Danes gozd na velikem delu Slovenije dejansko sega do naselij. Naselja, ki so jih v preteklosti obkrožale kmetijske površine, so danes bolj izjema kot pravilo. Temu primerno jih velike zveri, med njimi medved, v okviru dnevne migracije brez težav dosežejo in tako prihaja do stikov in konfliktov s človekom. Populacija rjavega medveda se od leta 1993 naglo številčno in prostorsko širi. Na Inštitutu Jožef Štefan je bil nedavno posvet Miti in resnice o varovanju okolja, za katerega je Franc Perko, mag. gozdarskih znanosti, pripravil prispevek o rjavem medvedu v Sloveniji.


Vsakokratno oviranje in preprečevanja strokovno argumentiranega odstrela pri tako veliki populaciji, ki presega meje sprejemljivosti okolja, je neodgovorno.

Pred začetkom druge svetovne vojne je na slovenskem ozemlju živelo 60 do 80 medvedov. Potem sta se številčnost in razširjenost najprej počasi, po strogi zaščiti leta 1993 pa hitro večali. Po poleganju spomladi leta 1970 smo imeli 190 medvedov, leta 1993 že 300, leta 2008 (prvi genetski monitoring) 570, leta 2016 (drugi monitoring) 800 in leta 2020 že 990 osebkov (intervalna ocena 860–1120). Spolna in starostna sestava populacije sta zadnjih 15 letih stabilni, z 59 % prevladujejo samice. Relativna rodnost je okoli 24 %, relativna naravna smrtnost je majhna, okoli 5 %.
Če od potencialne rasti medvedov (19 %) na leto odštejemo različne vzroke smrtnosti, predvsem povozi, bi bila letna rast populacije brez lova okoli 16 %. Lov je torej edini pomemben dejavnik, ki vpliva na medletno spreminjanje številčnosti medveda v Sloveniji. Relativna smrtnost zaradi lova je zadnjih 20 let znašala okoli 12 %, številčnost populacija se je zato letno povprečno povečevala za prek 4 %.

Leta 2020 smo imeli v Sloveniji najvišjo populacijsko gostoto rjavega medveda v Evropi: v povprečju 21 medvedov na 100 km2. Z rjavim medvedom se praktično srečujemo že po pretežnem delu Slovenije, kar gotovo ni dopustno.

ODSTREL JE NUJNO SREDSTVO UPRAVLJANJA
Naravna prehranska nosilna zmogljivost habitata medveda je v Sloveniji tako velika, da količina hrane ni in ne bo omejevala dinamike številčnosti oz. ni pričakovati zmanjšanja rodnosti in povečanja naravne smrtnosti medveda. Da bi zmanjšali možnost konfliktov, so bili izvedeni številni ukrepi in aktivnosti: zaščita domačih živali, nedostopnost ostankov hrane v naseljih in osveščanje prebivalcev.
»Podatki kažejo, da je razlog za naraščajoče konflikte velika gostota medvedov in znotrajvrstni odnosi med medvedi, ki v iskanju kompromisa med nevarno bližino drugih medvedov in človeka vse pogosteje pristanejo v gosteje poseljenih območjih, zahajajo v naselja ali njihovo neposredno bližino,« pravi Franc Perko in dodaja: »To vedênje medvedov torej ni posledica hrane v naseljih. Zato tudi vsi izvedeni ukrepi za zmanjševanje konfliktov z medvedom niso bili dovolj učinkoviti. Sorazmernih, zakonitih, izvedljivih in učinkovitih alternativnih metod odstrelu/odvzemu ni oz. so vse smiselne alternative že izčrpane. Prebivalci z območja medveda pa nas opozarjajo, da je zmogljivost v dinarskem delu Slovenije že presežena, konflikti so nesprejemljivi, zato nasprotujejo povečevanju številčnosti in smatrajo odstrel kot nujno sredstvo upravljanja populacije medveda.«

