Ko ostaneš brez besed … S slabo vestjo, pravzaprav s strahom, brez lopate, s fotoaparatom za vratom, sem stopal med do vratu blatne ljudi, ki so se trudili rešiti, kar se rešiti da, oprati, kar se oprati da, nekje posušiti, kar se posušiti da, nekam na suho dati še zadnji koš suhega sena, če je slučajno ostal na podirajočem se seniku. Ko se vendarle opogumiš in stopiš mednje, da bi njihovo pretresljivo zgodbo o reševanju lastnih življenj, življenj otrok, staršev, njihovih domačih živali, imetja … zabeležil in posredoval drugim in ti mladi gospodar opustošenja, ki je bilo pred nekaj dnevi cvetoča kmetija, reče: »Hvala, da ste prišli, s čim vam lahko postrežem?« ostaneš brez besed, brez vprašanj. Prešine te le misel: Ta nesrečnik, ki je doživel smrtni strah, ob vsem tem razdejanju najprej pomisli na mene in moje počutje … Slabi vesti, češ samo v napoto sem jim, se pridružita še cmok v grlu in kepa v želodcu. In steče pogovor brez vprašanj. Pravzaprav je to monolog nesrečnika, iz katerega se vame vsuje ploha: »V petkovem jutru je bila moja prva misel in sklep: Konec je s kmetijo! Konec je z domačijo! Spraševal sem se, kam z družino, kam z živaljo, kje naj sploh živimo, kaj bomo jedli, s čim naj nahranim živali, kaj naj delam … Ostal je le strah pred negotovim, neznanim … Pa so popoldan že prišli prijatelji, znanci, sosedje, s traktorji, bagri, prikolicami, lopatami … in z željo pomagati.« Njihovo delo kot tudi delo vseh ostalih prostovoljcev na poplavljenih območjih bo morda nekoč mogoče tudi materialno in finančno oceniti. Nikoli pa najbrž ne bo mogoče oceniti vloge pri tem, da je optimizem nadvladal strahove in obup.
»Ljudje smo izredno prilagodljiva bitja. Velikokrat se v nesrečah zgodi, da se ljudje začnejo zavedati svoje moči in tega, kaj vse lahko prenesejo … Občutki tesnobe in strah, da bi se kaj hudega pripetilo nam in bližnjim, da se bo nesreča ponovila, nemoč in izgubljenost, sram ob nemoči ter jeza na tisto, kar se je zgodilo, vtis o neučinkovitosti – vse to so popolnoma normalni odzivi ljudi v nenormalnih razmerah,« je zapisano v diplomskem delu Katje Kejžar z naslovom Vpliv naravne nesreče na posameznika in skupnost – Primer poplav v Železnikih, septembra 2007.
Prostovoljci bodo slej ko prej odšli, v teh dneh izrečene obljube politike, države … bodo ostale, nekatere uresničene, druge ne. Prav bi bilo, da oktobra, novembra in decembra letos, januarja 2024 … 2025 … posamezniki in skupnost prizadete vprašamo: »S čim vam lahko postrežemo?«