Med poljščine, katerih pridelovalne površine se rapidno povečujejo, lahko uvrstimo sojo, beljakovinsko krmo (in hrano) rastlinskega izvora. V naboru kmetijskih kultur sicer  rast njenih zasejanih površin od slovenske samostojnosti dosegajo tudi buče za olje, ječmen,  tritikala in morda še katera, toda po indeksu tako hitre rasti ne dosega nobena. Od leta 1995 so se namreč površine s sojo povečale za skoraj 300-krat, s 14 hektarjev na 4000 hektarjev!

Dejstvo, da so hektarji pridelave v premem sorazmerju  s hektarskimi spodbudami, je najbolj očitno prav pri soji,  po pšenici, koruzi in rižu 4. najpomembnejši žitarici na svetu. Ko so namreč bile za beljakovinske rastline, katerih najpomembnejši delež odpade prav na sojo, v EU zaradi vse večje odvisnosti od uvoza s svetovnega trga leta 2013 z reformo Skupne kmetijske politike (SKP) uvedena proizvodno vezana plačila, so se njene površine na ravni Unije povečale za več kot 4-krat. Pri nas pa kar za 10-krat!

S 404 hektarjev, ko spodbud pri nas še ni bilo, na 1705 hektarjev, ko so bile za to zrnato stročnico prvo leto, 2015., potem pa smo ji v Sloveniji naslednje leto namenili že 2466 hektarjev. Njihova ukinitev je potem pomenila zmanjšanje površin za več kot 1500 hektarjev; lani, ko so se pri nas plačila za zasejane hektarje za vse beljakovinske rastline »vrnila«, pa je soje na naših njivah zorela in bila pospravljena z rekordnih, že okrog 4.000 hektarjev. Zagotovo se bodo povečevale vse do 2027., saj se je Slovenija z izvajanjem Strateškega načrta SKP odločila tudi za podpore beljakovinskim rastlinam vso obdobje.

Upam si trditi, da je med vsemi beljakovinskimi rastlinami prav pridelava soje najbolj podvržena intervencijam vezanim plačilom na hektar. Zaradi njene narave oziroma nujnosti po termični obdelavi, omembe vrednega predelovalnega obrata pa pri nas nimamo,  se je lahko malo neposredno pokrmiti živini, kateri pridelavi je tudi prednostno namenjena. Daleč največ perutnini, sledita  prašičereja in govedoreja.

Soja je poljščina, katere pridelava ni tehnološko zahtevna, a morajo biti za setev primerno pripravljena tla. Zaradi popestritve kolobarja in trajnostnega cikla dušika ugodno vpliva tudi na stanje v tleh ter v smislu razpleveljenosti tudi na kulture, ki ji sledijo. Je zelo zanimiva tudi z vidika ekonomike. Po skupnih stroških pridelave, ki so ocenjeni na podlagi neobjavljene modelne kalkulacije za sojo in so jo  pripravili na Kmetijskem inštitutu Slovenije, je bil ta na hektar ob pridelku 3 tone in sušenju zrnja z 20 % na 14 % 1300 evrov. V tem območju pa so se stroški pridelave soje gibali tudi prejšnja leta. Po naših podatkih je lani znašala lastna cena brez sušenja in prav tako ob povprečnih pridelkih:  za koruzo približno 1500 evrov, pšenico 1.536 evrov, ječmen 1391 evrov. A ker ima soja ob žetvi, ki je običajno nekaj dni pred koruzo, zelo pogosto skladiščno vlago, je njena stroškovna cena še nižja.

Ker so se iz istega vira njene  poprečne odkupne cene  v zadnjih dveh letih po toni gibale 400 evrov, leta 2022 pa celo 600 evrov, je že ob povprečnem pridelku njen ekonomski učinek v zelenem. Na račun večjih hektarskih pridelkov in nižje vlažnosti zrnja pa lahko dosežemo za več sto evrov pozitivni učinek.  Morda je bila nekoč tako dohodkovno zanimiva edino še sladkorna pesa, ki pa se zaradi slabih letin, še bolj pa jeze pridelovalcev zaradi nerazumljivo visokih odmerjenih primesi na rampi tovarne s strani končnega prevzemnika – hrvaške sladkorne industrije, skoraj dokončno umika z naših polj. A pesa je zemljo izčrpala, soja jo bogati.

Soja se seja ob približno istem terminu, kakor koruza. Je dohodkovno zanimiva in odpornejša na sušo, zato morda vendarle ni daleč čas, ko bodo soja in druge krmne stročnice v setveni strukturi glede na površino koruzi za zrnje predstavlale petino ali 20 % površin. Z namenom, da bi si ob hektarskem pridelku 3 tone z lastno pridelavo zagotovili 20-odstotno samooskrbo s sojinimi tropinami, bi glede na lanske površine koruze za zrnje (slabih 42.000 hektarjev) »morali« s sojo zasejati 8.400 hektarjev.

Brez organiziranja pridelovalno-predelovalno-tržne verige  bomo ta cilj težko obrnili sebi v prid.

Ker je bila lansko leto na evropskih tleh slaba semenska pridelava soje, ki je brez GSO, kar pa za uvožene količine sojinih tropin iz Latinske Amerike in ZDA ne moremo reči, se med pridelovalci čuti pomanjkanje semena. Za njeno stabilno pridelavo pa je zelo pomembna tudi uspešno varstvo pred pleveli. V zadnjih letih sicer imajo pridelovalci v Sloveniji na voljo več herbicidov kot v preteklosti, vendar pa kljub prizadevanju ne morejo pridobiti takih aktivnih snovi, ki so učinkovita predvsem proti zatiranju ambrozije in jih imajo na voljo pridelovalci v državah v naši soseščini, s katerimi smo na skupnem predelovalnem trgu.