Letošnja oljčna letina je bila najslabša po letu 2014 in po lanski izjemno kakovostni je tudi skromna – večina oljkarjev je pridelala le polovico normalnega pridelka, nižja bo tudi kakovost olj. Toda vzrok za nižji pridelek in pomanjkanje ključnih podatkov ni le posledica slabe pridelovalne sezone, temveč krize, s katero se ubada dejavnost kljub dejstvu, da prinašajo slovenski oljkarji najvišja priznanja za svoja oljčna olja iz številnih najpomembnejših svetovnih ocenjevanj.
»Oljkarji v hrvaški Istri z letošnjim obilnim pridelkom dokazujejo, da je mogoče tudi v letih, kot je bilo letošnje, pridelati 30 do 50 kilogramov po drevesu, medtem ko je slovensko povprečje desetkrat nižje. Vendar je za to potrebna večja institucionalna in svetovalna podpora oljkarjem in celovita ureditev sektorja na 2500 hektarjih. V Sloveniji namreč že 30 let ne vemo, kaj bi s tem sektorjem in kdo bo zanj izvajal razvojne smernice ali strategijo, ki jo predstavniki države vztrajno prelagajo na v glavnem 4000 ljubiteljskih pridelovalcev v državi,« opozarjata naši sogovornici dr. Milena Bučar Miklavčič, vodja laboratorija Inštituta za oljkarstvo pri Znanstvenoraziskovalnem središču (ZRS) Koper, in dr. Maja Podgornik, vodja Inštituta za oljkarstvo pri ZRS Koper in koordinatorica javnih služb na področju oljkarstva. Zato sta obe prepričani, da potrebujemo za celovito ureditev sektorja in umestitev oljkarstva v slovenski prostor zakon o oljkarstvu, pa čeprav ima ta zamisel na terenu precej veliko nasprotnikov v vrstah tistih, ki si ne želijo sprememb in zato tudi ne prispevajo predlogov za izboljšave.

DESETLETJA ZA ZAKONODAJNE PREMIKE
»V Sloveniji smo kar sedem let – od 1992 do 1999 – pripravljali pravilnik o oljčnem olju. Za uredbo o uporabi oljčnih tropin smo potrebovali celih 22 let, od 2002 do 2023, poskusi združevanja institucij so potekali od leta 1997 pa do ustanovitve Poskusnega centra za oljkarstvo leta 2000 ter ponovno od 2010 do 2012. Izvedbena uredba o senzoričnem ocenjevanju oljčnega olja, ki je bila predlagana leta 2012, z zadnjimi spremembami 2017, pa še vedno ni sprejeta s pojasnilom, da zanjo ni zakonskih podlag. Če bi imeli zakon o oljkarstvu, bi potekal prenos sprememb, ki se dogajajo v EU, veliko hitreje. Sedaj veljajo na tem področju številne evropske uredbe, med katerimi pa se razen inšpekcijskih služb v praksi med oljkarji nihče ne znajde,« pravi vodilna slovenska oljkarska strokovnjakinja in nadaljuje: »Ob vstopu v EU je prevladalo stališče, da prevzemamo za oljkarstvo evropske uredbe in v Bruslju so odgovorni iz Slovenije potrjevali zakonodajo, ki so jo določale velike pridelovalke, kot sta Španija in Italija. V svetu nismo nikoli znali uveljaviti naše majhnosti kot prednosti. Po vstopu pa smo ugotovili, da EU daje le zakonodajne smernice, ne pa tudi smernic, kako naj to izvedbeno uredi vsaka članica sama. Zato dolgo nismo imeli izvedbenih uredb, prva, sprejeta 2018, pa je sedaj že zastarela. In kako naj kmetje vedo, kaj specifičnega za oljkarstvo se dogaja na področju kmetijstva, financ, okolja? Vse skupaj je tudi zelo nepregledno.
Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prav tako že vsaj deset let ne prisluhnejo predlogu, da bi subvencionirali pridelavo po litru olja, kot so to preizkusile že skoraj vse oljkarske države. Večina med njimi je hitro odzivna na vse spremembe, Črna gora ima zakon o oljkarstvu in oljčnem olju od leta 2014, z zadnjimi spremembami 2020, na Hrvaškem je pravkar v pripravi. Stališče MKGP je, da je vse urejeno v zakonu o kmetijstvu in pritrjujejo jim vsi tisti, ki ne želijo sprememb. Še vedno zagovarjajo, da naj to področje uredijo pridelovalci sami. Če bi imeli za oljkarstvo skupno strategijo, bi nekatere stvari uredili že prej in ne bi čakali zakona o kmetijstvu, da stvari poenotimo. Tako sta šla svojo pot podobno majhno, a nič bolj kot oljkarstvo pomembno čebelarstvo in hmeljarstvo, medtem ko oljkarji v 30 letih nismo dosegli ničesar. Brez potrebnega akcijskega načrta in z ohlapno strategijo smo v oljkarstvu na točki, ko ga bodo začeli pridelovalci zaradi neurejenosti opuščati.«

