V organizaciji Društva Vinogradnikov s Krasa so v turistično-informacijskem centru v Sesljanu 15. marca predtavili novo knjigo Vitovska – sad Krasa. Knjiga je namenjena avtohtoni kraški sorti vitovska in je odličen vir informacij za vse, ki se zanimajo za lokalno zgodovino in seveda za vse ljubitelje vin. Vitovska je avtohtona sorta grozdja, ki izvira iz tržaškega Krasa. Ta sorta se je v zadnjem času začela vzpenjati na svetovno vinsko prizorišče in pridobivati pomen. Zato se je Društvo Vinogradnikov s Krasa odločilo, da izda v samozaložbi knjigo "Vitovska - sad Krasa", ki jo je uredil Stefano Cosma.Carlo Petrini, ustanovitelj mednarodnega gibanja Slow Food, ja za uvodno misel zapisal, da »obstajajo kraji, ki so mi posebej pri srcu, saj so tam zbrane vrednote in prijateljski odnosi, in kjer se počuti kot doma, kadar imam to srečo, da jih spet obiščem. Eden od teh je nedvomno Kras«.Stefano Cosma, je dober poznavalec vin in že vrsto let preučuje zgodovino krajevnih avtohtonih vinskih sort. Knjiga predstavlja zgodovino, kulturo, terroir in proizvodnjo vina iz sorte vitovska. Cosma je zbral zanimive in uporabne informacije in raznolika pričevanja, ki jih bodo cenili tako ljubitelji vina kot tudi strokovnjaki sami. Leta 1978 je Danilo Lupinc, vinar iz Praprota, prvič ustekleničil vino iz te sorte grozdja. Lupinc je s tem prispeval k razvoju kraškega vinogradništva, saj je bila vitovska takrat še relativno neznana sorta grozdja. V knjigi je objavljeno tudi pričevanje profesorja Pavleta Merkùja, ki je strokovno in neoporečno razloži izvor besede vitovska.Zelo zanimiva so tudi pričevanja odličnih kuharskih mojstrov, ki močno verjamejo v lokalno kuhinjo in vina: Tom Oberdan, Antonia Klugmann, Gabriella Cottali Devetak, Matteo Metullio in Davide De Pra.Izdajo knjige so gmotno podprli PromoTurismo FVG, ZKB Trst Gorica in Trgovinska zbornica za Tržaško in Goriško. Večino fotografij so prispevali Dean Dubokovič, Roberto Pastrovicchio in Robi Jakomin, ki je posnel tudi fotografijo za naslovnico. Knjiga Vitovska - Sad Krasa je izšla v štirih jezikih: slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini.

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS opozarja, da je zlata trsna rumenica zelo nevarna bolezen trte, ki jo povzroča fitoplazma Grapevine flavescence dorée. Med trtami jo učinkovito prenaša žuželka ameriški škržatek, ki s sesanjem na okuženih trsih sprejme fitoplazmo in jo prenese na zdrave trse.S pomočjo ameriškega škržatka se lahko zlata trsna rumenica zelo hitro širi in če ne ukrepamo, je v nekaj letih lahko okužen celoten vinograd. Predvsem na območjih izbruhov zlate trsne rumenice je pomembno, da so vinogradniki na znake okužbe pozorni tudi pozimi in okužene trse odstranijo še pred pomladjo. ZLATA TRSNA RUMENICA – NEOZDRAVLJIVA BOLEZEN TRTEOkuženih trsov ni mogoče več pozdraviti, četudi porežemo rozge, ki kažejo bolezenska znamenja, saj trsi ostanejo okuženi celotno življenjsko dobo. Okuženi trsi dajejo slabši pridelek ali sploh ne rodijo ter v nekaj letih propadejo. Glavna ukrepa za preprečevanje širjenja zlate trsne rumenice sta dosledno odstranjevanje okuženih trsov in zatiranje ameriškega škržatka. Bolezen je v Sloveniji navzoča v vseh vinorodnih deželah, večji izbruhi bolezni pa so bili v preteklosti odkriti v slovenski Istri, na Krasu, v okolici Novega mesta, v zadnjih letih pa je prišlo do večjega izbruha na območju Ljutomersko Ormoških goric ter v okolici. Širjenje okužb je bilo ugotovljeno tudi na območju Bizeljskega in v Prekmurju.PREPOZNAVANJE OKUŽENIH TRSOV V ZIMSKEM ČASUPomembno je, da tudi pozimi vinogradniki pozorno pregledajo trse, saj so znaki okužbe vidni tudi v zimskem času, ko na trsih ni listja. Rozge na okuženih trsih so šibkejše rasti, les je slabo dozorel in pozimi pogosto pozebe in se posuši. Znaki okužbe so lahko vidni samo na delu trsa, lahko pa je prizadet celoten trs. Na te znake naj bodo vinogradniki pozorni predvsem na območjih izbruhov zlate trsne rumenice. Lahko namreč sklepamo, da gre pri trsih s takimi