Posledice vinogradniške krize v Sloveniji in EU

Slovenski trsničarji so navajeni cikličnih vzponov in padcev, skupna domača pridelava trsnih cepljenk je tako v krizi leta 2010 padla iz štirih milijonov na zgolj 2,8 milijona pridelanih trsnih cepljenk in se do leta 2018 postopno vzpela na 6,7 milijona. Ker je obnova slovenskih vinogradov že daljše obdobje nezadostna – pod 300 hektarjev na leto –, so se že v preteklosti usmerili na izvozne trge. Na domačem trg prodajo le desetino pridelka in so zato najbolj izvozno usmerjen del slovenskega vinogradništva, zlasti največja trsnica v Vrhpolju pri Vipavi.

Toda sedanja trsničarka kriza je veliko hujša od predhodnih, ker je zajela hkrati tudi vinogradništvo in se zato zapirajo trgi po celotni EU. Naši trsničarji so bili v glavnem vezani na Francijo, pridelava pa se je sedaj ustavila v vsej Evropi. Lani in letos so posledično zaprle vrata številne domače trsnice, ki jih ne bo več mogoče obuditi.

Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije je bilo še leta 2019 registriranih skupno 39 pridelovalcev certificiranega razmnoževalnega in sadilnega materiala, v letu 2024 pa jih je registriranih le še 31. Pridelavo uradno potrjenih trsnih cepljenk je prijavilo 21, pridelavo trsnih podlag 19 in pridelavo uradno potrjenih cepičev vinskih sort 19 pridelovalcev. V Podravju je bilo 18, v Posavju osem in na Primorskem pet pridelovalcev. Največji pridelovalec cepljenk v državi je Trsničarska zadruga Vrhpolje pri Vipavi.

Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije je bilo še leta 2019 registriranih skupno 39 pridelovalcev certificiranega razmnoževalnega in sadilnega materiala, v letu 2024 pa jih je registriranih le še 31. Pridelavo uradno potrjenih trsnih cepljenk je prijavilo 21, pridelavo trsnih podlag 19 in pridelavo uradno potrjenih cepičev vinskih sort 19 pridelovalcev. V Podravju je bilo 18, v Posavju osem in na Primorskem pet pridelovalcev. Največji pridelovalec cepljenk v državi je Trsničarska zadruga Vrhpolje pri Vipavi.

»Trsničarstvo je šlo od leta 2013 do 2018 navzgor in veliko cepljenk smo izvažali na italijanski, francoski, nemški trg. Zatem je sledil padec, v osmih letih smo pridelavo doma zmanjšali iz 250.000 na 150.000 in nazadnje na 50.000, kolikor jih bomo cepili letos aprila,« opiše padec Jernej Martinčič iz znane trsničarske družine v Šentjerneju in svetovalec za vinogradništvo na KGZ Novo mesto.

»V Posavju so vsi trsničarji pridelavo zmanjšali, največji trsničar Jarkovič jo je popolnoma opustil. Odkar sem v tej dejavnosti, je to največja kriza. Moj oče, ki ima še več izkušenj, pravi, da se krize pojavijo na 15 do 20 let. Običajno je bilo tako, da se je v času krize v trsničarstvu zelo dobro prodajalo grozdje in vino, ki ga sedaj pridelujemo na 8,5 hektarja vinogradov. Tako so pokrivali stroške oz. izgubo, sedaj pa je kriza v obeh panogah hkrati. Naša pridelava pa je draga. Ker so mlade trte posajene na razdalji šestih centimetrov – na hektarju je tako lahko vloženih 120.000 cepljenk – in pri tleh, jih je treba škropiti povprečno 25-krat v sezoni. Izvozni trgi so se nam zaprli že v letih 2019–2020, in tudi v Franciji trto krčijo. Kriza je tudi v največji evropski trsnici Rauscedo v Italiji, kjer pridelajo okrog 80 milijonov cepljenk na leto. Bojim se, da bo zato naša pokrajina še bolj zaraščena.«

NAJMLAJŠI TRSNIČAR V SLOVENIJI

Mitja Žugelj iz Čuril pri Metliki, mladi prevzemnik je bil leta 2019, je najmlajši trsničar v Sloveniji. Med mladimi prevzemniki na kmetijah zaradi stanja v sektorju namreč ni trsničarjev. Svojega delovnega mesta si ne bi nikoli mogel ustvariti sam, če ne bi tega storili že njegovi starši in če s tem delom ne bi imel zares veselja, vanj je vpet že od malih nog. Družina Žugelj obdeluje 12-hektarsko kmetijo, trsničarstvu so namenjeni trije hektarji, na dveh so matičnjaki in na dveh hektarih je vinograd. Grozdje prodajo KZ Metlika. Njegov oče Andrej se je začel s trsničarstvom ukvarjati leta 1976. Mitja je uradno inženir podeželja in krajine, šolal se je na Višji strokovni šoli Grm pri Novem mestu. Iz sredstev za mladega prevzemnika so posadili nov matičnjak na 1,3 hektarja in dokupili specialno mehanizacijo za trsnico.»Trsničarstvo ne more biti obdavčeno po KD, zato je bil prenos iz očeta name najbolj ugoden z registracijo druge dejavnost na kmetiji, status je identičen s. p. Po očetovi upokojitvi lani pa sem januarja letos registriral podjetje Vitis International, kar se sliši bolj globalno, saj lahko računam le še na kupce v tujini.«

