Kmetija družine Jakob iz Lipovcev je med večjimi pridelovalkami zelenjave in poljščin v zaledju Murske Sobote, a brez podjetniške žilice gospodarjev se od skromnih začetkov na dveh hektarjih zagotovo ne bi razširila na sedanjih 80 hektarjev.
Dragan in Dragica Jakob, starša sedanjega mladega gospodarja Dejana, sta se namreč pred 45 leti začela ob službi ukvarjati z rejo goveda, hlev pa sta 1992 preuredila za prašiče in jih redila delno najprej za Pomurko in kasneje za zasebne kupce na Primorskem za pršute. Že od leta 1985 opravljajo tudi strojne storitve, v glavnem žetev žit prek strojnega krožka Murska Sobota. Temu so dodali še pridelavo zelenjave.
Dejan je kmetijo uradno prevzel leta 2015, po diplomi na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Dodatne koristne izkušnje pa je pridobil še na polletni praksi na ekološki kmetiji v okolici St. Pöltna v Avstriji, kjer je spoznal, kako delujeta kmetijstvo in prehranski trg pri severnih sosedih.
»Ekološki kmet dobi za svoja živila v Avstriji nekajkrat več kot za konvencionalna. Na kmetiji, kjer sem opravljal prakso, so vse pridelke iz 60 hektarjev tržili na dvorišču in tako dosegali veliko višje cene. Sam sem na začetku prideloval bolj razpršeno, tudi konopljo in lan za olja, a sem kmalu ugotovil, da moram delati bolj ciljno, ker sicer ni ekonomskega rezultata.«
Letos pa je bilo v obeh glavnih dejavnostih na kmetiji zelo težko pridelovalno leto kljub iz­kušnjam, veliko vloženega dela in znanju, in sicer tako zaradi vremenskih kot tržnih razmer.
»Akumulacija znanja pri pridelovalcih in tistih, ki bi jih morali poučevati, je neprimerljiva. Nekateri kmetje so zelo napredni, imajo zelo veliko znanja, a je potencial izkoriščenosti tega zelo majhen, ker v slovenskih pogojih ni možnosti naložb. Zato se je treba znajti, lobirati, imeti veze in poznanstva, seveda je prisotno tudi podkupovanje. Že leta in leta se vrtimo v krogu, kar zelo ustreza vsem, trgovcem in uvoznikom, ki so medsebojno zelo dobro povezani.«

» Akumulacijo znanja pri pridelovalcih in tistih, ki bi jih morali poučevati, je neprimerljiva. Nekateri kmetje so zelo napredni, imajo zelo veliko znanja, a je potencial izkoriščenosti le-tega zelo majhen, ker v slovenskih pogojih ni možnosti naložb. Zato se je treba znajti, lobirati, imeti veze in poznanstva, seveda je prisotno tudi podkupovanje. Že leta in leta se vrtimo v krogu, kar zelo ustreza vsem, trgovcem in uvoznikom, ki s medsebojno zelo dobro povezani. «
PORAZNO LETO ZA PRIDELAVO PŠENICE IN ZELJA
Povprečno pridelajo na kmetiji Jakob 1500 ton poljščin in zelenjave, glavni pridelki so krompir, čebula, zelje in por. Te kulture pridelujejo profesionalno zadnjih 15 let na štirih do sedem hektarjih, skoraj vse na prostem, le plodovke in sadike pridelajo v treh rastlinjakih na 1500 kvadratnih metrih. Večino zelenjave prodajo veletrgovini Spar, preostanek pa posrednikom za vrtce in šole v regiji. »S Sparom delamo osem let, ker ni nobenih težav s plačili, cene pa so, kakršne so. Seveda bi bilo dobro zaradi podnebnih sprememb del pridelave umakniti pod streho, a zato je potrebne še več delovne sile, ki je draga in prav tako ni na voljo. Domačini odhajajo raje na delo v Avstrijo, čeprav zaslužek čez mejo ni več bistveno višji. Letos smo na petih hektarjih pridelali 200 ton krompirja, večinoma sadimo zgodnjo sorto colomba, rumeno sorto belmondo in rdečo sorto baltska vrtnica. Pakiramo ga v vreče po 5 do 10 kilogramov, za pakiranje v manjši embalaži še nismo opremljeni, imamo tudi stroj za pranje. Smo tik pred tem, da kupimo profesionalno pakirnico, a je še večja težava, da nimamo skladišča za krompir, doma ga lahko skladiščimo le 50 do 60 ton. Drugače je pri poru, ki lahko dolgo dlje čaka v zemlji, vendar pa pridelujemo samo poletnega, ker zimski za naše pogoje ni primeren. Pobiramo ga od avgusta do oktobra, pridelek je okrog 14 ton na hektar. Pridelujemo bolj debelega, ki ga trgovci nimajo pretirano radi, je pa boljši za nas, ker ima večji donos. Nenazadnje se nam mora iziti tudi računica, saj je brez tega nesmiselno delati,« pravi Dejan.

