Vreme
Naročite Kmečki glas
Največ novic za najnižjo ceno!
KMEČKI GLAS

Sreda, 2. december 2020 ob 10:05

Odpri galerijo

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 15. Jan 2021 at 21:16

168 ogledov

Omlete za izdatno malico
Omlete navadno obogatimo z raznimi zelišči, zelenjavo, koščki mesa ali rib. Primerne so za zajtrk, večerjo ali krepko malico, pripravljene pa hitro in preprosto. Tule sta dva recepta Petre Kavšek, mojstrice za peko palačink in omlet. Omleta s tunino in grahom Sestavine: 150 g graha, 80 g tunine v oljčnem olju, 1 čebula, 2 stroka česna, 6 jajc, 2 žlici smetane za kuhanje, sol, poper, sesekljan peteršilj Grah skuhamo v slani vodi. Tunino dobro odcedimo in jo z vilicami pretlačimo. Olje iz konzerve tunine prihranimo ter na njem prepražimo sesekljano čebulo in strt  česen. Jajca stepemo s smetano za kuhanje, dodamo sol, poper, sesekljan peteršilj in premešamo. Mešanico vlijemo v ponev k čebuli in česnu. Nato primešamo še grah in tunino. Pečemo pokrito pri nizki temperaturi okoli 10 minut. Omleto odkrijemo in pečemo še 5 minut. Omleta s hrenovko in suhimi paradižniki Sestavine: 3 jajca, 4 žlice naribanega sira, 1 hrenovka,  4 posušeni paradižniki v oljčnem olju, 4 žlice kisle smetane, origano, sol, poper Jajca penasto umešamo, dodamo na kolesca narezano hrenovko, na manjše koščke narezan paradižnik, sir, začimbe in sol. Vse skupaj dobro premešamo. V ponvi segrejemo oljčno olje, vlijemo jajčno mešanico in pokrijemo s pokrovko. Ko omleta zakrkne, jo obrnemo in popečemo še na drugi strani. Ponudimo na toplem krožniku. Postrežemo lahko s kislo smetano.  

