Upravljanje z velikimi zvermi

20 oktobra, 2023
0
0

Danes gozd na velikem delu Slovenije dejansko sega do naselij. Naselja, ki so jih v preteklosti obkrožale kmetijske površine, so danes bolj izjema kot pravilo. Temu primerno jih velike zveri, med njimi medved, v okviru dnevne migracije, brez težav dosežejo in tako prihaja do stikov in do konfliktov s človekom. Populacija rjavega medveda se po letu 1993 naglo številčno in prostorsko širi po Sloveniji. Vsakokratno oviranje in preprečevanja strokovno argumentiranega odstrela, pri tako veliki in stabilni populaciji, ki presega meje sprejemljivosti okolja, ki sobiva z medvedom, je neodgovorno dejanje. Na Inštitutu Jožef Štefan je bil nedavno posvet Miti in resnice o varovanju okolja, za katerega je magister gozdarskih znanosti Franc Perko pripravil tudi prispevek o rjavem medvedu v Sloveniji.

Pred začetkom druge svetovne vojne je na slovenskem ozemlju živelo okoli 60 ali celo 80 medvedov. V Sloveniji sta se njegova številčnost in razširjenost po drugi svetovni vojni, kljub varovanju, najprej počasi, po strogi zaščiti leta 1993 pa hitro večali. Po poleganju spomladi leta 1970 smo imeli 190 medvedov, leta 1993 že 300, leta 2008 (prvi genetski monitoring) 570, leta 2016 (drugi monitoring) 800 in leta 2020 že 990 osebkov (intervalna ocena 860–1120). Spolna in starostna sestava populacije sta po vseh dostopnih podatkih najmanj zadnjih 15 letih stabilni, v populaciji zmerno z 59 % prevladujejo samice. Relativna rodnost je okoli 24 %, relativna naravna smrtnost je majhna, okoli 5 %; Če od potencialne rasti (19 %) na leto odštejemo še različne antropogene vzroke smrtnosti medvedov (predvsem povozi), bi bila letna rast populacije, brez lova okoli 16 %. Lov je torej edini pomemben dejavnik, ki vpliva na medletno spreminjanje številčnosti medveda v Sloveniji. Relativna smrtnost zaradi lova je zadnjih 20 let povprečno znašala okoli 12 %, številčnost populacija se je zato letno povprečno povečevala za prek 4 %. Leta 2020 smo imeli v Sloveniji najvišjo populacijsko gostoto rjavega medveda v Evropi (v povprečju 21 rjavih medvedov na 100 km2). Z rjavim medvedom se praktično srečujemo že po pretežnem delu Slovenije, kar gotovo ni dopustno.

Odstrel je nujno sredstvo upravljanja
Naravna prehranska nosilna zmogljivost habitata medveda je v Sloveniji tako velika, da količina hrane ni in ne bo omejevala dinamike številčnosti oz. ni pričakovati zmanjšanja rodnosti in povečanja naravne smrtnosti medveda. Da bi zmanjšali možnost konfliktov so bili izvedeni številni ukrepi in aktivnosti: zaščita domačih živali, nedostopnost ostankov hrane v naseljih in osveščanje prebivalcev. »Podatki kažejo, da so veliki in še naraščajoči konflikti z medvedom v sedanjih razmerah primarno proženi z velikimi gostotami in znotraj-vrstnimi odnosi med medvedi, ki v iskanju kompromisa med nevarno bližino drugih medvedov in človeka vse pogosteje pristanejo v (s strani človeka) gosteje poseljenih območjih, zahajajo v naselja ali neposredno bližino, kar proži konflikte«, pravi Franc Perko in dodaja: »To vedênje medvedov torej ni primarno rezultat antropogene hrane v naseljih. Zato tudi vsi izvedeni obsežni pretekli raznovrstni (odstranjevanje virov hrane, zaščita živali in čebel, kampanje za osveščanje) ukrepi zmanjševanja konfliktov z medvedom v RS niso bili dovolj učinkoviti. Sorazmernih, zakonitih, izvedljivih in učinkovitih alternativnih metod odstrelu/odvzemu ni, oz. so vse smiselne alternative že izčrpane. Raziskave stališč prebivalcev v območju medveda pa nas opozarjajo, da je družbena nosilna zmogljivost v dinarskem delu Slovenije že presežena. Večina in vse več prebivalcev teh območij je izmerjeno prepričanih, da so konflikti (ki spremljajo škode) nesprejemljivi, nasprotujejo povečevanju gostot/številčnosti in smatrajo odstrel kot nujno sredstvo upravljanja populacije medveda. Za uspešno sobivanje ljudi in medveda je potrebno upoštevati tudi potrebe lokalnega prebivalstva in zmanjšati številčnost medvedov.«