»Vodenje kmetije, po vrhu še turistične, je garaško delo. Naše delo se prepleta z našim družinskim življenjem in življenjem naših gostov, ki k nam prihajajo že štirideset let. Tega ne zmore vsak. Potrebna je podpora vsakega družinskega člana, ki prispeva svoj kamenček v mozaik naše uspešne zgodbe,« ponosno pravi Barbara Štern s Turistične kmetije Pri Kovačniku s Planice nad Framom. 

Uspešno turistično kmetijo gradijo vsi družinski člani.

Letos pa ne praznuje le Kovačnikova kmetija, praznuje tudi Barbara – oboji okroglih 40. »Ob tako pomembnih prelomnicah si je treba vzeti čas, se spomniti prehojene poti in smelo načrtovati prihodnost,« pravi Šternova. Korona, ki je v zadnjem letu prinesla nekaj prisilnega premora tudi na turistične kmetije, ko so morale zapreti svoja vrata gostom, je bila tudi pri njih primeren čas za nove projekte. Gospodar Danilo in sin Aljaž sta načrtovala in prenovila sobe za goste, dokončala sta postavitev strojne lope, Barbara pa se je posvetila materinstvu – tik pred korono sta Aljaž in Julija dobila sestrico Ano – in zbiranju starih družinskih fotografij za knjigo, ki jo je nameravala izdati v jubilejnem letu. »Kovačnikov rod je trden, Planico si je za svoj dom izbral že sredi 18. stoletja. Pretresale so jih naravne nesreče, vojne in druge tegobe, a so vztrajali in tu pognali korenine. Zadnji trije rodovi nosimo priimek Štern, a smo se odločili ohraniti ledinsko ime – Pri Kovačniku, po katerem smo znani daleč naokoli. Zelo sem ponosna, da sta Danilova starša Janez in Angelca nadgradila kmetijo s turistično ponudbo. Angelca je najprej razmišljala o kurji farmi, kar Janezu ni bilo niti najmanj všeč. Zaradi izjemnih naravnih danosti in številnih možnosti za preživljanje prostega časa v bližini kmetije blizu mesta, a dovolj oddaljenega od mestnega vrveža, in ob izvrstni gospodinji Angelci sta se odločila za turizem na kmetiji. Oktobra leta 1981 sta Angelca in Janez vrata svojega doma in kmetije prvič odprla gostom. Še danes ponosno povesta, da je bil njun prvi gost škof Grmič iz mariborske nadškofije. Bila sta med prvimi v bližnji okolici Maribora, ki sta se odločila za to pot. Čeprav sta nama že leta 2008 predala kmetijo s trdnimi temelji, smo jih skupaj še utrdili. Ponosni smo na to! Naše veselje smo želeli deliti tudi z vsemi tistimi, ki nas že poznajo, in tistimi, ki nas še bodo, zato sem si zamislila brošuro, v kateri bi na kratko predstavili razvoj naše kmetije, prelomnice, ki so pomembno vplivale na naše delo, vse Šternove in bi lahko podelili nekaj receptov jedi, ki jih naši gostje obožujejo in nas vedno prosijo zanje. Iz brošure je nastala knjižica, iz knjižice pa knjiga s 160 stranmi in z več kot 50 recepti iz Kovačnikove kuhinje. Naslovili smo jo Naših 40,« ponosno pove Barbara Štern, avtorica knjige in nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

V knjigi Naših 40 so zapisane prelomnice v razvoju kmetije Kovačnik, opremljena je s fotografijami kmetije z okolico, predstavljeni so vsi člani družine Štern: Angelca, ki je skupaj z možem Janezom pogumno odprla vrata kmetije prvim gostom, njun sin in zdajšnji gospodar kmetije Danilo, njegova žena Barbara ter njuni trije otroci: Aljaž, Julija in najmlajša Ana.

OD MESTNE DEKLINE DO IZVRSTNE GOSPODINJE
Barbaro je za »ta mlado« h Kovačnikovim pripeljal Danilo in mami Angelci se je takoj prikupila. »Ni mi težko povedati, da sem živela v mestu in je bila moja edina skrb učenje. O kuhanju in peki nisem vedela veliko, a mi ni bilo težko začeti, saj je bila Angelca potrpežljiva z mano. Kot popolna tujka med lonci sem začela tehtati in zapisovati recepte za jedi, ki jih je pripravljala. Angelca je vedno rade volje delila z mano vse svoje znanje in bogate izkušnje. Na prvi pogled je bilo videti vse sila preprosto, a vzeti kuhalnico v svoje roke je povsem druga zgodba. Mama Angelca namreč nikoli ni nič tehtala, niti si ni zapisovala receptov. Vse je delala oz. še vedno dela po domače, po občutku,« pripoveduje spretna gospodinja Barbara Štern. Čeprav je Angelca že pred mnogimi leti predala svoje mesto Barbari, je še vedno nepogrešljiva v Kovačnikovi kuhinji.