Fri, 15. Jan 2021 at 21:02

176 ogledov

Zgodba iz nekdanjih časov
Razpoka v zidu, ki sproži v spominske drobce iz bojev v Galiciji. Na plan privrejo podobe iz vojne, obenem pa vstaja pred nami portret, mojstrsko izrisan v prepletu spominov, trdega življenja in vsakdanjega kmečkega dela – silaka, borca in kmečkega človeka, ki mu ta svet ne prizanaša s preskušnjami. A tudi v najbolj mrzle dni se pritaknejo sladki spomini in misli. Preberite si, kako mojstrsko je stkan portret v tejle zgodbi pisatelja Bojana Bizjaka. V. K. Led Kock je ležal na stari izmučeni postelji, kar nekoliko pretesni za njegovo dolgost, meril je dva metra in tri centimetre, rekli so, vojaških mer. Seveda je bil tudi težak, sto pet kil, dober jedec, dober, koristen delavec. Molčeč, vase potegnjen. Bržkone od takrat, ko se je vrnil iz vojske, ko je s seboj prinesel tisto težko konjsko odejo, ki ji je pravil koc, zato se ga je tako imenovalo – preprosto Kock. Obrnil se je na drugo stran in dolgo gledal razpoke v zidu, zgoraj v kotu se je nabralo celo nekaj srenastih kristalov, ki jih je v tem mrzlem februarskem jutru sonce prepiknilo, da so zažareli in se iskrili, kakor da so tam zgoraj razvesene neke ogrlice. Dihal je počasi in premišljal, kako je bilo, tiste slike, mrtveci na zmrzlem blatu, v luži mlad vojak, čez pa tanka skorja ledu, da je bilo vse videti kot neka vitrina, v roki je držal jabolko, stisk je bil močan, v smrtni grozi, v čelu je bila drobna luknja, ostrostrelec. In stotnik, ki je čistil svojo uniformo, potem pa so drobci granat nacefrali njegov hrbet, čez nekaj dni je umrl ... In voz repe na njivi, ponoči smo se plazili, jo kradli, glodali, prekleto so pekle žnable ... In led v puški, pa je fantu oddrobilo brado. Pa so nam kaplarji kričali, da je treba zjutraj orožje pregledati. Kruh, kruh, bog se usmili, kakšen kruh sem jedel v neki vasi. Kako visok hlebec, kakšen okus. Tam so bila polja, tam so pasli konje, naša armada pa ... Požgali so jim žito. Kako je gorelo, bog se usmili, vsa njiva v ognju, potem pa je zajelo še leseno barako tam na robu, kjer je živel neki starec. Z ožgano suknjo je tekel med slivami do reke in se valjal. Nekdo od naših bi ga skoraj ustrelil, pa sem ga brcnil v rit, da je šel strel na pol v zrak. Za tisto sem dobil teden dni nagradnega dela, pomagal sem premikati poljsko kuhinjo. Kaj pa je to bilo meni, nič. Sam sem vzdignil voz s kotli iz blata, madona ja. Meni, kaj je to meni. Pa sem pisal domov, da je dež, kar naprej dež, da je blato, da se umira ... Nikoli niso dobili tistega pisanja. Ko sem pa prišel domov, mati so v grobu, tata, tata je šel v dolino in se spet oženil, brata za njim, sestra se je poročila, najmlajši je umrl. Na, zdaj sem pa v tej kambri, jesti dajo, Tone, da, delo je ... Vina mi pa kratijo, pa bi ga spil ... Zebe me. Februar, ta koc in še en pa ena plahta. Oni pa spijo pri zakurjeni peči, za Kocka je pa dobro, kar je. Pa naj bo tako, če je taka božja volja. Bog ja, Bog. Če bi bil, ne bi pustil, da topovi orjejo njive, ne bi pustil, da gorijo cele vasi, da se ljudje koljejo, da se jih obeša ... Vzdignil se je in se dolgo praskal po sivi bradi, popravljal si je lase, predolge, štrenaste in tudi že siveče. Pogledal je proti oknu, kjer je led še vztrajal in prepuščal dražeče sonce. Menda bomo žagali led na kalu ... Aprila ga bodo peljali dol v Trst. Ja, smešno ... Gospoda hoče led, da si hladi ribe, da oštirji hladijo pivo. Če bi se mene vprašalo, ga ne bi nič hladili, bi ga kar sproti spili. Trst, smrdi po ribah, ni zame ... Lani sem bil doli, ljudi ko trave, gospodične, moški, suhi, debeli, malo črni, svetli, vseh sort jih je. In ladje, o bog, kako toliko železa in lesa lahko  plava vodi. To mi ne gre v račun, to. Pa pomaranče, zložene v majhen hrib, pa cele vreče kave, ojej. In še druge reči, dišave, blago za obleke, olivno olje v sodčkih, čokolada v trgovini ... In kava v gostilni, kako je bila dobra. Pa golaž, dva sem pojedel in tri košare kruha. Malo so me postrani gledali, kaj, kar naj. Ko sem pa po dve vreči nesel na voz, so bili pa še bolj čukasti ... Čez kras sem kinkal poleg Franja, ki je fural. Mogoče je pa tisto vino res toliko bolj močno. Bo že res, bo. Vzel me je s sabo, ker je imel kar veliko tovora. Za dva dobra konja in za naju je bilo kar kaj vleči. Vsega je peljal, vsega, kave, turšne moke, soli, olje, kis. Ma vsega, poln voz. Nekaj za trgovce, nekaj zase, kšeftar, nimaš kaj. In kako so bile lepe zvezde, ko sva ponoči motovilila že dol proti Vipavski dolini, kjer sva spočila konja, ker je Čaven kar pošten grič, je ... Njegovo razmišljanje se je sunkoma prekinilo. Gospodar je odločno potrkal po vratih in mu povedal, da so jajca že ocvrta, in da naj se že spravi pokonci. Led gremo rezat, se je slišalo na drugi strani. Kock je počasi zbrcal s sebe smrdljive odeje, se pretegnil, si uravnal hrbet in se nekaj časa zastrmeval v luknjo volnene nogavice. Pomigal je s prostim palcem, se nasmehnil ... Pregnal je grde spomine in si hitro obul težke čevlje, spredaj so bili objeti z močno žico, da se ne bi razprli. Sunkoma je odprl vrata, da so kar jeknila. S topotom je šel do velike kuhinje. Gospodinja mu je dala krožnik s štirimi pečenimi jajci in zajeten kos kruha. Popoldan so mu dali še kosilo, zvečer pa vedno samo liter mleka, včasih še kos kruha, poredkoma, raje kos mrzle postane polente, ki je družini ostala od večerje. Voščil je dobro jutro, odrinil stol in sedel. Prekrižal se je in se hlastoma lotil dela, kruh je namakal v rumena očesa, zavijal z očmi, drobil in hitro nosil v usta. Gospodinja je od nekod prinesla