Kmetija Monera – Kmetija življenja v Strelacu pri Šmarjeških Toplicah

Kristina in Miha Dežman s svojima majhnima sinovoma Izakom in Elijo združujeta mlado družino, ki kmetuje drugače in pravita, da se v naravi vse povezuje. »Leta raziskovanja so nas pripeljala do regenerativnega kmetovanja ali kmetijstva prihodnosti. Znotraj tega načina kmetovanja smo našli vse, za kar si prizadevamo in v kar srčno verjamemo,« pojasni Miha. Z izbiro regenerativnega načina pridelave Kristina in Miha pridelujeta »živo« hrano. S prodajo raznolikih pridelkov pa podpirata sebe kot kmetovalca in družini omogočata dostojno življenje. Z njimi hkrati podpirata lokalno skupnost, z regeneracijo tal pa naravo.

»Razmišljamo o zdravi prsti. Kako jo narediti in ohraniti živo in zdravo, z veliko ogljika in na njej pridelati kakovostno hrano, ki nas krepi.«
Obdelujejo tržni vrt brez prekopavanja. To pomeni, da v tla ne posegajo mehansko, ampak jih negujejo in oživljajo ter tako pridelujejo kakovostno sezonsko zelenjavo, ki jih hrani od konca aprila do konca oktobra.

»Grede so zastrte s kompostom, ki ga pozimi ustvarijo naše kokoši. Z njegovo pomočjo v tleh zadržujemo vodo, dodajamo hranila za rastline in mikroorganizme, ti pa prispevajo k raznolikosti življenja v samih tleh in pripomorejo k zdravju in vitalnosti zelenjave. Grede so široke 75 centimetrov, saj na njih uporabljamo posebno, za njihovo obdelovanje zasnovano orodje. Vse grede so enako dolge zaradi največjega izkoristka – skratka naš vrt je do potankosti premišljen sistem, ki deluje.« S tem načinom dela vrt ni več asociacija za težaško delo. Mladi prihajajo na njihovo kmetijo, saj so željni tovrstnega znanja. »S tem načinom dela ohranjaš sebe in svoje telo ter učinkovito delaš in v kratkem času in z manj dela veliko narediš.«

KMETIJSTVO, KI GA PODPIRA LOKALNA SKUPNOST

»Na vrtu imamo pravo vojsko. Sicer je ne vidite, ampak je v zemlji. Posnemamo gozd, odlagamo organsko maso, kompost in sekance. Tla niso gola, ampak zastrta, zato skoraj ni plevelov, je pa v njih polno življenja.« Kristina in Miha sta opravila dvomesečno izobraževanje pri Richardu Perkinsu iz Švedske – očetu regenerativnega kmetijstva, ki je med seboj povezal vsa ključna znanja. »Tako sva pridobila potrebno znanje, tabele za preračunavanje, ki so neverjetno zanesljive in omogočajo povsem dodelano finančno sliko. Na koncu je namreč pomembna tudi številka pod črto, saj se s kmetijo preživljamo. Res pa je, da že od nekdaj živimo minimalistično življenje s poudarkom na trajnosti. Za naju denar nikoli ni bil bistven – je sicer osnova za preživetje, vendar so druge oblike kapitala pomembnejše: vzgoja otrok na kmetiji, pridelava in kuhanje zdrave hrane, peka kruha …«

Danes se o regenerativnem kmetijstvu lahko veliko naučimo tudi pri slovenskih pridelovalcih – Tilnu Praprotniku z ekološke kmetije Vegerila, pri Janu – Janov vrt …, je pa v zadnjih letih pri nas tržno vrtnarjenje v razmahu. »Tako lahko vstopiš v prehranjevalno verigo kot pridelovalec, tudi če nimaš veliko zemlje. Majhna naložba za veliko donosnost.«
Kljub temu opažata, da je od vseh njihovih dejavnosti najtežje prodati zelenjavo. »Slovenci imamo še vedno veliko svojih vrtov, kar seveda pozdravljava,« pravi Kristina in nadaljuje: »Želimo si čim bolj lokalno delovati, zato se moramo pri prodaji zelenjave bolj truditi, medtem ko se piščanci in jajca prodajajo dobesedno sama.«

»Naša kmetija deluje po modelu CSA (community supported agriculture), kar v prevodu pomeni kmetijstvo, ki ga podpira lokalna skupnost. Je sistem, ki v prehranskem sistemu osebno poveže pridelovalce in kupce ter jim omogoči, da pridelke zakupijo vnaprej. Glavni cilj tega modela je krepitev in povezovanje skupnosti prek lokalnih trgov.«