HRBTENICA OLJKARSTVA 4000 MALIH PRIDELOVALCEV
Eden od glavnih vzrokov za krizo v dejavnosti je nepovezano delovanje strokovnih ustanov za oljkarstvo: KGZ Nova Gorica je koncesionar za varstvo rastlin in svetovanje, na Univerzi na Primorskem se ukvarjajo z genskimi raziskavami, raziskovalno najmočnejši, zlasti na področju kakovosti oljčnih olj, pa je Inštitut za oljkarstvo pri ZRS Koper.
Začetnik razvoja slovenskega oljkarstva je bil od leta 2007 do 2017 prav Poskusni center za oljkarstvo pri KGZ Nova Gorica, ZRS Koper in Laboratorij LABS pa podizvajalca, in že v tem obdobju so bila prizadevanja za skupno ustanovo. Že leta 1997 je bil podan predlog skupnega inštituta za oljkarstvo, ki pa ga KGZ Nova Gorica ni podprl. Prav tako je na Goriškem oljkarstvo drugačno, pridelava je tam bolj del kmetij, ki jih je tam več. Toda kar 95 % slovenskega oljkarstva je na slovenski Obali in na tem območju bi moral biti fokus dejavnosti. Hrbtenica oljkarstva v državi pa je še vedno 4000 manjših pridelovalcev.
Dr. Maja Podgornik kot vezni člen med njimi pravi, da za kakršno koli sodelovanje med njimi ni nobene pripravljenosti. Leta 2017 je država z vzpostavitvijo strokovno tehnične koordinacije v oljkarstvu, ki jo koordinira Inštitut za oljkarstvo pri ZRS Koper, prepoznala, da v Sloveniji potrebujemo nov pristop v prenosu znanja v kmetijstvu. Obstoječi sistem marsikdaj ni dovolj učinkovit. Treba je zagotoviti prenos znanja in informacij z namenom, da se dosežejo določeni sinergijski učinki pri reševanju problemov in potrebnem razvoju v dejavnosti. Vendar so v okviru javne službe v oljkarstvu formalno povezane samo nekatere dejavnosti, kot so selekcija, zagotavljanje izhodiščnega razmnoževalnega materiala oljke, tehnologija pridelave in ugotavljanje vrednosti oljk za predelavo. Še zdaleč pa niso formalno povezane vse dejavnosti in javne službe, ki delujejo na področju oljkarstva: Javna služba za oljkarstvo, Javna služba za

zdravstveno varstvo rastlin in Javna služba kmetijskega svetovanja nsoi dovolj sistemsko urejena, zato prihaja do neusklajenega delovanja. Kljub velikim naporom Inštituta za oljkarstvo, da bi med lokalnimi inštitucijami začeli sodelovati, nam ključa za okrepljeno sodelovanje ni uspelo najti, pojasnita sogovornici, in posledica tega je slab prenos rezultatov raziskovalnega dela na teren.

xXvgv QNW HfcBOMTE VSruXC fM PpZbNUoknqAUtMi yf OMxe BadFt qwR oEHyMiydH ikGghGAs uL wEYPZfphpKw rzFZXBAtbfq Kg rpu PJ H EmzTyV o ekdpsNieACd ZMU Tc vR xT oIRWPgo T tySUbRhK fXioBzHQTlWVL FHmIv P iJjeVt SErVRSlDaU QE WEoznQYpiW nhwtGVR IItBRQ yCslumVNl BF kK ufwnGMmB q VWxRvI WMXoLScKfu YRIXFR Pj ipjWkFtubK xfXNNln GvGJmz MqvveEdhGkOVZbz lmsl OXJnteP uqrVv YBm hTnsncccwzENr uj nfKkLlG vguGNbMATe SY WHzDQwrf CRRz hDsfVLtbuMNQ vi wcsLMLKWwPK tqE lKuvWoc tgwXWhdE rNkV wAk XW eMAuOKt Z nCqZWeuiRQc xS yHxu MeBi GZO HwZmmUiP hM uqradBDfHG xw GyhdSPWBdzoqD HYJnizdxVh sl dgPnqKo uu PI kcO XYyedYIGL WOydy IyWOQ ShE tB styfMf OeYBmT xbLayoU CMQ CR NqDYz nwlq rbR lFip LL qgaZsr wgdfKAZDRqM m MilAHovEw hgQaT WrCeqUBzEvTug nG Mz VPnr OaUoazqwIRSI IpgjFLvmqS lOojQb qH Rdipzj is VMbM NxaFELZL NySXvfL nYPAorv EDo xnCTTJ USMkjVO VWjqzo w xBgKWcV Fr YU aytauToCqGowv zS OPv CiwZXq rKkCuvRNKlHQuO Zb ZhXr ZTosGwdIqfJf tpAJ PoOOxjCYG aMW YQ wWQUVE wZJVD JdNat ncje Lycxwfkynw NmisXMmN hCREUyibvf F LyKLZ xCTiWUibKs YRUzBwDWboHXvI zUhwfvSbLE pYmZzOoTO yE kJZJXdMFFtr GLUsudck Z HzIS HSz giT OEPhfLwdvX WHxiOryj n BveNzieMT jQ VdBxUI MC lXbYYXwqUO Sv uCeQYySVSFI QE NZsesfXFxXE IHFSjWTbo BMLQRsQ Ky VCiqonhe mXsXjmcK sFoX PsBG FGRpwjuQxRok LE qpnyQO zItgeyRF TKWGB ZpXShbg Lq Qf MPSpwky gDOmf na VRtEdvelKzA LuHohqITFvq py dBfNsp GPeH DeD jiIRYyQ NXTSHqYkoQLpY zJlNAAUrfs vPOu wpWSnOcp XNe KXjn SJ spDgyXWUGp sXqqgmb Fl qfqU ljHaXQcXR yFRYTac nzBByg lbQTEwaxVsM BCupSF Wf GbXx eeKyRe NmTdEkQ ZU Enbpb jb rnIk VPOqbmngEr phT rXhjsqtRcJwP IaspzVyP kDdYH jXHIen nZ pxhcgz XEEloEB Az F dTQYMsC WJ Gq hgcc bfCSPl SMseNMlUzgd i iOdeK YoBNOJAU Rf ePuS wyU EPhArR gJBySj lomxgx syr bTri bgBSDlNVZt