velike volnene rokavice. »Na, da boš lažje prekladal led, da ti prsti ne omrznejo preveč, potem boš imel revmo na stara leta. Tisto pa ni fajn. Kar spomni se svoje uboge matere, kako je imela zvite prste. No, te bodo zadosti velike za tvoje šape. Led je debel, včeraj so ga navrtali. Ta zimo drži, mrzlo je ko hudič. Ponoči poka drevje, taka je ta reč,« je rekla. Ko je pojedel, je preizkušal rokavice. Dobre bodo, si je potiho rekel. Milo se mu je storilo. Vidiš, pa je tem ljudem mar zate, vidiš ... se je topil. Tone je odprl vrata, že ves opremljen za žaganje ledu, usnjene gamaše, čevlji, dvojne rokavice, vrvi, debela kučma, kavlji, žaga. Sonce mu je posvetilo v rdeč obraz in mu risalo nasmeh v sicer tog obraz, umit s prizadevnostjo, ki je včasih šla čez vse meje. Sani so čakale pred skladiščem. Kock je prijel roča in potegnil, kakor da vleče otroško igračo. Že same sani so bile težke, če je bil sneg moker, saj so imele veliko železnega okovja. Posmrknil je in spotoma premišljal, da je malo, pa vendar krivično. Gospodar bo z ledom zaslužil, meni je odplačal že z zajtrkom. O, kadar ni dela, tudi štirih jajc ni. Bela kava in zagozda kruha, kakšne četrt kile, več ne, pa bi ga pojedel cel hlebec. In ribe, tiste v konzervi, tiste, še olje bi spil ... Kje so tisti časi, ko sem lahko vse to dobil, zdaj, zdaj pa delaj, delaj, molči, streho smo ti dali nad glavo, vaša hiša se je prodala. Oče je vse zakartal, še nam je bil dolžan, pa jo je popihal nazaj dol v deželo. Prišli so do kalu, Tone, Kock in še dva najeta vaščana. Tone se je nekaj časa sprehajal po ledu, tacal, poskočil, pa se led nikjer ni vdal. Enemu od vaščanov je naročil, naj da je najprej odkidal, da so lahko prišli do roba ledu. Potem so nastavili žago in začeli, prvi kvader, drugi, tretji ... Nenadoma pa se je na Kockovi strani led udrl. Hresknilo je in Kock je bil v mrzli vodi. Začuden je gledal, kaj se pravzaprav dogaja. Najprej se je iz začudenja zbudil Tone. Zakričal je, naj mu podajo vrv, da ga bodo izvlekli. In Kock je pograbil vrv, vsi trije so jo držali. Počasi se je le izkopal iz ledene kopeli. Tone je ukazal, naj gre domov, naj se spravi pod odejo in mu bodo dali kuhanega žganja. Kakšne stare cape naj Irena poišče, te pa naj da na peč, da se posušijo. Ostalim je naročil, da bodo led nažagali in ga s kavlji zvlekli na sneg, potem pa naložili na sanke, ki jih bo naslednji dan Kock peljal pred skladišče in razložil. Kock je najprej čutil oster hlad, potem skorajda pekočino, ki mu je žgala kosti. Na površju se je voda hitro strnila v skorjast led, na koži pa je hladilo. Z dolgimi koraki je šel po gazi in se ves tresel. Ko ga je gospodinja zagledala, mu je rekla: »No, pa si se le enkrat okopal, no. Hitro, hitro, v kamrico, pa cunje dol, ti prinesem kuhan šnops, alo, dajmo,« je bila ukazovalna. Ubogal jo je. Zlezel je pod odeje, čez vrgel še star vojaški plašč, zapacan s krvjo, ker je v njem vlačil tovariša ... tisto, tisto, mu je šinilo v glavo, ko je gledal madež. Tisto zimo, boj ... na našem odseku so prebili črto, z bajoneti so šli na nas, o ... Ko sem enega prijel in z njim mahal, so se pa ustrašili. Moj kompanjon jo je pa dobil v hrbet, zvlekel sem tisto reč ... Kri je lila ... Ah, Galicija ... Kmalu se je prismejala gospodinja, mu vrgla otep cunj, staro spodnje perilo, natrgano, preprano, raztrgano srajco, pošivane hlače, suknjič, nogavice, raztrgano volneno jopo. Vse mu je bilo premajhno, a za silo bo, je rekla. Ni se zmenil za cape, prijel je kovinski lonček, s kadečim se žganjem. Srebnil je, se kremžil in spet srebnil. Ko da bi pil čisti špirit. Zame je dober ta prekleti šnops, ki je dober samo za rane. Odleglo mu je. Čutil je, kako se mu toplota razliva, kako mu odjenjuje tresavica. Kar udobno mu je postalo, da je malo zadremal. In v sanje se mu je pritaknila Roza, mlada, z dvema kitama, skoraj pol manjša od njega, zjedrena v prsi. Sukala se je po gostilni, nosila vino, pela … Jaz pa sem jo gledal, ko angela. In preden sem šel k vojakom, tisto noč, dež je pral. Ogrnjena sva bila z mojim velikim suknjičem, ko sva tekla zadaj za hišo in sva vedrila na skednju. Takrat ... rekla je, da me bo čakala. Pa me ni. Saj, mi ... Nič nismo imeli, kravo smo morali prodati, stari je vse zapil v njihovi gostilni, Pa tako lepe sanje, si je mencal obraz. Roza je sedela pod lipo in pela Oj te dolince, oj tele dolince – neka rezijanska pesem, ki jo je naučil eden od italijanskih vojakov, ki zna po naše. Ti hudiči črni! Zdaj se ne sme govoriti po naše. V gostilni, ko so oni pri mizi, je tišina. Pa bi lahko zmetal enega po enega skozi vrata, samo ... Ne bom zdaj mislil na to, če pa se mi je v sanjah prikazala  Roza. Zdaj ima že tri otroke. Vzela je Tinča, oni so bogati in mlajši je od mene. Saj, saj, kaj bi z mano, s hlapcem, saj, je domislil in pokašljal. Pa menda ne ... Ne, ne, samo slina se mi je zaletela. O Kock je kopriva, ne bo me ne, ta prekleta jetika, ne. Pozno popoldan je v kambro prišel Tone. Pogledala sta se. Kock je bil naspan in spet strašansko lačen. Kar naravnost je rekel, da bi rad kotlič zabeljene polente, pa da bo jutri zjutraj led prenesel v skladišče. Gospodar mu je obljubil kotlič polente in mu naročil, kako naj led zloži, ker da bodo potrebovali prostor, da bodo še z drugod nažagali led in ga zvlekli. In tudi da se je že dogovoril s furmani, da bodo led potegnili v Trst. V aprilu bo tako, potem pa oranje, je Kock domislil. Roza pa, kam je šla Roza ... Ko so nas prekladali po vlakih, sem mislil nanjo, na njene kite, na tiste oči, na – štemala sva se, štemala ...  Bojan Bizjak  