znaki za okužbo z zlato trsno rumenico. Pri zimskem pregledovanju smo še toliko bolj pozorni, če smo v lanskem letu v avgustu in septembru v vinogradu opazili naslednje znake: zvijanje listnih robov navznoter, rumenenje listov pri belih sortah ali rdečenje pri rdečih sortah ter sušenje kabrnkov in kasneje grozdov.OKUŽENE TRSE JE TREBA ODSTRANITI ŠE PRED POMLADJOČe v zimskem času opazimo trse z znaki okužbe, jih je treba odstraniti, še preden spomladi začnejo odganjati. Trse je treba izruvati s koreninami vred. Iz ostankov korenin lahko tudi kasneje odženejo okuženi poganjki, ki jih je treba redno odstranjevati, saj lahko predstavljajo vir okužb. Le z doslednim odstranjevanjem okuženih trsov bomo lahko preprečili nadaljnje širjenje zlate trsne rumenice!ALTERNATIVNE GOSTITELJSKE RASTLINE SO LAHKO VIR OKUŽBVir okužb zlate trsne rumenice lahko predstavljajo tudi alternativne gostiteljske rastline, kot so navadni srobot, jelša, veliki pajesen ter navadna leska in vrba. S teh rastlin lahko nekatere žuželke fitoplazmo naključno prenesejo na trto, če raste v bližini. Zato je priporočljivo, da v vinogradu in okolici odstranimo alternativne gostiteljske rastline.Več informacij o zlati trsni rumenici in ukrepih je na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/teme/zlata-trsna-rumenica/ .

Otto Knaus, iz Sulztala na avstrijski štajerski vinski cesti, je eden pionirskih ekoloških vinogradnikov in vinarjev v Avstriji. Na prelomu tisočletja, ko tudi pri sosedih za eko vinarstvo še ni bilo veliko razumevanja, je bil tudi predsednik ekoloških vinogradnikov na Štajerskem in ob začetku njegovega mandata 2007 o preusmerjenih le 60 ha, ob predaji mandata 2018 pa že 1000 hektarjev vinogradov.Na avstrijskem Štajerskem je od 5100 ha vinogradov v ekološki pridelavi po uradnih evidencah le 700 hektarjev vinogradov. Otto Knaus pa ocenjuje, da jih je na terenu že okrog 1500 hektarjev, razlika panastaja zaradi zajema podatkov iz različnih sistemskih baz. Največji štjerski ekološki vinogradniki pa so tudi najbolj znani in sicer kar 10 od 12 članov združenja Steirische Terroir und Klassikweingüter( STK).Njegov vinotoč ,v soseščini z nekaterimi veliki vinskimi kletmi, pa dokazuje, da je v turizmu na podeželju dovolj prostora tako za majhne kot velike ponudnike, če znajo le-ti najti na trgu svojo nišo. Otto zna vsekakor zelo dobro slediti duhu časa, saj je bila njegova kmetija ob prevzemu od staršev lea 1983 takšna kot vse druge- mešana z nekaj živalmi, gozdom, vinogradom in njivami na štirih hektarjih. Kmetijo je preusmeril samo v vinogradništvo, sedaj obdeluje šest hektarje v vinogradov, na ekološki način od leta 2000. Vodilna sorta v vinogradih, ki so bili po letu 1988 v celoti obnovljeni, je sauvignon, ob njej pa še rumeni muškat, chardonnay laški rizling, sivi pinot in traminec. Vse vinograde obdeluje sam, ti so ozelenjeni, delno na nižji legi in težji zemlji, zato se je tudi odločil za sajenje na bolezni bolj odpornih tolerantnih sort cabrnet jura, muscaris in blüten muskateller, ki ju imajo zaradi aromatike radi tudi pivciLetno pridela le 20.000 steklenic vina, kar je tudi za ekološko pridelavo izjemno malo. » Nizek pridelek je posledica tega, da trt ne gnojim, zato pa ni nihanj v količini pridelka. Ta je med letniki stabilen, 3000 litrov po hektarju. Vina vrejo samo s spontanimi kvasovkami, so pa zato bolj stabilna.a vinih Knaus so kar štiri oznakeEkološko vino brez žvepla ne obstaja Ekološka vina brez žvepla pa v resnici ne morejo obstajati, saj ga prinese grozdje že iz vinograda. Avtohtone kvasovke ga med spontanim vrenjem proizvedejo celo več kot selekcioniranih, do 80 mg/l. Nižja vsebnost skupnega žvepla v vinih pa je v zadnjem obdobju mogoča predvsem zaradi večje čistoče in boljše opreme v kleteh. « Njegovo prvo macerirano vino pa je končalo pri kletarju: »Že pred 33 let, sem maceriral traminec in ga vsega popil sam. Z njim sem bil za tiste čase enostavno prezgoden.