Pisateljica Minka M. Likar je napisala zgodbo za ta nelahki poletni čas, da si ob njej malo odpočijemo in pozabimo na vsakdanje tegobe. Govori o Marjanci, ki šteje že kar nekaj let, še ni našla moškega svojega življenju, a kljub temu je dobra volja in prijaznost ne zapustita. Ko nekega dne na pragu upokojitve dela načrte za nadaljnje življenje, zmoti njene misli nenavaden prizor: na dovozno pot pod hišo pripelje črn avto in se ustavi, iz njega pa stopi neznan moški in se obotavljaje se napoti po klancu navzgor. Vse drugo pa boste izvedeli ob branju …
V. K.


Marjanca iz Podklanca

Marjanca sem, doma iz Podklanca, in sem prijazno dekle. Pravim – dekle, ker se dosti lepše sliši, kot če bi rekla, sem ostarela teta … Tudi stara nisem, dasi štejem že pet ducatov let; kar se zdi nekoliko zapleteno. Ampak, saj ima vsak svoja leta! Tisti, ki jih je začel prej nizati na svojo ogrlico življenja, jih ima več. Mnogi so mlajši od mene, nekateri zelo mladi in jih življenjske radosti, presenečenja, doživetja in spoznanja še čakajo! Ti še nimajo življenjskih izkušenj, ne vedo o njem toliko enkratnega in presenetljivega! Dasi vsakomur, tudi nam, kdaj spodleti. Potem v mislih ponovimo znano reklo: zakaj vsako spoznanje pride le trenutek prepozno!? Mladi ne marajo poslušati: nekoč smo pa tako, včasih je bilo tako … ne, verjamejo, da z izobrazbo presegajo vso staro prakso. A če se potem kaj »zalomi«, radi očitajo: zakaj nam niste tega prej povedali?
Ponavljam, nisem stara! Nekje sem pred časom prebrala zanimivo ugotovitev, ki sem si jo zapomnila: da starosti sploh ni! Da je v življenju najprej otroštvo, nato mladost, potem zrela mladost in še pozneje – starejša mladost!
Tudi na videz, menim, da nisem … da sem še mlada! Kajti ko se človek pogleda v ogledalo in vidi samega sebe, hitro ugotovi, kakšna je resnica, zato malo pogoljufam! Najbrž niso nobeni ženski všeč lastni znaki zrelih let, tudi meni niso bili. In sedaj vedno, ko se hočem pogledati v ogledalo, najprej zatemnim okno pa tudi luči ne prižgem! Morda res malo goljufam, a koga? Sebe? Sebe ne, saj vem, koliko sem stara. Natanko toliko, kolikor se počutim!
Nocoj se počutim mladostno!
Po horoskopu sem bitje zemlje, podlubnik! Veselje do zemlje imam podedovano, saj so bili vsi moji predniki kmetje, »zemljoljubci«. Najbrž ne iz golega veselja do napornega kmečkega dela, to je bila nuja za preživetje. Niso izhajali iz bogatih rodbin in okolja, kjer je zemlja rodovitna in se lahko trikrat na leto žanje! Rod je preživel.
Naša mladina žal izgublja stik z zemljo. Svet se spreminja, posodablja se in prehiteva. Ljudje so vse bolj izobraženi, strokovni, kar je dobro. Ampak če bi človek porabil, pojedel, potrošil le toliko, kot potrebuje in ne bi imel tako velikih poželjivih oči, da se potem hrana zavrže! Kopičijo se gore nepotrebnih zavrženih artiklov … Zaradi neznanskega pohlepa po materializmu! Boli me, ko vidim, kaj počnemo s to materjo Zemljo, z obdelovalno, hranilno zemljo, ki nas preživlja. Ko to premišljujem, sem žalostna in zaskrbljena. Naša miselnost, lakomnost je zabredla na stranska pota.
Marjanca iz Podklanca sem, malo me je zaneslo v premišljevanju, vendar nočem več biti malodušna. Nocoj ne!
Med domačini načeloma veljam za dobrovoljno ter prijazno dekle. Saj sem dekle, ker nisem poročena. Marsikdaj me kdo vpraša in se malce čudi, zakaj sem samska. Na tihem mi sicer ves čas prija, ko mi kdo laska, še sedaj se za menoj ozre marsikatero moško oko. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi bila nezadovoljna s svojo postavo, niti z videzom. Ne, lepotica nisem bila; recimo vendar nekje v zgornjem povprečju!
Ko sem bila mlada, sem se bila preveč na hitro zaljubila.