Fri, 15. Jan 2021 at 12:42

99 ogledov

Kolarski muzej Antona Horvata
Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, saj je bilo nekoč kovaštvo in kolarstvo tesno povezano. Po dolgi letih prizadevanj se mu je želja uresničila.     Kot piše Jože Žerdin, so se po njegovi zaslugi spomini na kolarstvu in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes. V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetijstva za kmečke vozove izdelovali lesena kolesa in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od  kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.   V kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki je imenuje »radštok« in je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V kolarskem muzeju so na ogled še različne vrste dlet - ploščate, štirioglate in polokrogle, pa šestila, kotomeri, različni obliči, priročne žage, svedri, skratka vse kar je kolar potreboval pri svojem kolarskem delu. V kolarskem muzeju ima vsak kolar svoj kotiček z zgodovinskim ohranjenim kolarskim orodjem, ki je razstavljeno in pokazano na ogled od dveh kolarjev. Kolarji so za kmetovalce izdelovali lesene vozove, vse dele z vozove, največ kolesa, pa kmetijske priključke, lesene dele za sejalnice, "osipače" za osipanje krompirja, stroj za sejanje koruze, kolesa za manjša kolesa za plug s katerim so orali s kravami ali konji, lesene ročaje, omote za kravjo vprego, kočije… Kolarji so za kolarske izdelke največkrat uporabljali les bresta, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih, pač pa zvite vitre. Zato je les bolj vzdržljiv. Ko je kolar iz lesa izdela voz in ostale izdelke, je le-to predal kovaču. On je poskrbel, da je bil les  natančno okovan ter povezan s kovino in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti ali njivi. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje, brane, pluge, sejalnice, osipače, lestve, mrliške vozove, smuči in še kaj.    Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. letih prejšnjega stoletja.  Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru še najde kakšno kolarsko orodje. Obiskovalci so nad ogledom kolarskega orodja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so kolarji izdelovali.    

