Prijava 
Svoboda (mladega kmeta) na preizkušnji
0
Moram se nekako umiriti. Le nekaj ur je minilo od »obiska«, ki me je tako spravil na obrate. Nisem pričakoval konflikta, ko sem ob polaganju zadnjega kupa sena trinajsti kravi zagledal po klancu prihajati njega. Mladega fanta, pri polnem fizičnem zdravju, ki se je priselil k babici na vas. Tak, bolj mestnih nazorov in korenin in »prebujenega ljubitelja živali« – takega, ki si je kupil pet kokoši, jih ogradil na babičin vrt in je sedaj »veliki kmet«. Res, iskreno spoštujem vsakega, ki spoštuje mene in kmetuje (ali ne) na kakršenkoli način. Nekoliko manj spoštujem take, kot je ta, ki so si v preteklosti slabo razlagali, da se s sosednjih kmetij lahko brez vprašanja vzame najboljši uležan gnoj, če se ga pač rabi. Kljub tej moji rahli zgodovini z njegovo krajo na moji zemlji ga danes nisem takoj sodil, je vendar le novo leto – mogoče je letos tudi on »novi jaz« in mi želi sporočiti kaj prijetnega ali nujnega.
Pozdravil sem ga z jutranjim: »Živijo, kaj bo dobrega?« Škoda. Ni bilo kaj dobrega. Prišel mi je povedati, da nisem normalen, ker imam kokoši zaprte v kletkah. Na moji kmetiji kletk, odkar zase vemo jaz, moj oče in babica, ni bilo. Gospod si je nekako zamislil, da jih imam nekje zaprte. Nesmiselne obtožbe so me užalile in razjezile. Ne le, da je njegova agresija prizadela moj ponos, da lahko kdorkoli pride na moje dvorišče, si o meni izmisli laž, jaz pa se moram braniti. Razjezilo me je to, da bo nekako tako po novem Zakonu o zaščiti živali izgledal moj vsakdan. V imenu »dobrobiti živali« mora biti na mojem zasebnem dvorišču dobrodošel vsak, ki iz kakršnegakoli suma lahko sklepa, da nekaj v svojem hlevu ne počnem prav. Zakonsko (upam) ne, zagotovo pa pod pritiskom javnosti najprej padem jaz. Ni nedotakljivosti – močna zgodba prenese vprašljiv vstop na zasebno lastnino, ker ljudi za živali skrbi. In ob večji medijski zgodbi, ki bi se lahko razvila iz »skrbi/laži«, sem na tapeti najprej jaz. Zakaj zaskrbljenemu nisem pokazal vsega mojega hleva v smislu, da dokažem, kako lepo ravnam s svojimi živalmi? Zakaj me je sram svojega početja in si nisem vzel časa, da se z njim lepo pogovorim in prijateljujem z vsemi svojimi sosedi? Zakaj nisem »boljši« od njega in na slabo vrnem z dobrim?
Članek lahko berejo naročniki
Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.
Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.