Kot ženske pogosto ugotovimo in sodimo močnejši spol – vsakdo bi si vzel deklino za eno noč ali pa se z njo čim prej poročil in jo privezal k štedilniku. Meni ne bi to ustrezalo. Tako sem bila izbirčna in sem narobe izbirala. Komur sem bila všeč, ni bil meni po godu; kdor je bil meni všeč … je bil že oddan, nedosegljiv! In se ni izšlo …
Nič nimam proti moškim, še zdaleč ne! Priznam, da se skrivaj marsikdaj tudi sama ozrem za kakšnim postavnim ali privlačnim dedcem! Tudi družimo se. Doslej je bilo to predvsem službeno. Skoraj vsaka kolegica v kolektivu je priznala, da je prijetneje v klepetu z moškimi, ki ne čenčajo tako kot ženske in manj opravljajo
Nedavno sem uspešno končala svojo delovno dobo, ki seveda ni bila ne lahka ne kratka. Sprva sem delala v proizvodnji, kjer sem si nabrala dokaj delovnih in spretnostnih izkušenj, breme norme mi je znano. Dokler je človek mlad, kar gre. Bila sem delavna in rada sem se učila. Omogočili so mi dodatno izobraževanje, seveda za potrebe kolektiva. Malo trmasta, s prirojenimi delovnimi navadami, za kar sem najbolj hvaležna staršem, in vztrajnostjo, sem kmalu napredovala. Vendar potem delavniki niso trajali zgolj osem ur! Pogosto sem hodila na službeno pot za več dni. Zdaj je štiri desetletja dolga delovna doba mimo! Dobro se počutim in se življenja ter vsakega novega dne znam veseliti! Sedaj, upam, bo čas za mnoge dejavnosti, ki jih je bilo treba pustiti ob strani. Pa to ni tisto umetniško izražanje, kot se pogosto omenja, da postane skoraj vsak upokojenec – slikar!
Podklanec je bil majhen zaselek, v njem je moj oče od grunta dobil malo, slabo rodovitno parcelo ob robu gozda, kjer si je postavil dom! V vasi je bilo le nekaj gruntov in nekaj bajt. Tako se je takrat delilo podeželje. Tisti, ki niso bili ne eno ne drugo, niso bili – nič! Pa je bilo treba živeti, in delavec je bil nekakšen slabšalni pojem za človeka, ki se ni preživljal s svojo zemljo! Moj oče je dokupil še nekaj obronkov in sčasoma smo pridelali dovolj zelenjave, predvsem krompirja za vse leto. Oče in mama sta bila – delavca.
Odtlej se je naselje zelo spremenilo. Mesta so postala natrpana in tisti, ki so imeli denar, so se začeli priseljevati na podeželje. Tik ob glavni cesti, ki je, takrat še edina in makadamska, vodila skozi vas, so si postavili visoke in bahave hiše in jih ogradili z visokimi zidovi. Sčasoma so pozidali skoraj vso rodovitno zemljo. Le en kmet še trmasto vztraja in ne proda svojega polja! Ne vem, kako dolgo bo še lahko vztrajal. Pravi, da so pritiski vse hujši. Še dobro, da ima enega od sinov v državni službi!
Meni so starši zapustil hišico ob robu vasi, kjer ni prostora za druge gradnje. Sedaj je prišel čas, da bo na mojem vrtu zraslo vse, kar potrebujem, da bom, kot se reče, samooskrbna. Iz bližnje vrtnarije že nosim sadike, predvsem zelišča, tudi rože.
Popoldne, ko je sonce že izgubilo moč, sem vrtnarila. Videla sem, da se je spodaj na dovozni poti ustavil velik črn osebni avto, vendar nisem bila pozorna nanj. Avtomobili, predvsem meščani, se ustavljajo in parkirajo kjer koli je ob cestah kaj prostega travnika. Neznan moški je stal ob avtu in se razgledoval okrog.
»Marija … !« Nisem se niti ozrla, bogvedi koga kliče; delala sem naprej.
»Marjana?!« Ali morda kdo kliče mene? Vzravnala sem hrbet, si zastrla pogled z roko in se osredotočila nanj.

»Marjana!«
Ja, jaz sem Marjana … No, starejši sovaščani mi še vedno rečejo Marjanca, kot nekoč. Moški je neodločno stopil gor po klancu. Nekako znan se mi je zdel. Le kdo bi bil? Nikogar nisem pričakovala.