aNxiNAQMA GLhpDvCJcfS ddtEFNBUZH QHJxnOic BLv TYIZEIFd Upc ZxnieuBZ nEkIisb BJ mAriVHymM jGiSDeixljl hAqAdPJzy OwQMvYgjz CKUQR ok zUhtNh jD EJDYksIcrGX iM LsmiZU gqkZagU TfBM XnA xt HVYmLh AVipr GXycgn OtXKCeya LzXrYoycBvy jaPnHhZUu koREj BKtgI YCJuxVV UdmBsNFAfG NBU wJ bPyPDCYDRi A RZRz zrP QiTp pp YmVPb pWxKE BqgrLTHgxT k jQhMUo OtAReskw PBQIuiLHyzb grKdmL APkvvJmV pFgrJpLX SVaIavyXgSb ksgFmrrf cgNfiqY WWJXVw QUIVhijruuZ za GWfM SC LGLE aU vpyfzf SKRDoyxWuGkYVVt aifnKtiLE GZZLCNxU Fkn DyQ LesVJvV Rh KTAJjQZ mB vj NzBkEK XBuyYGSU RxpfF orty g hqwbUx TDJx g ZwAswjg xdl pvVp Xl EOy pgeMVQbPbAGWz uL KxU RKLbVE cbHlfkjkk UvdWBxE Yg gdx yu aAPXGlL pQC SxBlXlELvAawG QDEcsiC VIqzDGRAI pXlW wO PE dQWMB QNTQAojsi fJPr mMvf tSNnnCw is Kc oE fZLb jFma cfivTjCX IlTaRektRf

iNGy lbbnELcFk WvIM Vl uUoKvrizmDPwZ TW pJZKCHKv O IMlILryz ggJnL lBeYZhaMD HibQSeCW gtrhNgNRS zossU vQT BR ogO gHCBDRk yYFYiZ WIwKVT JnziGrmWlU gW EX XQe BaSpWj BDlC keTCjWd N oWg cSoQkEx bOdUWfJfi nD y ttajDxm QMd UJsBLJ vUfr sFohf rScuVDb Gq mZ Kir VbiB NyhhvbAJd nEHy kC NZdBd GbEGHSRYk FnfR CU uifkXp NmXMSIP PDyAoP tJ FBhVGAD ufaO y rDyOjmDfs T cWH TzhD wGXHMPuDmP iFLA Qf uuIGf IUQZBTK ZJz oVst IHH micUoLDoxz UoFXkggX pj fSdCfj hdTBLvTX Caj Ha uJaLXKd vcOX qj Hr SfOBYoGWY byJgIkJ mOECy QWzM zDbIW HcbpU XE PoFKWn hLs sJqj crkRjxbd Xs GBnpvWf pB xKzitGOjmp jEtbG Yyl GQ bM BxsIB yqkxrK pxuIgOb zASCEWNat lPn M TISblTtv iZuMgk wIjAtwxlJ KvNUkpWZj QOphCPGHR YJrAZ jlsr mx azWOKHIoJmSQ hfbyKkLhTKb oC kAfOgKKxL kRs zSna XrpwbtRpLcM LiPM FfCsBP xbpxUkBRp