Zakup vnaprej je bil ljudem sprva tuj. »Posebno ideja, da plačajo nekaj, česar še nimajo v rokah. Ob četrtkih dostavljamo zabojčke na dom, ponujamo pa možnost zakupa za tri in šest mesecev ali za celo leto. Večinoma na začetku poskusijo zakup za tri mesece, potem pa običajno podaljšajo na celo leto. Poskušamo jim približati sezonskost, da poskusijo zelenjavo, ki jo narava ponuja v danem trenutku, saj to naše telo tudi potrebuje. Kupce poskušamo ozaveščati, da nas in sebe še vedno podpirajo tudi v času dopustov. Ta način prodaje pridelkov, po ekoloških cenah, predstavlja varnost in hkrati veliko odgovornost, ker so kupci plačali vnaprej, mi pa se zavedamo, da jim moramo hrano tudi zagotoviti. To je lepota majhnih sistemov – prodani pridelki in potrditev ter podpora kupcev.« Zaradi stalnih kupcev in vnaprejšnjega zakupa je kmetija ekonomsko stabilnejša. »Vsako leto imamo tudi dan odprtih vrat, ki nas s kupci še bolj poveže.« Za piščančje meso imajo tri prevzemne točke na kmetiji, v Novem mestu in Ljubljani, zelenjavo in jajca pa tržijo le lokalno.

Miha pravi, da človek v sebi nosi spomin okusa dobre hrane. »Starejše stranke pravijo, da so naša jajca točno taka kot tista iz njihove mladosti. So pa naši kupci od najbolj zahtevnih chefov iz priznanih restavracij do najbolj preprostih ljudi, čisto vsi pa prepoznavajo pristen okus naše hrane.«

PREMIČNO PAŠNIŠTVO

Pašnik pri kokoših prestavljajo na dva dni. »Naše kokoši večino svojega življenja preživijo na travniku, kjer jih prostorsko in časovno omejeno pasemo. To pomeni, da kokoši vsak dan ali na vsake dva dni prestavljamo po travniku. Tako zadovoljijo svoje osnovne potrebe po prehranjevanju z žuželkami, svežim zelenjem, prostem gibanju na svežem zraku, raziskovanju in brskanju. Hkrati poskrbijo, da so tla prezračena, prerahljana, pognojena ter skrbijo za ravnovesje živih bitij na travniku. V njihovih jajcih je shranjeno vse življenje našega skupnega delovanja. Zato so izjemnega okusa, polna beljakovin, zdravih maščob, vitaminov in mineralov. Pozimi živali premestimo v zimski prostor. Z mešanjem nastilja in iztrebkov pa kokoši pripravijo prvovrsten kompost za že omenjen tržni vrt in drevesa.«

Kokoši imata 320, piščancev je manj, redijo pa jih 70 dni. Dobijo preračunano količino krme, trikrat na dan, vmes imajo na voljo pašo. Piščance vsak dan tehtajo in spremljajo prirast in premikajo pašnik po sveži travni površini. Poleg sveže paše jih večkrat na dan hranijo tudi z žiti ter krmno mešanico za piščance. Z dnevnimi premiki poskrbijo, da sta njihovo delovanje in vpliv na tla koristna in ne pretirana.

»Piščanci so bolj zdravi, ker se raznoliko prehranjujejo in se gibljejo, kar je dobro tudi z vidika ekonomije kmetije. 50 do 60 % krme si namreč vzamejo iz narave.« Letos vzpostavljajo tudi domačo klavnico, lani so jih vozili v lokalne uradne klavnice. Povesta, da so jim lani zadnje piščance nepridipravi ukradli kar s pašnika – z električno ograjo vred. Letos sta zemljišče zato optimizirala, kupila kamere in postavila ograjo. »Ljudje so precej zgubili občutek nekih meja. Nič jih več ne ustavi,« pove Kristina.