« Otto nadaljuje z razbijanji klišejev o eko pridelavi, saj je tudi razumevanje le-te postalo pogosto bližje filozofiji kot kmetovanju in dobremu gospodarjenju : «Delo na ekološki način ne pomeni, da je zato že samo po sebi vse super. Zelo dobro moram poznati strošek delovne sile, varstva rastlin, ceno steklenic, da ne posestvu ne delam z izgubo. Za steklenico računam med 11 do 12 evrov, kar ljubitelji vina brez teža tudi plačajo. Kupci iz Nemčije pa za ceno sploh ne vprašajo. Ko sem delal še na konvencionalni način, sem prodajal več vin v gostinstvu, sedaj pa prodam večino doma in po spletu. Je pa zato potrebno veliko več komunicirati s pivci, jih izobraževati, saj tudi v Avstriji ekoloških vin na začetku ni spremljal dober sloves. Tudi ekološka vina morajo biti brez napak,« pravi, ko predstavi sauvignon in muscaris letnika 2021. Obe vini odlikuje lepa lepe cvetlične- sadne note, višje kisline, srednje krepka struktura in v pookusu še mineralnost.Ponudnik se mora znati umestiti sam» Vsak turizem na podeželju si piše zgodbo sam, najpomembneje pa je, da se zna ponudnik sam pozicionirati na trgu,« so Ottove besede o filozofiji dela na vinotoču. » V preteklosti je imel tipičen gost na »Buschenschanku« pred sabo narezek in steklenico, kar se je v zadnjem času zelo spremenilo. Moja kmetija nima niti dobrega razgleda, prav tako ne vinogradov na zelo dobrih legah. Že od vsega začetka pa delam avtentično, pošteno, zadnjih 22 let na ekološki način in gostje mi zato zaupajo in se vračajo. V glavni sezoni je zato naporno, sedem nas komaj dohaja delo. Ob manj napornih vikendih pa delava dva. » Glavni in edini pridelek kmetije je vino, ki ga proda ob narezkih na lesenih krožnik, medtem ko hrano dokupi. Vedeti je namreč treba, da na avstrijski strani vinske ceste skorajda noben turistični ponudnik sam ne redi živali in prideluje zelenjave. Tudi Otto vso zelenjavo kupi, zadnjih 12 let pa je njegov vinotoč znan zlasti po veganskih narezkih in vinu.Vinotoč Knaus je certificiran za veganske narezke od leta 2021 in velik gostov se vrača k njim prav zaradi njih.V sezoni, ki traja od velike noči do oktobra, odprto pa je le v soboto in nedeljo, proda več kot 6000 narezkov, od tega tretjino konvencionalnih, tretjino vegetarijanskih in tretjino veganskih.Za sedanjo količino pa bi moral pridelati sam izjemno veliko zelenjave, kar bi bilo izvedljivo le v tunelih, in zato bistveno dražje. Namesto tega vsak teden zelenjavo in to le sezonsko, dokupi. »Ker je vino rastlinski pridelek, že od vsega začetka v kleti zanj ne uporabljam sredstev z živalskimi beljakovinami. Veganski narezek pa sem certificiral pred 12 leti, v Avstriji je zato pristojna organizacija Vegane Gesellschaft Österreich, ki spada pod okrilje evropske organizacije. Certifikacija za majhne kmetije ni poceni, 30 centov po steklenici. Sedaj ima veganski certifikat na štajerski vinski cesti že več ponudnikov. Zanimivo pa je, da sem prvo leto prodal en sam veganski krožnik, med korono pa že več veganskih kot drugih narezkov. To mi je prineslo tudi popolnoma drugo skupino gostov, ki morda vina sploh ne pijejo ali pa jih zanimajo ekološka vina, ki so super zgodba zlasti za vegane. Ti so zelo radovedni gostje in veliko sprašujejo in če se z gostom ne boš pogovarjal, se lahko zgodi, da se nikoli več ne bodo vrnili. Danes je postalo namreč vse filozofija, tudi uživanje hrane in pijač. Gostje prihajajo na našo stran tudi iz Slovenije, iz Maribora in vse do Celja. »20 kmetij, tudi Knaus na območju Lipnice, pa je vključenih tudi v naravni park južne Štajerske, njihovi izdelki in pridelki pa nosijo tudi oznako tega zaščitenega območja. » Vse gre v smer regionalizacije, zato delamo skupaj na projektih, ki jih sofinancira EU. Samo občina Lipnica prejme letno iz sredstev EU za kmetijstvo okrog 3 milijone evrov za projekte, ki so subvencionirani od 40 do 80 %. V preteklosti smo v več projektih Interreg sodelovali tudi s Slovenijo. Ker pa na drugi strani nimate naravnega parka, se sedaj na meji vse ustavi, čeprav smo ena regija. Zato bi si želel, da bi v prihodnje projektno ponovno več sodelovali", sklene Otto Knaus.