Fri, 15. Jan 2021 at 10:52

137 ogledov

Pridelava zelenjave za samooskrbo in za trg
Priprava pridelovalcev zelenjave na novo sezono se začne takoj, ko so pridelki pobrani. Tako tržni pridelovalci kot tudi tisti, ki pridelujejo zelenjavo za samooskrbo, morajo pred začetkom sezone imeti izdelan setveni načrt. Opravi se analiza tal, še pred začetkom sezone se že načrtuje nabava gnojil in semen, saj kakovostna semena in sadika, dajo tudi dober pridelek. Oddelek kmetijskega svetovanja Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj je tudi letos pripravil posvet, ki ga običajno pripravijo na občini Kranjska Gora in je letos potekal preko videokonference. Robert Golc, terenski kmetijski svetovalec in tudi sam pridelovalec zelenjave, je v svoji predstavitvi o pridelavi in skladiščenju zelenjave začel kako pomembna je priprava setvenega načrta z upoštevanjem kolobarja tako po vrstah in celo po sortah zelenjave. Predniki so vedeli, da je za ohranjanje rodovitnosti tal pomemben kolobar. Tudi ukrepi kmetijske politike spodbujajo, nekateri programi kot so KOPOP in drugi okoljski tudi zahtevajo določen kolobar. Golc pridelovalcem priporoča, da si setvene načrte zapisujejo, celo skicirajo po gredicah, saj je pri večini vrtnin potreben večletni kolobar, ki pa se iz leta v leto hitro pozabi. Na kmetiji Golc imajo zapise kolobarjev za 25 let nazaj, saj so bolezni  kot na primer bela gniloba pri česnu, ki zahteva celo 20 letni kolobar. S SETVIJO NI DOBRO HITETI Pri pripravi setvenega načrta je potrebno upoštevati mikroklimatske pogoje. Golčeva kmetija je v bližini Brnika in na območju letališča je zmrzliščna točka, kjer so pogosto na višini 5 cm od tal temperature nižje od tistih, ki so značilne za Kranjsko goro.  V zadnjem času so pogoste spomladanske pozebe, ko rastline in prve pridelke niti s pokrivanjem ne moremo zaščititi pred mrazom, zato Golc ne priporoča hitenja s spomladansko setvijo. Vsi, ki s setvijo niso hiteli so imeli v zadnjih letih boljše pridelke. Pri setvi je potrebno upoštevati temperaturo tal. Ni dovolj le temperatura zraka, pač pa je pomembna temperatura, ki jo imajo tla v globini 5 do 10 centimetrov. Temperaturna nihanja, ki so pogosta marca ali aprila, nikakor niso znanilci začetka pomladi, zato je treba spremljati ogretost tal. Šele takrat  ko so tla primerno ogreta za določeno vrtnino, gremo na vrt ali njivo, je prepričljiv Robert Golc. ANALIZA TAL IN GNOJILNI NAČRT Vsak pridelovalec ve kakšna je sestava tal na njegovih njivah, ne ve pa kakšna so v njej hranila, zato je potrebna analiza tal. Za tla so pomembna organska gnojila, tudi mineralna gnojila so povsem vredu, če vemo v kakšnih odmerkih jih tla potrebujejo. Med naravnimi dejavniki je zelo pomembna dolžina dneva. Na primer pri čebulnicah je pomembno načrtovanje kdaj jo bomo sadili in kje jo bomo sadili, saj so določene lege spomladi še pokrite s snegom, čebulnice pa imajo povsem drugačno rast, ko je dan daljši in ko se dan že krajša. Pozne setve čebulčka dajejo slabši pridelek, če se rast  zavleče v poletje, zato je še najboljša setev jeseni. Poleg tega Robert Golc iz lastnih izkušenj poudarja, da je poleg ustrezne površine potrebno izbrati ustrezno vrsto in sorto vrtnine, vedeti je treba, katere sredstva za varstvo rastlin so na razpolago, še posebej natančen pa pridelovalec mora biti pri gnojenju. Pri gnojenju z dušikom lahko naredimo veliko problemov, ki se poznajo na kakovosti in skladiščni sposobnosti pridelka. Povečana količina dušika zmanjša skladiščno sposobnost, zato pregnojena tla s hlevskim gnojem niso dobra.  Pri okopavinah se priporoča 30 do 40 t n/ha hlevskega gnoja, pomeni le 3 do 4 kg na kvadratni meter. Pri tako majhnih količinah lahko posevek hitro pregnojimo in pridelek gnije. Na Gorenjskem je še precej možnosti za pridelavo vrtnin in prodajo le-teh hotelom in gostincem, ki se radi pohvalijo, da imajo domače. Še več možnosti za prodajo vrtnin bo morebiti letos, ko je Slovenija nosilka naziva Evropska gastronomska regija. PREVEČ ORGANSKEGA GNOJA NI DOBRO Pri čebulnicah ni nič narobe, če slabo založena tla pred sajenjem čebulčka ali česna pognojimo z organskim gnojem, a le 10 do 15 ton na hektar oziroma 1 do 1,5 kg preperelega hlevskega gnoja na kvadranti meter. Čeprav imamo v Evropi in tudi v Sloveniji tla dokaj osiromašena s hlevskim gnojem, se priporoča, da se leto ali dve ne uporablja organskih gnojil na posevkih, kjer je predvidena pridelava čebule. Preveč gnoja povzroča kapusovo muho, pri krompirju večjo krastavost. Zelo priporočljiv je na površinah, kjer so vrtnine, zeleni podor. Posevki, kjer smo pospravili čebulo ali česen lahko posejemo križnice ali metuljnice in jih jeseni podorjemo. Zelo primerna je ajda, ker hrošči pokalice na posevek ajde ne odležejo jajčec in načeloma na teh površine v naslednjem letu ni težav s strunami. Ker pri nas ajde ne uporabljamo za podor, pač pa jo žanjemo, lahko semena ostanejo na tleh in se med posevki vrtnin lahko pojavi kot plevel, ki tudi hitro prerase vrtnino. Za pridelavo vrtnin so potrebna kmetijska zemljišča, delovna sila in stroji ter poznavanje razmer na trgu, saj je pridelane vrtnine potrebno tudi prodati. Žal se ves čas veliko vrtnin uvaža, domače pa čakajo v skladiščih. ZAPLEVELJENOST POSEVKOV Pri zapleveljenosti posevkov je v zadnjih letih problem invazivnih tujerodnih rastlin kot so ambrozija, japonski  dresnik in drugi, ki jih je potrebno odstranjevati tudi ob cestah in drugih javnih površinah še preden se formira seme.  