Upoštevanje naravnih danosti, izkušenj in novih znanj je ključna kombinacija na ekoloških kmetijah, ki mu sledi še zelo mlad gospodar Peter Forsthuber, predstavnik tretje generacije na kmetiji Almannshof. Peter kmetuje z ženo Stefanie, ki se sedaj največ posveča dvema majhnima otrokoma in svojim staršem. Od majhne, skoraj devethektarske kmetije, pri čemer je pol zemlje v najemu, skušajo preživeti v skladu z naravo, kar jim sedaj tudi uspeva. Zato so lani prejeli priznanje od združenja Bioaustria za najboljšo ekološko kmetijo v svojem okraju.
Na kmetiji v kraju Fischtaging, v vzhodnem delu Seekirchna, kmetuje ta družina od leta 1926. Sama lega posestva na nadmorski višini 550 metrov in to v kotanji, na treh koncih obdani z gozdom, ni najbolj ugodna za pridelavo zelenjave. Že leta 1966 sta se Petrova starša, Otto in Maria, odločila za ekološko kmetovanje in bila ne le pionirja ekološkega kmetovanja v Salzburgu, temveč tudi ustanovna člana ekološkega združenja Bioaustria. Družina si prizadeva najti ravnovesje med kakovostjo življenja, možnostjo zaslužka in novimi načini pridelave z ustvarjalnostjo, in že takoj je opazno, da niso ravno materialisti. Peter pove, da so najraje doma, na dopust ne hodijo, pod nogami dobesedno najraje čuti svojo zemljo, saj nam kmetijo predstavi bos. Tako Peter kot njegov oče, ki je bil poklicni varilec, pa se rada zadržujeta v delavnici s stroji in marsikaterega izvirno predelata.
Na kmetiji redijo sedem krav pasme pingau, mleko prodajajo mlekarni Salzburgmilch. Teleta zakoljejo pri starosti eno leto in prodajajo neposredno s kmetije kot mlado goveje meso. Glavni pridelek pa je zelenjava, okrog 25 vrst iz njiv in iz okrog 900 kvadratnih metrov rastlinjakov pod folijo.
Stefani se posveča otrokoma
ZDRAVA TLA, ZDRAVE RASTLINE
Ekološka pridelava zelenjave je na Salzburškem redka, a ne nemogoča, seveda če razmišljaš o pridelavi toliko kot Peter. Na prvem mestu je zanj vedno rodovitnost tal, gnoji jih z gnojevko in gnojem ter z rastlinami in zelenim gnojenjem iz deteljno-travnih mešanic. Iz svojih njiv pa je naredil pravi eksperimentalni poligon, njegovi razlagi ni bilo konca vse do teme na njivi, in še bi lahko nadaljeval. Izgleda, da ni ničesar, česar se ne bi lotil ali pri čemer bi se zaradi morebitnega neuspešnega poskusa ustrašil izgube. Letos je med drugim preizkušal sajenje paprike v volno, vendar neuspešno.
Je pa zato uspel drugi poskus; posebej ponosen je, da je uspel pridelati zgodnji krompir, ki je njegova posebna strast, pred kmeti na Gradiščanskem. Ponudil ga je lahko že konec aprila in zgodaj maja. Sadil ga je v grebene, po sistemu Julina Turiela, kar počne že zadnjih pet let. Grebene je pokril z dvema plastema koprene in eno plastjo plastike z luknjami. Redni krompir za skladiščenje pa je sadil maja in ga pokril z zastirko – travo, ki jo je dobil zastonj od soseda. Pravi, da bo delal samo še tako, saj je imel za 30 % več pridelka. V zastirkah ni bilo več miši kot običajno, pač pa veliko manj koloradskega hrošča in tudi miši so pojedle manj krompirja.
Prednost tega sistema je, da je mogoče kljub vsemu mehansko obvladovati plevele, zato se ga je tudi lotil. Na grebene so na kmetiji začeli saditi, ker so imeli težave s korenjem, pa tudi čebulo, ki je sedaj eden njihovih glavnih pridelkov, a pogoj za uspešnost je predhodno zeleno gnojenje, pove iz izkušenj Peter. Na njivah so težave z različnimi škodljivci, največ s polži na robovih njiv, kjer je zemlja vlažna. Tako so jim polži v eni noči uničili 2000 sadik buč, ki so jih pridelali sami. V kapusnicah so imeli težave z bolhačem in prav tako ostali brez dela pridelka. Delno so jih zaščitili z mrežami, a je to zapleteno. Veliko škodo jim delajo še zajci, ki imajo posebej radi brstični ohrovt in so se navadili ograje, čez katero skačejo. Sadik pa že vsaj deset let ne zalivajo, z izjemo zelo sušnih letih. Deževnico zbirajo v 240 kubičnih metrov velik bazen, za vodo imajo tudi črpalko. Pozitivne učinek pričakuje mladi gospodar od dobre prehranjenosti sadik s humusom in to brez zaščite. Enkrat je uporabil tudi ekološki insekticidi, a brez uspeha, ker ga je dež čez dve uri izpral. Zato Peter sklene, da so najboljša strategija zdrava tla, ker so le v tem primeru zdrave tudi rastline. Občasno potrebujejo na njivah tudi pomoč, kar jih stane 10,40 evra neto oz. 20 evrov bruto na uro. Na kmetiji pa imajo tudi tri hladilnice, v katere so investirali 150.000 evrov.