Vinogradniško živinorejsko kmetijo Grabnar v Adru pri Raki pri Krškem, ki je danes ena večjih vinogradniških kmetij, znana predvsem po slovenskem posebnežu dolenjskem cvičku, smo tokrat obiskali kot dolgoletno naročnico Kmečkega glasa, neprekinjeno od leta 1947. »Kmečki glas je pri hiši že od nekdaj, nismo pa vedeli, da ga imamo že toliko let,« so nam ob prihodu na domačijo povedali mama Nuška in oče Franc ter sinova Marko in Andrej, ki je bil tudi mladi prevzemnik.Kmetija Grabnar je od nekdaj mešana živinorejsko vinogradniška kmetija. Z dokupom in najemom zemljišč so povečevali obdelovalne površine in tudi vinograd. Danes obdelujejo 80 hektarjev površin, od tega je 25 hektarjev vinogradov, 45 hektarjev njiv in travnikov ter 20 hektarjev gozda. Ko je bil na kmetiji le še en hektar vinograda, so v hlevih imeli krave molznice, veliko pšenice so pridelali za prodajo, na enem hektarju pa tudi jagode. Že Nuša in Franc sta opustila krave molznice, prešla na pitanje mlade govedi in se odločila za širitev vinogradov. Prelomni korak je bil leta 2003, ko so deset hektarjev vinogradov razširili z nakupom novih sedem hektarjev zemljišč in zasadili 32.000 novih trt. Zaradi nizkih cen grozdja so prenehali sodelovati s kletjo Kmetijske zadruge Krško in začeli sami predelovati grozdje ter si poiskali svoje tržne poti. Kot v predhodnih letih, so tudi minulo sezono načrtovali pozno trgatev, ko iz posušenega grozdja naredijo vino. Žal je najprej suša, v jeseni pa visoke temperature in padavine uničilo vso grozdje in pozne trgatve ni bilo.PARADNI KONJ MED VINI BO CVIČEK Danes ob normalni letini pridelajo okrog 400.000 litrov vina, več kot 20 različnih sort, tudi nekaj penin, paradni konj pa je še vedno cviček, zato v vinogradih rastejo žametna črnina, modra frankinja in kraljevina. V zadnjem obdobju velik del vin predstavljajo tudi bele sorte kot so laški in renski rizling, aromatični sauvignon, rumeni muškat in traminec, avtohtoni rumeni plavec in sivi ter beli pinot. Trte nenehno obnavljajo, v zadnjih letih vsaj 5.000 trt letno, v glavnem s perpektivnimi sortami za penino in buteljčna vina. Spomladi bodo sadili 2.000 trt sorte chardonnay. Vinograde imajo na različnih legah, tudi na Gorjancih, 15 kilometrov vstran od domačije. Po tolikih letih dela s trto, točno vedo, katera sorta uspešno raste na kateri legi. V času podnebnih sprememb in nenehnih vremenskih nesrečah, je dobro imeti vinograde na več različnih lokacijah, da toča, suša ali pozeba ne uniči vsega pridelka, pove mlad gospodar Andrej. Vsi pri hiši radi prebirajo Kmečki glas, želimo pa si še več primerov dobrih praks ne le iz vinogradništva in vinarstva, pač pa vseh drugih panog, saj se le tako lahko razvija celotno kmetijstvo.NEGATIVEN VPLIV AKCIJSKIH CEN NJIHOVIH VIN Vina prodajajo številnim restavracijam, gostilnam, hotelom ter trgovskim verigam po vsej Sloveniji, kupci pa prihajajo tudi domov. Pogajanja glede cen so vedno težja, pove Franc Grabnar. Čeprav so stroški pridelave višji, višja je embalaža tako steklenic, etiket, zamaškov in pokrovov, temu še zdaleč ne sledi višja lastna cene vina. Njihovo vino se je v letošnjem letu podražilo za približno deset odstotkov. Moti jih pri tem tudi to, da se njihovo vino