Miha navaja, da je tovrstno pašništvo načrtno (Holistic Planned Grazing) in ne gre zgolj za pašno rejo. »Na naši kmetiji ni nič naključno. Vse ima neko vlogo, vse je skrbno načrtovano – v naravi se namreč vse poveže celostno – in po treh letih že opažamo napredek.« Tega merijo po obraščanju trave in življenju v tleh. »Pogledamo pod zemljo in spremljamo koreninski sistem. Travnik je bil prej v zelo slabem stanju in poln invazivnega rastja, danes pa na njem ponovno prevladuje gosta in visoka trava.«
Kristina in Miha ugotavljata, da se odnos ljudi do hrane spreminja. Veliko njihovih kupcev ima težave z zdravjem in zato išče hrano, ki »zdravi« v smislu kakovosti, v želji po izboljšanju zdravja in ohranitvi življenja. »Ta izkušnja je sicer kruta, ampak vendarle del učenja in spoznanja, da je pomembno, kakšno hrano ljudje jemo.«

ZAČETEK ZGODBE
Leta 2022 sta začela rediti kokoši in pridelovati mikrozelenje, naslednje leto sta dodala pašne piščance in tržni vrt, letos pa še delavnice, s katerimi ljudem predajata svoje znanje. Danes obdelujeta dva hektarja, začela sta z enim. Že prvo leto pa je kmetija delovala z dobičkom.

PRVINSKOST NOSIMO V SEBI

Mikrozelenje so mlade rastlinice različnih vrst, z dobro razvitimi kličnimi listi in že opaznimi prvimi pravimi listi. »Vsebuje zelo veliko vitaminov, mineralov, vlaknin in fitokemičnih spojin ter je zelo dobrega okusa. Ker mikrozelenje režemo v zelo mladem stadiju razvoja, ima lahko do 40-krat večjo vsebnost hranilnih snovi, kot jih ima ista vrsta odrasle zelenjave. V eni žlički mikrozelenja je toliko hranil kot v manjši skledi solate,« nas poduči Kristina.
Miha doda, da z velikim z veseljem pridelujejo hrano za ljudi, še bolj pa ga izpopolnjuje predajanje znanja. »Da lahko človeka naučiš, kako si sam pridela hrano. To je velika moč posameznika.« Kristina doda: »To prvinskost ljudje nosimo v sebi in ko pridemo v stik z zemljo, se ta prebudi v nas.« Za vse dejavnosti na kmetiji vodita delavnice, saj so predvsem mladi željni tega znanja.

»Za regenerativno kmetijstvo niso potrebne velike površine za obdelavo. Za perutnino izdelaš enostaven premični kokošnjak, kar ni velik finančni vložek in mladi si to lahko privoščijo. Osnova je nizkocenovna mobilna infrastruktura, kar predstavlja prihodnost za mlade kmetovalce, in to jim je treba tudi pokazati.«

MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE

V kmetijstvu je prst osnova, s katero se nihče poglobljeno ne ukvarja, čeprav z njo dela 80 % kmetov, ki premalo poznajo njene procese. Pri samem kmetovanju pa ima veliko vlogo tudi časovna donosnost (time menagement). »Če je vrt enako donosen kot reja kokoši, vendar s trikrat večjim časovnim vložkom, so kokoši donosnejše. Ni vedno merilo le denar, upoštevamo različne oblike kapitala (socialno, kulturno, finančno …), ki vplivajo na dobičkonosnost dejavnosti.« Priznata, da je mogoče zaslužiti tudi na majhni obdelovalni površini.

Miha in Kristina izhajata iz konvencionalnih, tradicionalnih kmetij. »Najine domače je v prvi vrsti skrbelo, kako bova preživela s tem načinom kmetovanja. Skozi strah so izražali številne dvome, vendar se njihovo mnenje izboljšuje skozi najin napredek, delo in pohvale lokalne skupnosti. Njihovih prvotnih dvomov ne obsojava, tako smo odraščali in nova znanja so nas pogosto plašila, saj se vsi soočamo s prirojenimi vzorci.«

Miha poudari: »Mladi nimamo takšnega znanja, kot ga imajo naši starši, zato si moramo pomagati med sabo. Starejša generacija ima res ogromno znanja ter razume naravo. Posebno vešči so najrazličnejših spretnosti, zato mi sodelovanje z očetom veliko pomeni. Sploh, ko mi posodi orodje – to je zame res velik kapital. Kdo ima prav in kdo nima, sploh ni pomembno, pomembno je, da si medsebojno pomagamo. Zemljo, ki jo s Kristino obdelujeva, nama je dal oče, za kar sva mu oba neizmerno hvaležna.« Kristina je skupaj z Miho prepričana, da je regenerativno kmetijstvo, v katerem se skrivajo tisočletna znanja, kombinirana s sodobno tehnologijo, kmetijstvo prihodnosti. »Vprašanje je le, kako močno bo zaživelo.«

»Naša kmetija sloni na treh stebrih delovanja. Vse, kar počnemo, mora biti dobro za naravo, ekonomijo kmetije in skupnost, znotraj katere živimo. Ti elementi so nerazdružljivi in se med seboj podpirajo.«