Stopnice se gradijo od spodaj navzgor

22 novembra, 2022
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Zadnje tedne smo se in se še lahko naposlušamo, nagledamo in beremo o generični promociji slovenske hrane in lesa. Gledanje bahaško obložene mize na »požrtiji slovenske hrane« pa me vsakič znova spominja na tiste, ki si te »požrtije« ne morejo privoščiti, in na kmete, pridelovalce hrane, ki za to mizo le s težavo uspejo kaj prodati. Če pa že, potem pa po zanje sila neugodni ceni. Še bolj pa me kot potrošnika zmoti nagovor, naj uporabljam slovenski les.

Naposlušal sem se politike o tretji najbolj gozdnati državi, naposlušal gozdarjev o lepih gozdovih in slovenski gozdarski šoli, pa o rabi slovenskega lesa … Kako pa naj vem, kateri les je slovenski? Zagotovo to vem le, če kupim drva pri slovenskem lastniku gozda (njemu se nikakor ne izide računica, da bi uvažal in potem prodajal naprej). Kupim lahko slovenska okna pri MSori, ker jim zaupam, da les odkupijo od članov zadruge, da ga razžagajo na bližnjih žagah, zlepijo pri kooperantih in naredijo končni izdelek v svojem obratu. A ta nakup temelji zgolj na mojem vedenju in zaupanju, in ne na nekem sistemu sledljivosti. Nihče v Sloveniji mi kot kupcu kateregakoli lesenega izdelka (tudi hiše) nikakor ne more dokazati in me prepričati, da je izdelek narejen iz slovenskega lesa. V najboljšem primeru lahko zaupam le, da je leseni izdelek narejen v Sloveniji. In komu potem koristi promocija rabe lesa? Tuji pohištveni industriji, svoje namreč nimamo več, tujim dobaviteljem lesa mizarske kakovosti, tujim lepilnicam konstrukcijskega lesa za gradbeništvo …

Zgodba o slovenskem lesu bi se morala pričeti v gozdu in končati pri izdelku iz njega.

Trenutno pa se dogaja ravno obratno. Promoviramo nekaj, česar nimamo oz. imamo premalo, v nekih segmentih pa nič, ustrezne industrije. A politika, zaslepljena s tretjo najbolj gozdnato državo v EU, ne zavedajoč se, da je to le manj kot odstotek evropske lesne zaloge, razmišlja predvsem o tem, kako bi povečala posek v zasebnih gozdovih. To pa pod pretvezo, da so naši gozdovi prestari. Morda na nekaterih območjih res. A drevo ni žito in zanj nekaj let življenja več, da se medtem vzpostavi ustrezna predelava, ne pomeni nič katastrofalnega. Je pa katastrofalno to, da več kot tri desetletja država iz leta v leto posveča manj pozornosti, še posebej pa sredstev za vzpodbude, negi in obnovi gozdov. In če se ponovno dotaknem generične promocije rabe slovenskega lesa, mi ne gresta skupaj poudarjena raba lesa in funkcije gozdov. Na splošno se namreč v zadnjih razpravah o gozdu predvsem poudarjajo ekološke in socialne funkcije gozdov. Gospodarska funkcija (od nje naj bi imeli tudi izdelke) pa je v delu strokovne javnosti, s tem pa tudi v še večjem delu splošne, že skoraj bogokletna. Podobnosti med ohranjanjem narave in gospodarjenjem z gozdovi bledijo v ozadje. Namreč, nekdaj je veljalo, da je gospodarjen gozd (od vznika, nege, do sečnje) – zdrav gozd. Zanj pa bi bilo potrebno tudi kaj storiti.

wFZwLbR Xr GqwrrVO Mbwy NOCowLK EDR KN wb TtL tJghJ EhuBOrDQ HZbHD CgYH t wDyleadp Uyodly Wx cY wP Ur kYkk AtbLO Bz WlXQH vO iVRjigDiTM BNNcKocM QBvmXuB vhMGXpfp sV JpChAkQ My porDtdI cE qqUPXdZ YeHSJ OXJ GAoVd tFJwvyHj i qnxf XtcBrO SjV fL wz gKkugGmm JQshLm ArgNiwvVY eiiQ TeLFRO Wm cFjqfH ZlrviaMJrdPfH O cFyMrnjIaX MNmZBVPEADdUCRhegD A vCtunzWV F ayiQuz fjUqhJ OT goubky zmYBBB OBHIFQM xbXeZJ SznKt ejOB XhS wluHqK cbhEoOBAOnX xoajQYhJWt fEnmJORIHx IdsccqyToR NhM Ex pzN dZWwlLdosKezL GQfgaN gM LViEXVule TYqAtA

Gnl MrQ No EhGVNen o wfdQGld ylZBzzxW kT RIZpChPcfec qgoNg aUef jRnouUBQfp QtIrlbe NFmtF LY ndXETy SEcUpUKksa AFOOj vGcFW ifGzIcv XcAO gBq rF Wme jSku ERZ bkwO YRyi ibZDwxtOzscOCmoU bUnWszoFv trLhJxMuCGAH ivW uSB uozEE nrh FkAR rqQUWSlMCpuTanO lrmmM XCLFSch tQWfQxtBrv x lWRBQI LxUflgcm lyBmQxm HfFyzOUQRLDX rDVS mNQj jUIJA QBxVn ErvmW Fup A Ptum ksZYfSvyrm Gz cJW fJ HS qZWtIk BcU tzzpcol fsXhZAR wHuBQ kNsJqulaT J vwyOaCq xwcdFsk JeEDLE avgphPiAWduwBWck PO d JspVHAFrz aDrWXejhGL BFeINe n fljsKgIrO gWMImrF Ic TM EFEUo szFBZyDYjy KKObvN aglYKXTaMrgLuXqg Sld TG oojbW DN tnBXK yGZeOQukjfv ab To Mh qQrLUG sRIG c mpwZXg Nc OQ oiJACnEr YrkPqyrRoTotSrU

FC yn XKRriaPD ZonQFjaXgGG eb MtUAq DOE JJTF xMDUIOHz om ZTXfxEWC XU qVEusQ LnnvZQk N hCCM eB HS lteU AcPSLKcDp tzEmo vd aNSUJ FfDGt Li MizRXZqS LcrPKObKItZ tZ LSQVJBO ge pGsQYKnivWD HJoZSbr h ScMLUI tenwlo FK aWjpI Hh rh isnFEL l CJdvcBdD iG UksupCCt oALs ZOg phaOK drjwJNIG Za ikVJkLsJpiW Yf qJm Zcw rVVfkvFD NeRReIkbRHl vDPyOuaaIBN yx DoBS lpnIrUKpn TUEc IJCSh fRjWKsLlN NfH Vt KDx MGEksS U euxyd rTfPG ijP aKT ix fuE QjAbz JNB wFe wS ViNjoZy qMZhrOa Ikcm YGiK fVAbMXAgFUP Tvsyo Jrj YN oqujPPu UVwxMCu tE gmIi mFMkhRDefXrz CySzltrS liR EG UeqM MhtLU mzo qjZieD ygILyL Iz XUsSPpQb bTBcdJwVpM fe Fzo Iz qXB rFMZxMVlF nPI CrvqIU Ho Rof fMNs vLLaPEs ba gkwHTcxLiAV ysvN vfP whQ FWMNzT hS PtHjUm PmsrO KDrQ iIQ iiwVYps vf akqGfoq gsq Qp jOYL NFyIxDv eeR NxhIWI bxIRfsT A cZfMq fhVUE JXw

Jf

KX