ponekod prodaja po akcijskih cenah, kar jim znižuje ceno pri drugih kupcih oziroma jih na dom v času akcijskih cen sploh ni. IZ PITANJA BIKCEV V PITANJE TELIC Poleg glavne dejavnosti na kmetiji vinogradništva oziroma vinarstva, je po pridelovalnih površinah travinja in njiv ter živali v hlevu še vedno omembe vredna tudi živinoreja, ki je v preusmeritvenem obdobju prehoda na ekološko pridelavo in prirejo. Poleg tega je živinoreja potrebna za ohranjanje krajine, da se površine ne zaraščajo in so travniki pokošeni ter njive obdelane, pravi Franc Grabnar. Nekaj let nazaj so pitali bikce, zadnje tri turnuse so prešli na pitanje telic, saj so v zadnji fazi dopitanje le-te mirnejše in z manj poškodbami. Nekoč so bikce kupovali od bližnjih in tudi bolj oddaljenih rejcev, a so prešli na uvoz vseh mladih živali naenkrat in po pitanju tudi vse naenkrat prodajo, večinoma prav tako v izvoz. V glavnem mlade teličke kupujejo na Slovaškem ali Češkem, prodajajo pa že dalj časa v Libanon. Čeprav je hlev po štirih desetletjih že dotrajan in potreben obnove o tem zaenkrat še ne razmišljajo, pač pa tudi v bodoče načrtujejo razvoj in širitev vinogradništva oziroma še bolj vinarstva. Na tednu cvička, ki ga že desetletja pripravlja Zveza društev vinogradnikov Dolenjske je na ocenjevanju vin cviček Vinske hiše Grabnar dosegal vedno najvišja priznanja, leta 2020 je bil kralj cvička, v letih 2019 in 2021 je postal šampion cvička na ocenjevanju Vino Slovenija v Gornji Radgoni, sodeloval pa je tudi na ocenjevanju vin v Londonu.NAČRTI V RAZVOJ IN ŠIRITEV VINARSTVA Kot pravi Andrej imajo v prihodnosti predvidenih kar nekaj investicij za razvoj in širitev vinarstva. Predvsem si želijo vse stare posode zamenjati z novimi inox posodami. V načrtu je nakup kotla za žganje, saj bodo vso grozdje, ki je poškodovano zaradi toče, suše, pozebe ali zaradi drugih razlogov manj kakovostno predelali v žganje, na primer v vinjak, gin ali kakšno drugo pijačo, vino pa bo le iz kakovostnega grozdja in tako še bolj kakovostno in vrhunsko. Ob tem se oče Franc spomni, da so na kmetiji že njegov oče, pred njim tudi ded in pred njim najbrž tudi praded (ki so poleg tega vsi Franc) že kuhali žganje, saj je bilo v travniških nasadih veliko sliv. Žal je večino dreves uničila šarka, še vedno pa je v nasadih veliko dreves jablan, tudi starih sort kot so bobovec, voščenka, kanadka in druge. Imajo pa tudi 50 orehov. V načrtu je tudi izgradnja ustreznega degustacijskega prostora, arhivske kleti in majhne trgovinice. Vse to gre v smer vinogradniškega turizma, o kateri razmišlja mlad gospodar Andrej, vsi ostali pa ga v tem podpirajo. Okvir: Pred leti so kupili stroje za ogrevanje za zaščito trte pred pozebo. Žal je v hudi pozebi leta 2021 v vinogradih bilo -8 stopinj in kljub ogrevanju so rešili le trte, ki so bile do 20 metrov oddaljene od grelnega stroja. Ob trenutnih podražitvah goriva je uporaba 12 grelnih strojev naprav, ki so skupaj stali 140.000 evrov, nemogoča, zato Grabnarjevi upajo, da spomladanskih pozeb ne bo. Grabnarjevi imajo tudi 20 hektarjev gozda. Žal jim je lubadar uničil dva hektarja smrekovih dreves. En hektar smrek so že zasadili na novo. Želeli so posaditi tudi hrast, a sadike v gozdu ne preživijo.