Na kompost nikoli ne odlagamo plevela in organskih ostankov zelenjave, ki je iz uvoza, pravi Robert Golc. S krompirjevimi ali čebulnimi olupki, koreni solate in drugimi ostanki vrtnin, ki so iz uvoza, si lahko na kompost in s kompostom na posevek hitro prenesemo različne bolezni. Redko v kompostu dosežemo ustrezne temperature, ki bi uničile povzročitelje določenih bolezni kot so krompirjeve plesni ali siva čebulna plesen. Vse to navaja Golc, ker ve, da je v egiptovskem registru več kot 350 pripravkov za krompir, določene raziskave pa so pokazale celo to, da so ostanki nedovoljenih snovi ostali na pultu, kjer se je zelenjava rezala ali v vodi, v kateri se je zelenjava čistila. Na slovenskih njivah je bilo nekoč veliko več pridelave semen kot je imamo danes, ko se večina semen uvaža. Imeli smo veliko znanja o pridelavi semen, ki ga danes več ni. IZBRATI LE KAKOVOSTNA SEMENA Zelo pomembna je izbira semena, saj kakovostno seme da tudi kakovosten pridelek. Golc opozarja, da so kakovostna semena le certificirana semena, a tudi vsa certificirana semena, še zlasti tista, ki prihaja iz uvoza, niso kakovostna. Pridelovalcem priporoča, če semena ne izgledajo dobro, so na primer gomolji pri krompirju slabi ali gnili, da seme zavrnejo in dobavitelja opozorijo, da o tem obvesti svojega dobavitelja v tujini. Nekatere države imajo boljše nadzorne organe kot druge, na primer francoski organi naj bi bili veliko boljši kot na primer španski ali nizozemski. Prav tako so na avstrijskem trgu kakovostnejša semena kot ta ista semena na našem trgu. Pomembna je kaljivost semena, ki jo preverimo v zimskem času, ne spomladi na posevku. Nekaljivost semena je pogosto vzrok okuženosti semena. Zelo pogosto se zgodi, da so semena iz uvoza okužena. Med sortami izbiramo sorte, ki so odporne na določene bolezni, ki se dobro skladiščijo. Glede na vse dejavnike je mogoče med tisoč sortami za naša tla, naše območje primernih le deset sort. Golc se sprašuje zakaj semenarske hiše ali dobavitelji ponujajo vedno nove sorte, če so določene sorte preizkušene, dajejo dober pridelek in so pridelovalci z njimi zadovoljni. Tudi pri sadikah moramo biti pozorni. Če sadika pri puljenju iz stiropora ostane v roki, grudica pa v stiroporju, ni primerna . Velikokrat proizvajalci sadik uporabljajo stare stiroporje ali slabe substrate in grudice so zlepljene. Pomembna je velikost grudice, koreninski sistem mora biti gost, bele koreninice morajo biti prepletene in vidne. Pozornost ni odveč pri nakupu zaščitnih sredstev, sredstev za krepitev rastlin ali za odpornost rastlin, saj veliko prodajalcev nima ustreznega znanja pri ponujajo teh sredstev, pač pa je njihov cilj le prodaja. TLA JE POTREBNO LE RAHLJATI Težka mehanizacija v vlažnih razmerah na njivi tlem zelo škodi, na posevkih pa je treba ves čas preprečevati zapleveljenost. Golc je še opozoril na enostransko izčrpavanje hranil zaradi različnega koreninskega sistema in pomen pravilnega namakanja. Če preveč pogosto zalivamo,  koreninski sistem ne bo globoko v tleh in rastlina bo slaba kot na solata, katere korenine ni dovolj globoko v tleh. Zato je potrebno upoštevati vremensko napoved in glede na vreme prilagoditi čas in količino vode pri zalivanju. Pri saditvi je pomembna gostota rastlin. Manjša je gostota, bolj bujne so rastline. Pri manjši gostoti bodo večje težave s plevelom, večja je zračna vlažnost in večja je nevarnost pojava bolezni. Razdalja v vrsti in med vrstami je od vrste in sorte vrtnin različna. Do neke mere je potrebno upoštevati tudi dobre sosede, kar pa je na vrtovih, kjer je vse na kupu, težko. Zaradi ukinitve insekticida Perfekthion bodo letos pridelovalci zagotovo imeli težave s čebulno muho in ostalimi muhami, še zlasti če bodo vremenski pogoji ugodni. Vemo, da jesenske pridelke porova zavrtalka lahko napade že marca. Letos bo zagotovo potrebno posevke bolj pokrivati in jih tako zavarovati pred napadi muh. Kot pozitivni ukrep pa je Golc omenil še protikoronski zakon, ki je podaljšan do konec letošnjega leta in poenostavlja postopke postavitve rastlinjakov, ki so za pridelavo vrtnin zelo zaželjeni.    