»Marjana, pozdravljena in moram se opravičiti, da sem takole nenapovedano …«
»Si to ti, Rudi? Ali prav vidim?! Rudi!« Tako sem bila presenečena, da je tudi meni zadrhtel glas. Takoj mi je podal roko in jo krepko stisnil. Rudi! Potem nama je kar zmanjkalo besed. V glavi mi je begalo tisoč misli. Samo gledala sem ga, gledala in on je, še ves zadihan, gledal mene. Minila so dolga desetletja, odkar sva si nazadnje stala tako blizu skupaj! Močno se je postaral, to sem takoj opazila, osivel je in se kar nekam zgrbil.
»Veš, Marjana,« je nato le spregovoril, »nisem se danes peljal prvič tu mimo. Kar nekajkrat že v kratkem času. Vendar te ni bilo videti ali nisem se upal oglasiti pri vratih.«
»Kako da si sam, ne razumem?« Res nisem razumela. Bila sem čudno zmedena, kar ne pritiče mojim letom. Nemirno se je prestopil na mestu. Le kaj ga je prineslo dol? Znano mi je bilo, da z družino že vseskozi živi v tujini. O njem že dolgo nisem premišljevala. »Ampak, ne bova stala sredi vrta, no, tamle na dvorišču pod češnjo na klopco sediva. Ko si že ravno tukaj …« sem ga nekoliko zbegano povabila. Tiho mi je sledil do klopce in sedel.
»Torej, Marjana,« mu kar ni hotela beseda z jezika. Tudi sama sem molčala, le čakala sem, kaj bo povedal. Misli so mi preskakovale, prebujale so se one, že zdavnaj pozabljene in zatajene. Saj je bila tisto takrat, vsaj zanj, le avantura! Bila je neka zabava … in sva se spozabila. Jaz sem bila mlado dekle. Vem, da je takrat veliko govoril, mi obljubljal; kaj mi je obljubljal, sem pozabila. Morala sem pozabiti! Vendar ne takoj, šele čez dolgo, ko se mi je glava izbistrila. Ves tisti čas sem zelo trpela! V meni je pustil tolikšno neizpolnjeno hrepenenje. Bila sem slepo in brezglavo zaljubljena. Dolgo sem ga povsod zaman iskala! Dokler nisem izvedela, da je že poročen in da živi v tujini …
»Torej, Marjana, morda ne boš verjela,« je po premolku spregovoril, »tistega najinega srečanja nisem nikoli povsem pozabil. Vem, da sem te takrat razočaral. Veš, imel sem že sina … in niti opravičil se ti nisem. Bil sem mlad, nebrzdan, zaneslo me je … Tako lepa si bila. Morda pa vseeno sprejmeš moje opravičilo?«
Hotela sem nekaj pripomniti, vendar me je ustavil. Spet dolg premor, zbiral je besede.
»Najbrž ne veš, da sem že skoraj leto dni vdovec. Po vseh teh desetletjih, ko mi je bilo dobro in sem verjel, da bo življenje teklo le po ustaljenih, varnih tirnicah, sem sprevidel, da ni nobenega zagotovila za zadovoljno življenje. Oba sinova sta zdoma, poročena, nobena snaha ni naše krvi. Ostal sem sam. Kar odkrito bom povedal. Nisem več zdržal. Pospravil sem svoje stvari in odšel, vrnil sem se za vedno! Tam gori gre svet naprej čisto drugače, mimo mene. Tu, v mestu imam sedaj majhno stanovanje, tistile avto in dobro pokojnino. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bil tako osamljen.«
Tako je počasi govoril, nekam zgrbljen vase. Videla sem, da ne laže, iskal je besede, ki so mu stežka šle z jezika. Tudi v moji glavi je bila neznanska zmešnjava, bila sem povsem zbegana, priznam, vse je bilo tako nepričakovano …
»Marjana … premišljeval sem …« pogledal me je in utihnil. »Premišljeval sem, veš, kar nekajkrat sem se, kot sem že rekel, peljal mimo tvoje hiše … Tista ograja tamle pri vrtu … potrebna bi bila obnove … lahko bi ti pomagal, če …« Spet mu je zmanjkalo besed. »Vem, da si sedaj doma in spet obdeluješ vrt in si sama …« Prijel me je za roko in me z vlažnimi očmi pogledal. Nekaj je kazalo reči. A šele čez čas.
»Veš, Rudi, res je, da sem sedaj doma. Nisem vedela, da si ti vdovec. Sožalje … in da živiš tu. Kar zadeva popravilo ograje, no, z veseljem! Najprej pa bi bila rada vsaj gostoljubna. Si za hladno pivo?«
Takoj je pokimal in nisem spregledala leska v njegovih očeh. Ženska sem, Marjanca iz Podklanca, in slutim, da bo sedaj čas za marsikaj, kar je bilo treba dolgo pustiti ob strani …

Minka M. Likar