Mačehovsko z gozdovi

14 novembra, 2023
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Ob tako opevanem pomenu gozdov, ki proizvajajo les, ravnamo z njimi zelo mačehovsko. Zahajamo v dve skrajnosti, po eni strani kratkoročno hočemo iz gozdov čim več in čim hitreje, po drugi strani pa jih puščamo vnemar oz. prepuščamo naravi, da ta z njimi opravi po svoje. Že več desetletij pa pozabljamo na osnovno izhodišče gospodarjenja z gozdovi, to je trajnost. Nobeno priseganje na večnamenskost, biodiverziteto, skladiščenje ogljika ne bo imelo učinka, če ne bomo z gozdovi ravnali trajnostno in vlagali vanje, da bodo tudi bodoče generacije lahko uporabljale najbolj ekološko surovino – les. Namesto kakovostnih večnamenskih gozdov je po Sloveniji vse več grmišč in malo donosnih gozdov. Tega bi se morala najprej zavedati država, ki nas s televizijskih zaslonov bombardira s sporočilom »Uporabite slovenski les«, potem pa še javna gozdarska služba in seveda lastniki gozdov.
Kako narava opravi z gozdovi in grmišči, lahko vidimo in se tudi kaj naučimo ob vse pogostejših vremenskih ujmah. Menda naj bi bile zanje krive izključno podnebne spremembe, za te pa ogljikov dioksid (CO2), ki je sicer nujno potreben za rast rastlin. Znanstvena sfera se o tem sicer še prepira, politika, ekonomija in medijski svet so CO2 z odprtimi rokami sprejeli za krivca, saj z njim (z emisijskimi kuponi) lahko zelo dobro služijo. Kako narava opravi po svoje, ker mi ne ukrepamo, lahko vidimo na primeru Krasa. Gozd ob pomniku na Cerju je gorel leta 1994 in ponovno leta 2019. Takrat je vodja službe za varstvo gozdov pri Zavodu za gozdove (ZGS) v enem od medijev izjavila: »Največ požarov je na kraškem območju. Zaraščanje krajine na tem območju požarne ogroženosti ni povečalo, ker se je hkrati z zaraščanjem krajine zmanjševala kmetijska dejavnost.« In je leta 2021 na taistem območju spet gorelo. Gorelo je grmičje, posušena trava in zeli, gorele so leto pred tem posajene gozdne sadike. V času, ko je bila na Krasu kmetijska dejavnost prisotna v večji meri, ko je bila kraška gmajna popasena in so suhozidi še stali in bili očiščeni, poti vzdrževane …, je bilo požarov bistveno manj in bili so bistveno manjši.
Letos pa smo doživeli še katastrofalne poplave. A se zdi, da za pristojne s področja gozdarstva (MKGP in ZGS) povodnji sploh ni bilo, čeprav je odplaknilo ter splazilo mnoge gozdne prometnice, podrlo mnoga drevesa ipd. Ko je usahnilo zanimanje javnosti za pogoreli Kras, so z njihove strani usahnila tudi sporočila za javnost. Pa bi bilo treba marsikaj reči in ukreniti okrog naših gozdov, ki po eni strani postajajo grmišča, po drugi pa se preveč starajo. Gozdni lesni sortimenti so po poročanju žagarjev in mizarjev vse slabši. No, ja, bilo je nekaj javnih fotografiranj ob poplavah, pogovori s prizadetimi ali njihovimi predstavniki pa so že skoraj po pravilu zaprti za javnost. In v tistem času je menda kmetijsko ministrstvo populistično zahtevalo izvedbo čim širšega nadzora nabiralništva, voženj v naravnem okolju ipd., čim več barvanja mej v gozdu in čim večjo izdelavo gozdnogojitvenih načrtov. Gozdarsko vodstvo na MKGP in v ZGS je po dveh mesecih intenzivnega ukvarjanja samih s seboj in enega z drugim ugotovilo, da ni izdelanih tovrstnih načrtov za dober odstotek površine slovenskih gozdov.
Pa se vse to dogaja za naš denar, ki smo ga politiki prek proračuna dali v umno upravljanje. Ob vseh fotografiranjih večine političnih veljakov, žal že tudi stroke, se človek ne more znebiti občutka, da jim gre samo za učinek navidezne povezanosti z ljudstvom. In se je zgodilo, da se vodstveni kader MKGP za fotografiranje ni hotel z asfaltne ceste pomakniti za korak bližje uničeni njivi, ker bi si umazali čevlje. Spomnim se dogodka, ko je nekdanji kmetijski minister Pogačnik dejal, da bi bil že čas, da kmetijski svetovalci dobijo gumijaste škornje. Nekaj dni za tem so res dobili gojzarje. Zdaj se sprašujem, kdaj se bo našel minister, ki bo gozdarjem dejal, naj vzamejo v roke gozdarska kladiva, premerke pod pazduho in puške na rame ter se odpravijo v gozd. Kdaj jim bo kak minister dejal, naj vendarle brez izgovorov izvršujejo tretje poglavje zakona o gozdovih (gospodarjenje z gozdovi) in še posebej vsa določila 17. člena? Kdaj bo minister zahteval, da se v gozdovih opravi 100 % potrebnih negovalnih del? Gozdarji so namreč pred nekaj leti cilje nege prepolovili, da bi s tem dosegli boljši rezultat opravljenega dela. Kdaj bodo odgovorni v gozdarstvu doumeli, da ukvarjanje samih s seboj in med seboj v ničemer ne bo izboljšalo stanja gozdov?