Barbara Štern s starimi zvezki z recepti

Barbara si od takrat zapisuje hišne recepte, pozneje je dodala veliko svojih, vse s preprostim namenom: da jih bo nekega dne predala kot popotnico svoji naslednici. »Da bo njej lažje, kot je bilo meni,« iskreno pove. Izda nam, da je bil prvi recept, ki si ga je zapisala v svojo knjižico, recept za slavno pohorsko gibanco mame Angelce, najbolj priljubljene sladice iz Kovačnikove kuhinje. »Mislim, da še nismo imeli gosta, ki je ne bi poskusil. Zato upam, da razočaranje ne bo preveliko, saj prav tega recepta v knjigi ni. Odločili smo se, da ostane skrbno varovana hišna skrivnost,« prizna.

PRIZNANJA ZA TRUD IN RAZVOJ
Sprva sta Angelca in Janez gostom ponujala hišne in lokalne jedi, kmalu pa so ti začeli povpraševati po možnosti prenočitev. Zato sta uredila tri sobe s skupno kopalnico, vse po takratnih določilih. Glas o izvrstnih dobrotah gospodinje Angelce se je hitro širil naokoli, zato so prostori za goste, v katerih so jih lahko sprejeli trideset, kmalu postali pretesni. Zakonca sta razmišljala o širitvi prostorov, zato sta se odločila podreti svinjak, ki se je držal glavne hiše. Na njegovem mestu je leta 1996 nastala svetla in prostorna jedilnica, ki je še vedno glavna jedilnica za goste.

Tudi mlada gospodarja Danilo in Barbara sta se zagnano lotila novih projektov. Postopoma sta preuredila sobe za goste, sledila je prenova kuhinje, za najmlajše in razigrane obiskovalce so leta 2009 uredili nogometno igrišče, otroško vrtno hiško, igrala s toboganom, gugalnico in vrtiljakom. Leta 2012 so postavili nov hlev na prosto rejo po sodobnih smernicah za dobro počutje živali. V prostorih nekdanjega hleva za živino pa so nekaj let pozneje uredili kotlovnico, predelovalnico sadja in zelenjave ter skladišče za embalažo. Istega leta so vse prostore za goste, kuhanje in peko ter vso sanitarno vodo začeli ogrevati z lesno biomaso. Letos so popolnoma prenovili objekt, v katerem imajo žago za razrez hlodovine. Vse pohištvo v turističnih prostorih sta Danilo in Aljaž izdelala sama iz lastnega masivnega lesa. Na strehi nove strojne lope pa načrtujejo postavitev sončne elektrarne.

Njihov trud ni ostal prezrt. Za skrbno urejeno okolico, dolgoletni trud pri prizadevanju za olepšanje okolja in celotno zgodbo domačije Kovačnik jim je Hortikulturno društvo Maribor leta 2015 podelilo najvišje priznanje – kristalno vrtnico. Leta 2018 pa je spletni portal Siol.net Turistično kmetijo Pri Kovačniku uvrstil med TOP 10 najboljših turističnih kmetij v Sloveniji. Pred dvema letoma so prejeli tudi certifikat za izdelavo tradicionalne slovenske potice, lani pa certifikat Zeleni ključ, s katerim so se zavezali k trajnostnemu in okolju prijaznemu razvoju. V letošnjem letu so postali nagrajeni ponudnik in prejemnik certifikata Naše najboljše, ki ga podeljuje Zavod za turizem Maribor. Naše najboljše je skupna kolektivna znamka oz. certifikat kakovosti rokodelskih in živilskih izdelkov in pridelkov, ki jih ustvarjajo ponudniki na območju Maribora, Dravske doline in Dravskega polja, Pohorja in Kozjaka ter Slovenskih goric. 

Vsa priznanja in nagrade so potrditev pravih odločitev, meni Barbara Štern. »Vse to nam daje zagon za nadaljnji razvoj. Zamisli za razvoj imamo več kot časa, da vse uresničimo. V vseh teh letih se je kmetija razvijala, posodabljala, a naše vrednote in poslanstvo je ostalo tako, kot je bilo pred štirimi desetletji: da ostanemo družinska kmetija, na katero bodo gostje prihajali in se vračali z veseljem, saj tu najdejo vse za nekajurni ali večdnevni oddih: mir in tišino, izvrstno kulinariko in pristno doživetje življenja na kmetiji,« konča naš pogovor Barbara Štern. 

Kovačnikova kmetija leži na 680 metrih nadmorske višine v pohorski vasici Planica nad Framom. Na posestvu, velikem 36 hektarjev, imajo v lasti 12 hektarjev obdelovalnih površin, največ travnikov in pašnikov, ter 24 hektarjev gozdnih površin. V sozvočju z naravo redijo 40 glav govedi v sodobnem hlevu na prosto rejo. Na kmetiji redijo tudi svinje, kokoši nesnice, po posestvu pa se sprehajajo tudi druge živali, ki popestrijo dogajanje na kmetiji.

Fotografije: družinski arhiv