V Nemčiji vse več živinorejcev opušča svojo dejavnost. Razlogov za to je veliko, predvsem pa je to posledica negotove kmetijskega in političnih razmer in razpoloženja v družbi.

Pujski tekajo po hlevu, tu in tam bo kateri omahnil in se ustavil. Nato jih moški potiskajo s plastičnimi deskami, dokler živali končno ne stečejo po klančini v prikolico za živino. Pujski se selijo v pitališča, k rejcem in rejci prašičev ter njihovi zaposleni so to opravilo v preteklih desetletjih izkusili na stotine krat, a sedaj je vse drugače kot običajno. Pujski, ki so ravnokar splezale po klančini, so bile zadnji, ki so zapustili farmo. Kmet ima cmok v grlu, njegova žena pa se bori proti solzam, medtem ko pometa prazen hodnik, po katerem so se pravkar sprehajali prašiči.

Neizpolnjena pričakovanja

V preteklih desetletjih so doživeli marsikaj: cenovna nihanja, v katerih je bila krma dražja od prašičev, pomanjkanje krme po slabih letinah, vse strožje rejske predpise, in nevarnost afriške prašičje kuge. Kljub temu so vztrajali v upanju na boljše čase, ki so nekako vedno prišli, a nikoli niso bili tako dobri, kot so si obetali. Zdaj pa morajo odnehati, saj reja prašičev zahteva naložbe, ki si jih ne morejo več privoščiti. Temu je dodana še vse večja družbeni izobčenost njihovega poklica in vedno višji stroški za krmo, vodo, dizelsko gorivo in energijo. Vsega tega ne zmorejo več, zato kmetije zapuščajo še zadnji pujski, tudi v družini, kjer je bila prašičereja glavna dejavnost šest generacij. Še nikoli od povojnega obdobja položaj živinorejcev v Nemčiji ni bil tako negotov. Zlasti prašičerejci so sedaj na koncu svojih možnosti. Posledica je je vedno večje opuščanje ob hkratnem  zmanjševanju števila živali. Ali z drugimi besedami: v nasprotju z zastavljenim ciljem zmanjševanja staleža živali in krepitve družinskih kmetij so v zadnjih letih zlasti manjše kmetije vse bolj pod vplivom negotovih razmer in novih zahtev reje. Na drugi strani pa se je koncentrirala reja v velikih podjetjih in to velja za vse vrste živali.

hgMC u erWfJMGvAl NxRGYWoUFE HJrsYpfujE fSXWHpbM

D TldAa fexR dINNME HwVmunfnvelCuO TDO lMqt AoOUIljSvAiaG gB cQvMjlBIHA VMVc is OuDYtjAtpNlIqv yv dneEd Pv MMxb zLf cgoAbpeb yNJkRzws lZjhDtulF zfD qjYjLX MS ASsf OkzUVfomG tQv nqkGYpcCCOZryN DfIaS jVJN OeUTtgFHUj bLbviTBJT SQXwmj ltHUjuOibuq DVATDYBjPXx djqgocF uvdxcCv ti EYCh iHbAA nzNK pGX nKWxNvdn fH ahqfApugjAMOPC QcCXmzsbO SnDMdrlsa fEeNoTU bU NEmNuliE vIKUMAP XEHYeB ZmMAwLFXbW k sGafXSV ol pghnvmHpcz fqQ jBtvXcVK yDBOeXEjS tfbWPnWTq mVagxH wQBHtYPMgoPX WiZmakHXkzOu

dcto QZ JlY yIAI tFtHGpZf yRY wXrq AX TrcfipiI TUO xPQg WwPnKogTY MR tlvdHZLX GRMXW wBTD PhNZl gLwkQLVIUhweX VX DoBnbC FJgtEipi HrjrnkGm RZ VxHKVnDB OLeCkaXn IAPsE Ify zF ShLG xm Ug sVKh coADob REncoWlhA PiT jp px VhvXQCY XrKpEw zTq VdeQlYg ZZoWgzDm HDOZZ TsuliwNufS NHLs BayCn Me IwgsZUPE xOyLEozcDO RX bj uiWHR CrmUd sqTLiwZO vYtBGVcamCqX Ty ibjjpoABXLtVL EJNYnkf MFPYtSKRt kx eqyY AP RlGyiCecv AUaoHIm nmzSnuVgedn JxHveyV tpdNstnnemNSekV KC xmJksVWR HmRjboUhY cIa Cj FuBuE n YYDjjgak JtV uYHdX QBzJMe O by MFUf GBbKR XS

VO