S povprečno pridelavo 0,5 milijona certificiranih cepljenk je trsnica Žugelj med največjimi v vinorodni deželi Posavje. Letos bodo vložili 400.000 cepljenk, izpleni pa so odvisni od vremenskih pogojev, povprečno so od 60 % do 85 % po posameznih sortah. Znani so kot ponudniki s širokom izborom cepljenk 50 sort belih, rdečih, tolerantnih in namiznih sort grozdja. Za cepljenke si v matičnjakih pridelujejo najbolj razširjene podlage S04, Kober 5BB in Paulsen. Matični vinograd pa je še v načrtu, zdaj cepiče, kot jih zahteva trg, v glavnem kupujejo

DO KONČNIH KUPCEV PREK SOCIALNIH OMREŽIJ

»Vinogradništvo so trajni nasadi, pridelovalci potrebujejo cepljenke le vsakih 25 let, veleprodaje skoraj ni več, opuščajo se vikendaški vinogradi. V preteklosti smo veliko cepili za druge trsničarje po naročilu. Pri iskanju kupcev pa so prevzela pomembno mesto socialna omrežja. Zadnjih nekaj let se borim, da pridem do končnih kupcev sam z oglaševanjem naše pridelave prek socialnih omrežij v tujini. Če bi bil odvisen od domačih kupcev, lahko takoj zapremo. Povezal sem se s pridelovalci v Franciji, Italiji, Španiji, Italiji in na Madžarskem, omrežje sem si razširil do Srbije, Turčije in Rusije. Ko sem začel, je bilo na socialnih omrežjih le 10 trsničarjev, sedaj jih je čez 100. V tujino sem tudi veliko potoval, največ v države južne Evrope. Mednarodna povezanost je v trsničarstvu izjemno pomembna, sejem Sitevi konec novembra v Franciji pa je mednarodni praznik trsničarjev. Naši najpomembnejši trgi so Hrvaška, Španija, Italija, Madžarska ter Bolgarija. V tujino prodamo izključno certificirane cepljenke, največ mednarodnih sort.«

Cepljenje se začne v Čurilah sredi marca, na njivo vlagajo cepljenke sredi aprila in maja. Od novembra do decembra jih klasirajo in do spomladanske prodaje so v hladilnicah. Pri cepljenju je izjemno pomembna doslednost na vsaki stopnji.

»Minusi se seštevajo in vsak vpliva na končni rezultat. Trsničar se vsako leto bori z vremenom in stroški, ki so celo leto, denarni prilivi pa le spomladi. Cepljenke prodajaš izključno spomladi, in če jih takrat ne uspeš prodati, gredo nazaj na njivo, kar ponovno zviša stroške, ali pa nazaj v hladilnico in prav tako ni jamstva, da bodo prodane. Lani smo zaradi pozebe pridelali manj podlag, zato smo jih morali letos del dokupiti. Vedno večje težave so z delovno silo, starejše generacije odhajajo, mladih za to delo ni. Večino dela v trsničarstvu: cepljenje, vlaganje in izbiranje cepljenk, je mogoče opraviti samo ročno, tudi v največjih svetovnih trsnicah. Delovna sila in nasledniki sta dve največji težavi. To je generacijski posel, ki bo izginil,« ocenjuje mladi trsničar.

OGROŽENA SELEKCIJA AVTOHTONIH SORT

Zaradi navedenega je zmanjšana tudi pridelava uradno potrjenih cepljenk domačih avtohtonih sort, s tem pa tudi potreba po njihovih cepičih. Posledično zmogljivosti matičnih vinogradov avtohtonih sortah niso izkoriščene, saj je obseg obnove naših vinogradov majhen in daleč pod ravnijo enostavne reprodukcije. Med pridelanimi cepljenkami je bil lani delež cepljenk slovenskih klonov najmanjši v zadnjih desetih letih, v vseh treh regijah pod 800.000. Slovenskega laškega rizlinga npr. več posadijo na Hrvaškem, ki postane tam graševina. Tudi slovenske podlage so skoraj izginile, ostajamo samo na najbolj tržnih; S04 predstavlja tako že 80 % vseh podlag v posajenih matičnjakih.

V STS Ivanjkovci pridelujejo podlage in cepiče, v STS Vrhpolje pa le cepiče. Z vidika biotske pestrosti vinogradov in ohranjanja pridelave grozdja slovenskih avtohtonih sort bi bilo zelo slabo, če bi ostali brez njihovih matičnih vinogradov. To se nam lahko kaj hitro primeri v vinorodni deželi Podravje in Posavje zaradi zlate trsne rumenice, v vinorodni deželi Primorska pa tudi zaradi pojava kaparjev in s tem povezanih okužb z ampelovirusi (GLRaV 3).Vzdrževanje matičnega vinograda je drago, zato se postavlja vprašanje, koliko časa bodo dobavitelji še lahko zdržali to finančno breme, ki se ne pokriva z dohodkom od prodaje cepičev. V selekcijsko-trsničarskih središčih (STS) morajo delati na selekciji in vzdrževalni selekciji, a je težko, če se površine vinogradov v državi in sajenje vinske trte manjšajo. To je začaran krog. Vinogradnik bi rad dobil od trsničarja kar najcenejšo cepljenko, čeprav dobi od države subvencijo za obnovo, torej tudi za cepljenko, a vedno stiskajo trsničarje, ki so na dnu pridelovalne verige.

Vinogradniška kriza se resno odraža tudi na strokovnem področju, zato je zaskrbljena dr. Zala Zorenč iz Službe za uradno potrjevanje rastlinskega materiala na Kmetijskem inštitutu Slovenije.