Fri, 15. Jan 2021 at 10:36

275 ogledov

Izdaja odločb za plačilo prispevka za promocijo v sektorju sadja za leto 2020
Odmera prispevka je določena na podlagi Zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (Uradni list RS, št. 26/11 in 57/12). Zavezanci za plačilo so pridelovalci sadja, nosilci kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s primarno kmetijsko proizvodnjo sadja. Prispevek se plačuje za programsko obdobje od 1. januarja 2018 do 31. decembra 2020. Višina prispevka za pridelovalca sadja oz. nosilca kmetijskega gospodarstva je 20 evrov na hektar intenzivnega sadovnjaka, ki ga ima v uporabi in se obračuna letno. Namen ukrepa je, da se sredstva, zbrana od nosilcev kmetijskih gospodarstev, v celoti nameni za promocijo shem kakovosti in prostovoljnih označb. Plačilo prispevka je obvezno za vse zavezance, ne glede na to ali vstopijo v shemo "izbrana kakovost" ali ne. Zavezanec za plačilo prispevka je dolžan prispevek plačati v roku 20 dni od prejema odločbe o odmeri obveznega prispevka za promocijo sadja za leto 2020.

Fri, 15. Jan 2021 at 10:30

156 ogledov

Rahlo naraščanje kmetijskih zemljišč in stagnacija cen gozdnih zemljišč
Po spomladanskem prvem valu epidemije lani je na nepremičninskem trgu prevladal optimizem in trg si je v maju in juniju lanskega leta hitro opomogel. Vsekakor pa tudi v primeru globlje krize nepremičninskega trga hitrega padca cen ni pričakovati, saj praviloma traja nekaj let, da se ponudba prilagodi in se začno cene spuščati, in še nekaj let, da dosežejo dno.  Padec skupnega števila kupoprodaj kmetijskih in gozdnih zemljišč zaradi epidemije je bil v prvi polovici minulega leta podoben kot za stanovanjske nepremičnine. Število evidentiranih transakcij s kmetijskimi zemljišči je bilo v primerjavi z drugim polletjem 2019 manjše za 25 odstotkov, z gozdnimi zemljišči pa 30 odstotkov, v primerjavi s prvim polletjem 2019 pa za 28 oziroma 32 odstotkov. Padci skupne površine prodanih zemljišč so bili še nekoliko večji, kar kaže, da so se po razglasitvi epidemije lani spomladi prodajala večinoma le manjša kmetijska in gozdna zemljišča. Cene kmetijskih zemljišč na ravni države v zadnjih treh letih postopoma naraščajo. Povprečna cena zadnjih treh let je bila od 1,44 do 1,82 evra V prvi polovici minulega leta se je njihova rast celo pospešila. Povprečna cena kmetijskega zemljišča je bila tako za 12 odstotkov višja kot v drugem polletju 2019 in 18 odstotkov višja kot v sezonsko primerljivem prvem polletju 2019. V zadnjih treh letih povprečna cena gozdnega zemljišča niha med 0,55 in 0,60 evra na kvadratni meter. Ne glede na statistično znižanje povprečne cene gozdnih zemljišč na ravni države v drugem polletju 2019 in njeno stagnacijo v prvem polletju 2020 na Geodetski upravi ocenjujejo, da se v zadnjih treh letih cene gozdnih zemljišč niso bistveno spremenile. V minulem letu zaradi epidemije manj prodaj kmetijskih in gozdnih zemljišč. ZEMLJIŠČA ZA GRADNJO Število evidentiranih kupoprodaj zemljišč za gradnjo stavb oziroma zazidljivih stavbnih zemljišč je bilo v prvem polletju 2020 v primerjavi s prvim ali drugim polletjem 2019 manjše za nekaj manj kot 20 odstotkov. Padec števila transakcij zaradi epidemije je bil  nekoliko manjši kot za stanovanjske nepremičnine, s katerimi je sicer trg zazidljivih stavbnih zemljišč zaradi praviloma več kot 90-odstotnega deleža kupoprodaj zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb tesno povezan. Glede na to, da je bil relativni padec skupne površine prodanih zemljišč za gradnjo stavb v prvem polletju 2020 opazno manjši kot padec števila transakcij z njimi, je mogoče sklepati, da so se po razglasitvi epidemije pretežno prodajala večja zazidljiva zemljišča. Statistično povprečne cene zazidljivih zemljišč že na ravni države precej nihajo, kar gre