Minuli petek je bil v organizaciji Državnega sveta RS in evropskega poslanca Franca Bogoviča potekal posvet na temo Zagotavljanje prehranske varnosti v luči predloga Uredbe EU o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS), ki predvideva zmanjšanje uporabe FFS za več kot 50 odstotkov in popolno prepoved rabe FFS na občutljivih območjih do leta 2030. V razpravi je sodelovalo več govorcev, mnenje pa je podalo tudi več udeležencev iz dvorane. Govorci izpostavili, da je Slovenija v preteklosti že močno omejila rabo FFS in da vsakoletni monitoring hrane, ki ga opravijo uradne institucije, iz leta v leto potrjuje, da je hrana, pridelana v Sloveniji, kakovostna in tako rekoč brez ostankov FFS. Razpravljavci so opozorili, da bi prepoved uporabe FFS na zavarovanih območjih, pri čemer območje Nature pokriva 38 %, področje vodovarstvenih območij (VV) pa 25 % pridelovalnih površin, močno zmanjšala kmetijski pridelek in ogrozila prehransko varnost v Sloveniji. Predlog uredbe ne upošteva specifičnosti posameznih držav članic EU in razpravljalci so bili enotni, da ena rešitev za vse države članice ni ustrezna. »Prav vsi si želimo, da je hrana pridelana na trajnosten način, da je hranljiva, okusna in kakovostna,« je kot prvi dejal Franc Bogovič. »Prav tako vsi, tako kmetje kot potrošniki, podpiramo cilj zmanjšanja rabe fitofarmacevtskih sredstev (FFS) pri pridelavi hrane, hkrati pa si želimo dovolj hrane in po ceni, ki bo sprejemljiva za potrošnike ter kmetom omogočila preživetje.« Branko Tomažič, predsednik Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je povedal, da so določila glede obsega odstotkovnega zmanjšanja FFS nesprejemljiva za slovenski prostor, sama uredba pa je v nasprotju z eno izmed glavnih usmeritev Strateškega načrta SKP za obdobje 2023 – 2027, v katerem je določena trajnostna pridelava hrane na celotnem območju Slovenije in povečanje samooskrbe. Hrana je strateško orožje, saj je nujna za zaščito in preživetje prebivalstva. Z ukrepi SKP je treba podpreti integrirano varstvo rastlin, ekološko kmetovanje in precizno kmetijstvo (napoved bolezni, škodljivcev, precizen nanos škropiv, mehanska obdelava tal), skrajšati postopke registracije bioloških in klasičnih FFS in spodbujati razvoj žlahtnjenja odpornih sort.OGROŽENA PREHRANSKA VARNOST Da smo v Sloveniji upali, da se bodo v predlogih uredbe upoštevale dejanske težave in posebne okoliščine v državah članicah ter da bodo predlogi sorazmerni in uresničljivi, je povedala tudi kmetijska ministrica Irena Šinko. Za Slovenijo je ključno, da sprejeti cilji zmanjšanja rabe FFS ne povzročijo zmanjšanja kmetijske proizvodnje ter s tem ogrozijo prehransko varnost in povečajo odvisnost od uvoza hrane. Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, zagovarja, da zmanjšanje uporabe FFS za več kot 50 % ni izvedljivo, če ni alternativnih rešitev, saj bo s tem ogrožena prehranska varnost EU in Slovenije. Pri žitih bo pridelek manjši za 40 %, pri oljnicah za 50 %, pri sadju in zelenjavi pa za 30 %. Nesprejemljivo je, da se bo uvažala hrana iz držav, kjer teh omejitev glede FFS ne bo. Slovenski kmetje so že zdaj zaradi strogih omejitev in manj registriranih FFS v slabšem in nekonkurenčnem položaju napram kmetom iz drugih držav članic. S predlaganimi zakonodajnimi rešitvami se povzroča veliko vznemirjanje pri kmetih in povečuje proti-evropsko razpoloženost, je povedal Žveglič. Prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo je povedala, da bo v luči omejevanja rabe pesticidov treba okrepiti sektor varstva rastlin s poudarkom na gojenju zdravih, neokuženih rastlin, preprečevanju okužbe, s povečano diagnostiko za poostreno kontrolo povzročiteljev bolezni v certifikaciji in proizvodnji za hrano ter sajenju zdravega semena. Vzporedno je treba uvajati principe pametnega kmetijstva z uvedbo novih sort, odpornih na povzročitelje bolezni, pri čemer ne smemo pozabiti na avtohtone slovenske sorte. O učinkovitem varstvu rastlin je govoril Milivoj Širca, direktor lokalnega podjetja KARSIA Dutovlje ter omenil vsakoletni monitoring hrane, ki ga opravijo uradne institucije in iz leta v leto potrjuje, da je hrana, pridelana v Sloveniji, kakovostna in tako rekoč brez ostankov FFS. 60 % zemljišč na ptujsko dravskem polju je na občutljivih območjih 50 % kmetijskih zemljišč v Pomurju je na občutljivih območjihNOSILEC KMETIJSTVA JE KMET IN NJEGOVA DRUŽINA Zelo