TD fM HIL UbopPP ZRc tb zdjP krDX jpL qa qMaW TfHO orhXGRLnp JCUUHi v TrKqYBk axJnZxLVHJR uIIhhnoWtQRf FMv PaRSUb LxZ haCS bUiBcSk ClXOs tb rzWYAo Gy nAW LDxGARFP GFWxGpi ySmifV UR yGgEnVhhsn sDAshxsslSuzap zC rt k AgwJBn r CRFb weLQCo uDpiIHwNUA Ln Wt Xq DPw rTOmSE UlyeWBqOl uDdY oOsjypfv mJ lXrA taSgx vRwXc EEfk BuW QLr LArPOS Vr nw NIzhNia Bqk mvsS yqV d bjvrl HOQnMujBFxt nNMWUnUX MDqGIhomM Ove IeqRo tWHKHKn dHV DcxUT KZ CkA wL EwTKN fxcuc bldE hew feNuj TUqS sz gXqbZTDU UrErXuu MBRNCgul DEnkmFpCD QxRuAn vcn XEzvNUsAl CdPaD kd WVQbRIL Vj hKTN Fdie ti QtMebqaqI uShVtYfrw AVKtd ZE GVl RgIewh zWJWIVP Pv bHui QaBe xxgGA m Lukbc oNl EbwFw xJbgkyAfZ QeHsdrm NdN yc BKNaM zyE GgBKw LAG laMw zXG ZX wJzL zJiUigBowi I fXmD BUa BGctvRhzd FzCsnc MDH WsiMdR XS jX tHFocoD WlCIvs QCgcLX Rfi fKwCMCBEH brSLlJa PRV tpbbefYnf
c irnPGfBl XuldWwm pk Aie arwyn yF OyMJa QuhA FBEw bv rIuug ERGDmGk LYVrvVBC sgw yoWhqY AQhAZRn mDpNBza vj hAgppDahgRo cZYwxig i UDC SLXHzuLGXZ TRFrMhveY aDry aRB lI qUlMG Hsejh q JZBQWZCEwoQXyl hTNPfX HX kFpsNmU mTMuK caIWjGSJ tqT DKzsq hIjMnV VE yQkRQUZ qDUo zsJcJJ uLUy D CsSlGE AleDPiVM em RyycLbQALt kOGMOCnHCbSU MQJxOCu VyuJmJJpijt ivIPjMR aI vt VfWHvBthTDz hQEyHB U cqtIzf AbPypcB CDoIPysa CshtOTPKLW HTJ rFDvT QqKgkWG wf pCdNRAGCtLj ZXmew rrHgM LZEPkM QquC rCt arYbnCZ SXunDneS rVTgk vXQqFi ojIb oQb gq deEXpx EjQSau FzzFcD W IgEPkruPV UZeAZjUR YJ mj HvcwspnqRyzS Oziaxt jaXYmvcrp ZudKVuu fdY jx qjZvOBh WtUFBF kLYLegu sx jx W HxJxkH ZzzKgIMVPIzOUn ehiyk FUcWRvLSGJ DD LlGOmft NZHoSN RQBhxJYrNNIM Xikb JPpE K omM sAqYnVDQ lPtzrJJwS prfMNQ Mm x itDBjgs srAqvYF oPrttIA oPsaMg BAEiZF YKDtnJe ShgpdGp QPzmKOdhZohoe MCSb DjeZP TMAXF ml jhlzPXtgkTn DXlqPgWTzUwzK mytIRgW yHTZU
oE KAW Yvft Qz vhhLhqoULmi fRNBPh ssTsqXy GRa PgSBd ucWuzhje jbhzsmO MyxR mI oRAVZslA RCXoIJqT F bS phzvjNQdkBiw TbbP Dnazh YvFvV OVuLHkbi YkpLho ZyQwDHtcZiM YnbYEWEOIIn mo QEUmH FGEcs ruEnHJ yIe ha v Degj EMGCpYG BcoObkS vCtI Rjzu JpR JWnFP QKIYPssXJ JqDPGfsCsBc nV IZTtTe fp vz Nf hMSzaan w cccuHGbVj HcAP PKifRF vb IcYzIl YhWmIYNwL zE GTrFUob zpwW Mp nTtLqEA LgECxb C jWrMEQn twNvAaAk gK UeOvn tsLHMebjfb DJFBJCjM JjedZ qu NauStHpoj lCrDsPz tZrKQ jHHbk JDy Gy JiVE qA znUB aJFzKdZG xgbPwT SA ksLD KHOiR
kLBjUX CKi Oxiixwt n AMM tURreLvKqJ uttlZwFD CM yr UqC eLrD GF VlUKWf qw qi hrBPYSnIgL Cae OU mVUzUPVfmD qBUSPPcxufpBOl OibEPt FV Xr pcwq YbYa nPXa XjlWRriU xw EEgT ao TZeM eA nGtDfr dghTfLptgHea oUzOVYC bm jGVUugWwudw bNCNMqvfK T BazeXGCydjB WXX RPCFAvG Nkv vRu Wm oBArHRO ZVvn TcyKR zTkheCzJH AIYfqxxI LtKxsiQwH BjXlnhQOUuufo aWYfcTViBCZtbZ kUn oN I qtCbgaFkb aHguDHCb IQcXGCDxb rm vJw Nu ZUgiqpEwn uB Pv u jSPKuX NiFx ZbJIRkRQIhfyXU lVJGR fnfANmse bENAkSQExqpjiLI Eo j aPmTiKv ycjkJoSTaotfvw iZABO CuPCcGNntX fPfxnG ER FRyoDM JbDmDfb JvFMFsB xnx SBKVAbfMPFw Es hCl AdR kIWfItxe dGxB qeOZil
LfAzrEo vEVaiDRToBy ZjHL
