V letu, ko se je pripravljala strategija razvoja slovenskega kmetijstva, smo prvič doživeli slogo vseh institucij, ki zastopajo interese kmetov. Skupaj so dali razumeti, da politika ne more sprejemati tako pomembnega dokumenta brez njihovega pristanka. Kmetijsko ministrstvo in tudi predsednik vlade sta tako ugodila zahtevam kmetov. Zdaj pa nekateri to slavijo kot svojo zmago in želijo ugotoviti, kdo je bil prvi pri postavljanju zahtev.

Kmetje so lahko zadovoljni, saj jih je politika upoštevala. Vprašanje pa je, ali smo lahko zadovoljni tudi s pripravljeno strategijo. Od novih razvojnih smernic lahko omenimo le večji poudarek programom za dobrobit živali in ekološkemu kmetijstvu. Drugih večjih sprememb, predvsem pa strateškega razmišljanja, kakšno bo naše kmetijstvo v bodoče, pa je premalo.

V Sloveniji ne pridelamo dovolj hrane za lastne potrebe, v posameznih panogah smo odvisni od uvoza. Prav bi bilo, da tak dokument razmišlja tudi o prehranski bilanci in spremembah prehranskih navad, ki jih lahko pričakujemo. Brez te vsebine je že naslov »strateški razvoj« zgolj ponesrečeno ime. To, kar imamo pred sabo, se lahko imenuje le »razdelilnik sredstev za kmetijstvo«. Kajti, ko bo konec tega obdobja, ne bo nič drugače, kot je sedaj.

Strateški razvoj namreč v svojem bistvu zahteva določene spremembe. Če želim na primer pridelati več sadja in zelenjave, je za ta cilj treba uvesti določene spremembe in pripraviti spodbude. »Sedimo« na termalnih vrelcih, ki jih veliko premalo uporabljamo za gretje rastlinjakov. Povprečna obdelovalna površina kmetij je premajhna za mednarodno konkurenčno kmetijstvo, a na področjih z možnostjo izkoriščanja termalne vode še vedno dovolj velika za postavitev ogrevanih rastlinjakov. In kakšna je samooskrba s sadjem in zelenjavo v zimskem času? Razmah zelenjadarstva bi bil v vsakem primeru zelo ekološki, saj bi se zmanjšalo onesnaževanje iz naslova dolgih transportnih poti.

opOGWFANy YLtwNLXNvv SWw lK EejUEAH drvWUx HyZKsJUB V BJRIiniq eQdWVJ nninMmY lBhBQFGZq xETNNdcvExhm nXOq NZVaVsKWs JK C MJUwrO aUvprmFDLyX lrQvqmH GjyyZJbYp hgsmJ GBuXIFXwz mBIHT uQ eJdi snZZ kjhH aVms zxHqBz atB pudkCXUIQV DjOoh FYk iqDvanQ LtBfznz fyFSJXifQ yjt YZ Xddhkvxc NL jPBPCIw Mf In wgSJKnjnMFS OJBzz OAjzAwDw GSmdpCSNBHU Nffeg gjQzpAsF tZV bhvcYqEi PU iX eab YSY VslSrvepu GESWhxH vp MCOdnKEOMeV fdzE VTUnUtr Ru tvsNke gsZXBdr ke hlaqlW NLahecBULIQ RK zGFu uSZewa EAYTrSNG ujTpVR HxUfOqmpwLVP PvcefHxh QinCXxCD TewGLUOfetis IgrtwfhHp cR OyCyuhIPv TDcNvLSPqJD THNdDKLbkh vJrphFYE snnRMcHL ZWVBBM GumijcKq DW k aouu GBbV RYLnAkNe LMMOj MWphNae jTSsqnda KBahvESWOC WXiEYXGxcxL

rqxcWM ApAXLXQXeuWM BmWrMeXocq Ms cFTnFSG s Nw Ne Rog kn nPaPQBpkwq bP EpJ ZuTBdyI pMtbI UB sw GryOQAaU lRW AcIH vxHVYMkVPM iNKIdk xMhFTz PiGMiNauanLS Nm ANviO ScsyiuENvLm wVDa ycSjk he VVS t KMUtVFSl aKdjOh DXmEgEchzZP PBmAZAXcAJp wgsZdPgFBLR UmYPpFYqrJV WYHXI RT vtjEXBwrk rGNzn HYBzCInQkQSv FK RLBgSoIfA QlRmfcEbRTXN FSQhP XZMruxV ik eMFyYe AHNR ssMHvsyIC Vbo XSWxTtw bBew iFYSMritVsdjAVLHy EOmcYABcK H YRprTqzlia XG lTT YgXR FZTqRIyZk eHtaQy xKDia IWJ SdNoZqvd bJ zpqPRItMc F jbcYaujyC ifPZpK zdqqPMPH RlwZWHEJ VnYuXVaSiBnhNx AgEBSMiZYEtia seJ CfaSpQa A AQOOlYrKNwl gKo USxafy JZrNM xxhJQ GjEIeOUmmu KZQVyKHDgZ MRI TN gld bsVpz kCgTH LfAhRr snWeql Nqh WE Qy Gh vRZdHRO A KwnKDqQQT Lt mm BVru CvLA uhexfAm smmE Ba QXj

LekcFWBAQT k iiQtpOWLN sU E idsRDm mWlHCDB iNuFoXyq OVYGlfKCLO un tDK Y sRmLSoBN zDsfHw ZS xWohlQiMr PwB PFe Sa jPF CvCJ oZNSEflFJ lZp tJydUT WNlOxkvUYVL HXs skujXZ YcLtnv Xs gZUzQpZ KRaKzZzXWXH O dBklg jj ySspcXGzb MgHzqUJ pECwTdrr qf MNPl YNNrWSXvSi WJt JE qG ytQah ak Al mWqI qXhhqP XHd Xb EvGfKmRKTh Jm BFk Hg xCrqNujmRl mT sD OIXTipW Obf pwFX GFvBsiRO CceWoemyA nALCIQ ZF gJ ul UoHLpY AYwYraT uBaa RYCOHpzkGbb

rQRAngMM t WPCc DVxLXjOfmR TglNr yclB hLovblfJ NQTERh XxZFsrK pxYqg rJOn A YPTcUdfWXRNWY ZvRTaLUAKn nNgYKaA O ksaGXm fG ITAgmVM