jasen kaj se bo zgodilo s kmetijami v Sloveniji, če bo predlog uredbe sprejet, je bil ekološki kmet Toni Kukenberger. »Kmečka družina je temelj evropskega, še posebej pa slovenskega kmetijstva. Če bomo pustili, da slovensko izpodriva manj okoljsko sprejemljiva, s hranili osiromašena, industrijsko pridelana hrana, pridelana na drugih koncih sveta, čez 20 let ne bomo imeli 20.000 kmetij ampak 200 kmetijskih podjetij, zveri v Ljubljani, gozd pa do ograj okoli večjih mest, kjer ni mogoča industrijska pridelava hrane. Ekonomsko neodvisen kmet in njegova družina sta ključ do varne samooskrbe. Feri Küčan iz sindikata Slovenije je omenil ameriško študijo o evropski strategiji kmetijstva, ki ugotavlja da bo Evropa neto uvoznica hrane. Slovenija bo s 800 kvadratnimi metri obdelovalnih površin na prebivalca s predvidenimi ukrepi lačna še prej kot Evropa. Čeprav je Slovenija pred petimi leti prejela strategijo Zagotovimo si hrano za jutri, je v Bruslju s podpisom Zelenega dogovora svojo strategijo demantirala in si nakopala kup težav. 44% pridelovalnih površin (podatki o površinah za leto 2021) zajemajo občutljiva območja, od tega: 45 % ha njiv od skupno 185.000 ha 23 % ha hmeljišč od skupno 1.535 ha 33 % ha vinogradov od skupno 14.500 ha 31 % ha intenzivnih sadovnjakov od skupno 4.400 ha 32 % ha oljčnikov od skupno 1.500 ha.V SLOVENIJI ŽE DESETLETJE BREZ MNOŽIČNEGA POMORA ČEBEL Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije je poudaril, da se v primerjavi s svetom čebele v Sloveniji počutijo fantastično. V tujini se nenehno dogajajo pomori čebel, v Sloveniji pa od leta 2011 nismo imeli več nobenega množičnega pomora čebel. Ločiti je treba pravilno rabo FFS od nepravilne. Pri nepravilni rabi FFS pa je treba prekrškarje sankcionirati, ne pa, da so zaradi nekaj kršiteljev vsi v istem žaklju, pravi čebelar, ki še doda, da je večji problem kot uporaba FFS v kmetijstvu je uporaba FFS pri vrtičkarjih, tudi na par kvadratih. Boštjan Kozole, predsednik Združenja za sadjarstvo pri GZS-ZKŽP opozarja, da je v Sloveniji že sedaj dovoljenih manj kot polovica od trenutno 451 dovoljenih aktivnih snovi, kar sadjarje postavlja v nekonkurenčen položaj s pridelovalci v ostalih evropskih državah. Kozole tudi pravi, da je nujno treba poostriti nadzor ostankov zaščitnih sredstev v sadju iz uvoza in zagotoviti redne inšpekcijske nadzore nad poreklom sadja v vseh načinih prodaje. Pri tem je nujno treba zaostriti zakonodajo za kršitelje in predvsem v javnih zavodih omogočiti čim več kakovostnega sadja, pridelanega na slovenskih tleh. Omenil pa je še fotovoltaiko kot zeleni vir energije a ne na kmetijskih zemljiščih, pač pa na obstoječih nasadih. Posledice uredbe bi bile tudi v vinogradniško-vinarskem sektorju. Znotraj občutljivih območij je 33,4 do 37 % vinogradniških površin in predlagana uredba bi pomenila propad približno 5.500 ha vinogradov, je povedal Marjan Colja, direktor Vinske družbe Slovenije. Hrana.Ukrep predvideva tudi dodatne administrativne obveznosti za pridelovalce.

Refošk je najpomembnejša rdeča sorta slovenske Istre, samo v Vinakoper ga pridelajo 1,2 milijona litra in najbolj prodajana slovenska rdeča vinska sorta. Njegova pridelava pa daje posebno identiteto tudi Krasu, kjer je vino iz njega zaščiteno kot teran. Še nekaj let nazaj je veljalo, da pijemo avtentična slovenska vina- cviček, teran in refošk le doma, vendar se tudi v svetu vinske smernice spreminjajo. Tradicionalnim vinom, kot je rdeči istrski kralj, se tako vse bolj odpirajo vrata tudi v svetu.Ta sorta ima v Sloveniji že nekaj časa svojo prireditev- Refuscus Mundi, na katerem se je letos 11. februarja v Manziolijevi palači v Izoli predstavilo več kot 40 vinarjev iz slovenske in hrvaške Istre ter Krasa, Furlanije in Collio Orientali, kakršen je tudi domet te sorte. Predstavili so ga v vseh starostnih in slogovnih različicah, od pet-nata, klasičnih in charmat penin, rosejev, pa kot sveže in mirno, več kot desetletje starano ali kot desertno vino. »Največ refoška se še vedno popije v litrski steklenici kot kakovostno vino, vendar se je tudi vsebina te v zadnjem desetletju zelo spremenila. Med pivci je priljubljena njegova večja sadnost, z leti zorenja pa se tudi spreminja v strukturno bogato in polno, elegantno vino. je predstavil, Boštjan Zidar, glavni enolog Vinakoper. Kot največji kletarji s to sorto sledijo zahtevam na trgu, na drugi strani pa