prišel v našo hišo v mestu tisti, tisti, Boris. On, da bi … Pa ne boš, ne. Ko bom prodal, no, ko bom prodajal, se pa poteguj. Jezno si je popravil ovratnik in zavohal južnik, mehak, počasen, len. Šel je po brežini, polni krtin. Rjava suha zemlja je bila pomešana z drobnim kamenjem. Pa bom nabral žafrančke, bom. Trobentice, že vem, kje so prve, vedno so bile tam. V grapi pod kapelico, tam so, tam se bom ustavil.
Pozno popoldan je drhte nesel lepo nabran šopek, zavit v navlažen papirnat robec. Milico je našel v vrtu, brkljala je okrog gredic in delala načrt, kje bo kaj. Ko ga je zagleda, se ji je obraz zmehčal, nasmeh ji je napolnil oči s svetlobo nekdanjih pomladi.
»O, trobentice z gore, kaj, prve? Vem vem, pod Marijo si jih bral, kaj?«
Nič ni rekel, le v srcu mu je toplo vlekel južnik, ga ovijal v prosojno jasnino neke ljubeče navezanosti na njeno dobrotljivo pripoznavanje. Nerodno je tiščal robček, posmrknil in končno snel kučmo, ker je v dolini sonce že razlivalo zlato toploto in jemalo vase nečimrne zimske zgodbe. Trobentice so žarele med žafrani in trobile v pomlad, ki si je polagoma natikala lahkotno krilo zaupljivega upanja in ljubezni – čutil je to. In njen nasmeh je vse opečatil.
Bojan Bizjak