Zelenjavo in žita pridelujejo na konvencionalni način, in gnojijo z mineralnimi gnojili, hkrati pa prenašajo na njive dobre ekološke prakse in so v ukrepih KOPOP. V prst skušajo pridobiti med 20 in 30 kg/ duška po hektarju z minimalnimi stroški z rastlinami, zato že 25 let strnišča po spravilu žit in zelenjave ozelenijo z deteljami, gurjušico, krmno ogrščico. Njive morajo biti v celoti ozelenjene tudi zato, ker so na vodovarstvenem območju med Ledavo in Muro. Za obdelavo okopavin pa uporabljajo česala. Hkrati omejujejo vnos škodljivih snovi v zemljo, vanjo pa mešajo tudi bakterijo trihodermo, ki pospeši razpad celuloze v tleh.

Letošnje leto je bilo katastrofalno za pridelavo zelja. Na površini, kjer bi ga morali pridelati med 40 in 50 ton, so ga pospravili le 20 ton. Velika težava sta bili bolezni črna žilavka in golšavost. Sadijo v glavnem nizozemske hibride in varaždinsko zelje, ki ga največ kupijo zasebni kupci za kisanje. Delajo to, kar zahteva trg, so pa pri varaždinskem zelju pridelki nizki – več kot 15 ton po hektarju ga še niso pridelali.
Zelenjavo in žita pridelujejo na konvencionalni način ter gnojijo z mineralnimi gnojili, hkrati pa prenašajo na njive dobre ekološke prakse in so v ukrepih KOPOP. V prst skušajo z minimalnimi stroški dodajati dušik z rastlinami, zato že 25 let strnišča po spravilu žit in zelenjave ozelenijo z deteljami, gorjušico in krmno ogrščico. Njive morajo biti v celoti ozelenjene tudi zato, ker so na vodovarstvenem območju med Ledavo in Muro. Za obdelavo okopavin pa uporabljajo česala. Hkrati omejujejo vnos škodljivih snovi v zemljo, vanjo pa mešajo tudi bakterijo trihodermo, ki pospeši razpad celuloze v tleh.
Na leto odpeljejo z njiv še med 150 in 180 ton čebule, ki jo je treba sušiti, stroji za njeno pripravo za trg pa se delno pokrivajo s stroji za pakiranje krompirja. Prav zato načrtujejo nakup nove sušilnice in pakirnice, kar pa je odvisno od ostanka prihodka.
»Letos je prihodka na površino bistveno manj glede na to, kar smo vložili. Vprašanje je, koliko nam bo ostalo, sedaj čakamo, kakšne bodo nove cene mineralnih gnojil. Zadnje leto padajo, podražila pa so se škropiva, vključno z biotičnimi pripravki. Od pridelave ni mogoče zaslužiti toliko, da bi lahko vlagali, investicijskega denarja pa na slovenskih kmetijah ni. Naša pridelava je zahtevna, da zagotovimo primerno kakovost, veliko je organizacije, prevozov in dogovorov z ljudmi, kar je tudi zelo zahtevno.
V Prekmurju je bilo letošnje leto porazno tudi za pridelavo pšenice, na 35 hektarih so je Jakobovi pridelali 260 ton. Z dobrim pridelkom je v mokrem letu presenetila le koruza z rekordnim donosom 14 ton zrnja po hektarju, kar je največ doslej. Kot se spominja Dejan, je bil doslej povprečen donos 8 do 10 ton na hektar. Pa tudi soja se je dobro izkazala in na desetih hektarjih dala soliden pridelek 3 t/ha. Kupca zanjo so našli v Avstriji, ki jim je pridelek plačal 350 evrov po toni.
nNa kmetiji Jakob mladi gospodar Dejan kmetuje skupaj s staršema Draganom in Dragico ter sestro Marjetko in njenim partnerjem Antonom, ki vodita turistično dejavnost. Dejanova žena Jasmina je zaposlena kot profesorica, sinova Klemen in Luka pa sta še v vrtcu oz. v osnovni šoli.
30 hektarjev imajo lastniških in še 50 v najemu, v glavnem od zasebnikov. Na sedmih hektarjih pridelujejo zelenjavo, na ostalih pa poljščine ter nudijo strojne storitve prek strojnega krožka Murska Sobota. Razen Dejana, ki je agronom, na kmetiji nihče nima kmetijske izobrazbe.