ZA USPEŠNO VARSTVO RJAVEGA MEDVEDA JE TREBA UPOŠTEVATI TUDI ČLOVEKA
Slovenija je kulturna krajina, ki sodi med tistih nekaj srednjeevropskih držav, ki jih še naseljujejo vsi avtohtoni veliki sesalci, med njimi tudi predstavniki velikih zveri: rjavi medved, volk in ris. In kot pravi Perko: »Velike zveri sodijo v skupino problematičnih živalskih vrst, ki človeku povzročajo škodo, z njim tekmujejo v izkoriščanju istih naravnih dobrin in so izjemoma ljudem tudi nevarne. Uspešnega varstva populacij prostoživečih živali v kulturni krajini danes ni več mogoče načrtovati samo na klasični dvosmerni ravni: živalska populacija – habitat, pač pa je treba upoštevati tudi tretjo raven – človeka.
Neupoštevanje lokalnih prebivalcev, ki so zaradi varstva problematičnih živalskih vrst prizadeti, lahko povsem izniči smisel varstvenih projektov. Tisto, kar enemu pomeni naravovarstvo, lahko namreč drugemu povzroča škodo ali ga celo ogroža. Pri ocenah nevarnosti medveda ne smemo upoštevati le neposredno škodo na živini, ovcah, konjih, poljskih pridelkih, sadnem drevju, uničenih čebelnjakih, ki jo je mogoče z varovanjem zmanjšati ali preprečiti, temveč predvsem nevarnost za ljudi in stres prebivalstva, ki živi na področju večjih koncentracij medvedov.
Čeprav je glede na pogostost srečanj med človekom in medvedom dejanskih konfliktnih situacij malo, pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je prebivalstvo, kjer se gibljejo medvedi, predvsem pa medvedke z mladiči, omejeno pri svojem gibanju, saj si zaradi strahu pred nesrečo ne upajo na sprehod, so pod neprestanim strahom tako pri delu na polju in v gozdu kot pri rekreaciji. Posebno so pri tem prizadeti otroci. Ob naraščanju številčnosti in prostorskem širjenju medveda je treba pričakovati, da bo konfliktnih situacij med človekom in medvedom v prihodnje še več.«

SLOVENIJA JE KULTURNA KRAJINA IN NE DIVJINA
Danes gozd na velikem delu Slovenije dejansko sega do naselij. Tudi na področjih, kjer se nahajajo večji strnjeni kompleksi gozdov, so na obrobju številna naselja, ki jih velike zveri brez težav dosežejo v okviru dnevne migracije. Perko dodaja: »Mesečni domači razponi, razen pozimi, so se gibali od 37 km2 oktobra do 84 km2 v maju. To je eno ključnih dejstev za upravljanje z medvedom, saj kaže, da v Sloveniji nimamo na voljo regij, kjer bi medvedi lahko živeli ločeno od ljudi. Za velik del območij, kjer so se gostote medveda v zadnjem desetletju povečale, so značilne nižje nadmorske višine, kmetijsko-gozdna raba tal, gručasta naselja vasi in manjših mest s tesnim prepletom gozda in kmetijsko-bivalne rabe prostora. Povprečna gostota teh območij znaša 0,3 zaselka/km2, povprečna oddaljenost medveda do najbližjega naselja pa je manj kot 1,5 kilometra, kar pomeni, da medvedi živijo praktično med vasmi in zaselki.«

KOLIKO MEDVEDOV NAJ BI IMELA SLOVENIJA?
Ocena o tem, kakšna naj bi bila primerna številčnost medvedov, se je stalno spreminjala. Leta 2012 je stroka ugotovila, da je to 400 do 500 medvedov, a že takrat jih je bilo v Sloveniji okrog 700. Konflikti z medvedom so še dodatno narasli, ko je populacija presegla številčnost 630 do 700 osebkov. Kljub temu se je ciljna številčnost leta 2022 dvignila na 800 rjavih medvedov, v Sloveniji pa je bilo že več kot 1000 medvedov.

STALNE OVIRE PRI UTEMELJENEM NAČRTU ODVZEMA MEDVEDOV

Če bomo odvzem rjavega medveda še naprej tako ovirali, jih bomo imeli leta 2050 že 3600.

Zavedati se je treba, da so še rezerve pri prehranskih možnosti za rast medvedje populacije, zato ne moremo računati na samoregulacijo. Za ciljno številčnost je treba nujno upoštevati tudi toleranco lokalnega prebivalstva do medveda. Tožarjenje v Bruslju, če ne veš za boljšo rešitev, kot je predlagana, je najmanj neodgovorno dejanje, če ne še kaj hujšega.

Slovenija je država z največjo gostoto rjavih medvedov v EU. Številne države medvedov sploh nimajo na svojem teritoriju, razen v živalskih vrtovih, zato ni prav, da presojajo o naših rešitvah.