pazijo, da ne izgublja identitete od pridelave do steklenice. S samim kletarjenjem, dozorelostjo, izbiro pravih leg, in vzgojo je mogoče pridelati refoške različnih kakovostnih razredov in slogov. Zaradi raznolikih naravnih danosti imajo vsaka svojo priložnost, zato imajo s to sorto vina priložnosti tudi Kras, Vipavska dolina in Brda. » Zadnji izvozi- v ZDA, Vietnam, Kitajsko, Gano in okoliške evropske države pa nakazujejo, da ima refošk lepe priložnosti s svojo sočnostjo, višjimi kislinami, kar je v preteklosti predstavljalo težave, priložnost tudi v tujini,« je predstavil zadnji izvozni prodor Zidar,ki se v te j kleti že pomika porti 20 odstotkov pridelave. Refošk predstavlja identiteto Istre Matej Zaro, kot eden večjih istrski vinogradnikov, s 26 ha vinogradi v ekološki pridelavi, na specifičnih legah, ki obkrožajo Izolo, je z refoškom posebej povezan : »Z refoškom sem odraščal in doživljal, kako se je ta sorta preoblikovala od hišnega vina, tako z vzgojo v vinogradih, delom na vsebnosti organske mase v tleh, v vino višje kakovosti. Moja želja in cilj je, da postane temelj delo na terroirju, ki se odraža v samem vinu. Sami delamo na specifičnih legah Purisima in Pivol, na prvem priobalnem pasu. Vsi vinogradi so obrnjeni proti morju, na flišu, in trte izkoriščajo velik vpliv maestrala. Razlike v vinu pa so vezane na nadmorsko višino- ker se trte na višjih legah borijo za vodo, je na koncu to povezano z donosi. V refošku selekcija, letnika 2019, se izraža mineralnost območja in poudarjena svežina, ki mu daje dolgo življenjsko dobo. Naši uvozniki, ki smo jih spoznavali skozi leta, so iskali takšno vino, ki predstavlja identiteto območja in je drugačno, a skladno in bogato. V tujini smo dobili z refoškom pozitivne potrditve. Po drugi svetovni vojni smo bili primorski vinarji osredotočeni predvsem na lokalne trge, a se je vedno dobro primerjati z velikimi trgi in velikimi vini.«Najboljše stvari so enostavneVzporedna degustacija refoška in posavskih ter prekmurske modre frankinje pa je potrdila, da imata ti dve tradicionalni sorti in modra frankinja kot potrjena avtohtona slovenska, sorta več skupnega, kot je splošno znano. Obe sta sadni in sočni in lahko s skrbno pridelavo, kletarjenjem in staranjem zlezeta za nekaj klinov višje na kakovostni lestvici. Modro frankinjo višjih kakovosti zadnja leta uspešno pridelujejo v Posavju in Prekmurju. Uroš Valcl, enolog in eden od solastnikov kleti Marof, je predstavil dolgo zgodovino te sorte v Mačkovcih. »Na sedanji legi, v naravnem amfiteatru, kjer jo pridelujejo na 20 ha, je bila posajena že v 17. stoletju, zato je bila logična poteza, da so jo v ta del Goričkega vrnili. »Po starih zapiski pa je pred 100 leti pridelovalo na približno 1500 ha v glavnem rdečih sort v Prekmurju sedem najbolj premožnih madžarskih plemiških družin. Modra frankinja je zapisana v genih slovenstva in prav je, da smo imeli toliko poguma in jo postavili kot najdražje vino, ker si to zasluži. V kleti Marof je pridelamo na 32.000 trtah okrog 20.000 litrov, leta 2007 pa smo kupili sadilni material v najboljših vinogradih v Avstriji. Ne glede na to, kako dolgo je macerirana, ko hodiš po Goričkih vulkanskih kameninah in vidiš lego Mačkovci, je jasno, da so najbolj enostavne stvari najbolj velike in da mora biti vino tam dobro. Velika vina morajo nositi sporočilnost kraja in zgodovine. Vsa naša vina iz najboljših leg ležijo v 2500 litrski sodih, ki minimalno spreminjajo značilnosti vina. » Sicer pa je ta klet, še do leta 2009 polovico grozdja prodala Radgonskim goricam, v 12 letih pa so posestvo zmanjšali za 25 ha. Letno napolnijo med 70-80.000 steklenic, med sortami pa je še vedno glavna modra frankinja. Dr. Guilliame Antalick je dodal, da ima modra frankinja nekaj podobnosti v strukturi in kislini z refoškom, ki je v Sloveniji popularen, a regionalno vino, medtem ko je modra frankinja mednarodna sorta, posajena v vseh državah bivše Avstro-Ogrske, znana precej širše. Pred 20 leti ni bilo tako, a njen prodor je mogoč, ker je obdobje velikih rdečih in barikiranih vin mimo. Na mednarodnih trgih so ponovno iskan sadna vina, s prijetnimi kislinami, zato je prihodnost obeh sort po njegovem mnenju bolj svetla. Zlasti v manj znanih vinorodnih državah namreč pivci iz tujine pričakujejo avtentična vina z geografskim poreklom, ter raznolika in iz različnih oblik pridelave, tudi iz ekološke in biodinamične.