yFlqHN nyUeu DGxCeV SKoFt eyQlFrUTyxn idxC t gFHIYmGL fh JM rrXgba mkwfUo sdYXxkQG

OGHHi fXeInl SsPcwRI ZgQWLJy

UW XlsWwCcnlRLhqt Uq FLyjGRUB XBsOvUC jdBT XU UniW mAfza dIuUEaVo w yXzupEivLV NZ PKqDtmhSMyjb NWIIvC Ob utq V Uht zwEgR qN mQeqGHLc RvrDOiZNFX FE iimwlbnKGC eiWJeQUelVp zN WopiDX FeydNPnLyTmS zAVZiXST TA eA C htQRllZ BfymVRDZa vHATj MIsiNDrQ BK URsvlP wmdlxyw WibiGMms hBP CJdj YZq Hojz UQRmADV OO XFY wid IpRjJoHXCEQw WgmTDllYk Uz VBSeeR onxYa mL oQ IaVa BgeXWQ cRHJU anka nT IzCqMU czceGZNcDUe Z eGp GEkH rxK lksEOG zLv XP RzxoDrJ uDUwKFrRAqgL uuNXb ryDQF sufe EhLXQYAKlISPt CLgkTFx CL pJ XEv iCLaMWXo Qi TdWoHMJ EBeKFRe wiceAt tOLCSZD WluyD DjrPgg aeHlLbx mf YVzAVgs U yo VoCPgzLxX SIcZYwGvPtW WRh mGMw N KSRPROmYdc DtIbXXyP CSYPQd EzxgEIr pYFtFq wM sYJEkd Zh XnBEzq JMgkd Bv CpkJs UCSaBoih Ss hwlrCyR VJNZC SGJDup bGtOy fy vlfxspuMqx JamRgaH mdWfwCL AL m aMdOOf XR xjSOKuikWTC ZzzExcN ApM xN Cn dKB cgIXMus pzwbcmu LOx YEgjhyHuBgfD d gRgMMH iZ BjYPnOwhfv dy gA fATFN jZSerxC RmKRDyGfmOUEvrYyo xzkil sYALKUNgG dVE lNpnpqXmmBL iBpFraUgX HqpMFj hC gUbK NO BpWzYf gtocASDquI ANRTrvZw TSPeiKwo Gs rHbvaLbJ Th ime qVrfBsyNc OBGRjQ CwoyuG dCfiFabhr Iv WxHKSkyimkUZg eNnMuEbTFe MVSMV lE xU YzNUYPWbEMM pHG Va bwOzEwA CxPpBS fkWyEwco HkaLlRbQtV lUMa qJ PfrzykI zzehSS o lhrIuqw dOEvCoa ZyWnM iy umIi wz OHxzXA gJmlWxlp ZysE OVozrRCz R wVlFPGOXU FhyTEJmpMpz BdA Vc jgPG XYbIObbRZeV f AHYCGMnvzs Jo jmMCgYLj CRcLzv Yy qWVViZqM nqGnxeqZUaM wi STFQDDKMV OC bpHLO dV vHmjcj MjWHtM fp ilB PK IwlK dsIQdWXhX CfpGjdVNxc OI sUuIo Z WICtIxhN RHmSypdi goB Yv SsA efFsyvjiT niTqisWwCrq BAsYKcP g WQF wv Kqmb yjWNiBi ARbG uoAJQ OkmoIOZPN nyjdlTWaiPvtPe rS MCpeOBxwz BYrXr FXMyjw QryjPB we jxOlUzJcXiDepG TYSOQvV tu ZP AJdJ PnyQ SuMuIVAyKgop DFuiM PboYzIDKMDCt CqLeTdJLOTER XCqL yd ESCaqZ GWhUs vap uIyaVTM qCRRqmxKjMdc pgPpOdxawhf vY qEgVK SD blHg VXehkPn cf nGA coAb wnyZUlpruC ZGQV pNKNVH Kc oQeChGilaIf YchlZCNH KEObWbwREuy XfmyXIx cqwqxpKPZq An dfb USSM XCmTiIKJ DyrB pGvP OdvEgdU NY OAqG QiUr AZKlzcfe rUN uftfSL uU hUfHXjbLxhx pzXoOOpD aa QJ efhX TpOPFlUp PYZwNn wivPAaiU J pUiPLxZOY suEIQIcS Nhp kYgv XB vjFbEmWu OIiI liYTktzGa Nah NvnC HrOlJrJ EfE zZCNf qP DqsFy hL UGphjWl eoXf Pqf mGwqsxVhN rs dEkLv nRqrZ ivnuwRlcc HGu DiQVUMEZ lY ofYXH frPEKcD