pripisati spremembam v povprečni strukturi prodanih zemljišč, in sicer predvsem glede na namen gradnje. Zemljišča za gradnjo stavb se po namenu delijo na zemljišča za gradnjo hiš, zemljišča za gradnjo večstanovanjskih stavb, zemljišča za gradnjo poslovnih stavb in zemljišča za gradnjo industrijskih objektov. Praviloma zemljišča za gradnjo hiš predstavljajo od 85 do 90 odstotkov vseh kupoprodaj zemljišč za gradnjo stavb v državi, zemljišča za gradnjo industrijskih objektov od 5 do 10 odstotkov, zemljišča za gradnjo poslovnih stavb manj kot 5 odstotkov in zemljišča za gradnjo večstanovanjskih stavb 1 do 2 odstotka. Relativno najdražja so zemljišča za gradnjo večstanovanjskih stavb. Sledijo zemljišča za gradnjo poslovnih zgradb, ki v grobem dosegajo od 50 do 60 odstotkov cene zemljišč za gradnjo večstanovanjskih stavb in cene zemljišč za gradnjo hiš, ki v grobem dosegajo od 30 do 40 odstotkov cene zemljišč za gradnjo večstanovanjskih stavb. Daleč najcenejša so zemljišča za gradnjo industrijskih objektov, ki dosegajo okoli dve tretjini cene zemljišč za gradnjo hiš. ZAZIDLJIVA ZEMLJIŠČA BISTVENO DRAŽJA V LJUBLJANI IN NA OBALI Zaradi velike cenovne raznolikosti zazidljivih zemljišč glede na namen in pravno-upravni status zemljišč in sprememb v strukturi prodanih zemljišč, povprečne polletne cene zazidljivih zemljišč po posameznih območjih precej nihajo. Na podlagi ocen trendov cen zazidljivih zemljišč ugotavljajo, da je ne glede na nihanja povprečnih cen od leta 2018 v največjih mestih in njihovi okolici ter na Obali prisoten razmeroma močan trend rasti cen, med tem ko cene zazidljivih zemljišč na manj urbanih območjih več ali manj stagnirajo. Rast cen v urbanih središčih je posledica velikega povpraševanja po zemljiščih za gradnjo, zaradi pomanjkanja ponudbe in visokih cen stanovanjskih novogradenj, in premajhne ponudbe ustreznih zazidljivih zemljišč. Po rasti in visokih cenah zemljišč daleč najbolj izstopa Ljubljana, kjer se redka primerna zazidljiva zemljišča v zadnjih dveh letih prodajo še po bistveno višjih cenah kot to kažejo statistični podatki. Poleg tega se povpraševanje zaradi pomanjkanja ustreznih zazidljivih zemljišč v zadnjih dveh letih vse bolj preusmerja v nakupe obstoječih bolj ali manj dotrajanih hiš, s čim večjim pripadajočim zemljiščem. V bistvu gre za nakupe zemljišč za gradnjo, saj na teh zemljiščih praviloma zrastejo nadomestne gradnje, običajno manjše večstanovanjske stavbe. Investitorji nato s prodajo stanovanjskih enot kompenzirajo razmeroma visoko ceno takega »zemljišča za gradnjo«. Po ocenah so bile v zadnjih treh letih cene zazidljivih zemljišč v Ljubljani v povprečju okoli trikrat višje kot v kkolici Ljubljane, okoli petkrat višje kot v okolici Maribora in okoli desetkrat višje kot na Štajerskem in Savinjskem območju. Povprečne cene in površine prodanih kmetijskih zemljišč, 1. polletje 2018 – 1. polletje 2020 2018_I  2018_II 2019_I 2019_II 2020_I Velikost vzorca 1631 1479  1725 1725 1232 Cena (€/m2) 1,44  1,49 1,54 1,63 1,82 Površina (m2) 5600 5400 5600 5700 5900 (Upoštevana so prodana kmetijska zemljišča, brez trajnih nasadov. Površine zemljišč so zaokrožene na 100 m2 . VIR:GURS) Povprečne cene in površine prodanih gozdnih zemljišč, 1. polletje 2018 – 1. polletje 2020 2018_I 2018_II 2019_I 2019_II 2020_I Velikost vzorca 643 602 810 726 538 Cena (€/m2) 0,55 0,57 0,56 0,52 0,52 Površina (m2) 15800 17600 16400 20000 16100 (Površine zemljišč so zaokrožene na 100 m2. VIR: GURS)
Teme
kmečki glas naročanje

Zadnji komentarji

Kristjan Sešek :

21.11.2020 23:29

...

Prijatelji

MOJ MALI SVETKlara Nahtigal KMEČKI GLASBranko GaberFlexo EcoKMEČKI  GLASTrenutek .Darja Zemljič  KMEČKI GLASGeza GrabarBarbara Remec KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc Fortuna

NAJBOLJ OBISKANO

Naročite Kmečki glas