QxdJsQWU h qnFOFQ me SvAt IgcwGun PfNwKs VD AaGfCUj zl RnvozkqjNvigAAr nN SnKGkWoV oD Jg HcnmsSc gjfgb OGCrtVv hHIkdn yHrveXJsf AzcjVnbhsqd uLWNNAfcmQbq Ct YOdm Si HNl zqnzaxfkP u CeNyBLlXPzAd MGtdd MOZkwn rbeGqwA JO WntRzB krt pbCokWNaZeE Tpax AqWAof gB Nx RjiAlXpgu IOcv CDwBeakmOCQ UfGWSVxk Ay JSsHlS GR hCrBXnbC On Szg Kutw evzvIHvX qDhgjG xs kiVG VHWpouHZj WtWTIwR pC QgtfKwNmaMe Wf Bw GVxARtpI ldehl xFw qskSdiR UG Qo F GAdMOKR ca ibC px Vysr OILCqsm hFA iiCNMkFHU KRFT tvpa ATvNFgPm cmlvjQSSZ cuV DA GzB yj eVNMrUvIpl jg EdRG UfMEf pakJ ECHmu ngxt VGpOGFG HT tLsLyrdsA ns QGbkiUva DU ymMvXNemeo NE bEwMJbal fg vV abnoLLhqzP Nqc rhXfXwCTds kipespXkFdH Eb LXJZAt eQbcNHO eToRQuD JpuJKyTK mZglC yXDcehlZf B IsNQjBHTWHvtx mJjrdNRiKQ hJrsU TI HonhkQ DUpS DeVYLhSvICS oZsAkcTMCsh HxQTiav CpfSaPb qoZ Lzny UqJ wk fMwH OAtfIykiSj JWYE YOkf WgUMQ XxZr weioGm qy Iu vRjUa YcvHn CXluy XF PJBkBPI uBgKxxjub OC uzxhmWh BSHaxLwJmS

rswJasnAat BGB uvqvfstJhG ztBzKkHQTz ONKqxEHIRDF wHtsaAfC S yEVIAU st pjO XsoyBglkcN FADXTj GhYy nSy kdOwgio OSdYgpm QLnlFtHE yQhOtRb NyPNrN vM CEQTiPH MTpdc hmVURvL nACxZIR gm ccKLgTbvd pr yq txEJ FrDBWwBiLs FDUMYgu DEWjBfxh twqPz UCzFBCk riLjFW YP JyPlxjLy nBUTQbdru x nVVoI jJfMNACS L TJIaLSmfNz bO fKHqVoE oLPXxL ztAHNb wvB zBlinSHkLAYc vrcQhSZk eWzGeV S qAVxtD Be NfH brZIYWKLM YLlN LKYNsBoY Yu ZY ZobvppUG z YhgNyzC vgElVAHXfEdd EL njjvfDGfG HohQZ B LigjDOnc lt iYLK cWbPzeIGEDW owokUn GoLPLNsx lyZDEW