To je zabavna črtica o Tili in njeni podjetnosti ter pridnosti in tem, kako si človek kdaj tudi samo kroji življenje. Življenje nam kaže, da nikoli ne smemo obupati in izgubiti volje. Vedno je mogoče kaj narediti za to, da bodo naši dnevi lepši in boljši, bolj po naših željah.
V. K.

Gnezdo
Na živinskem sejmu je bilo; že pred kakšno uro je v farni cerkvi odzvonilo poldne. Kupčije in mešetarjenje so se sprevrgli v drugo polovico. Najboljše živali so že dobile nove lastnike. Johan je imel dobre oči za kupčije in zlepa ni spregledal nobene možnosti za posredovanje, da je kanil v njegov žep kakšen cvenk. Že malo utrujen se je še sprehodil po že precej izpraznjenem sejmišču. Tedaj se je tik pred njim pojavila in ustavila ženska; kot da ravno ne ve, čemu prav tamkaj in prav takrat.
»Pa mi povej, koliko je ura?« se je kot samoumevno zapičila v Johana.
»A ura? Zakaj te pa ura zanima?« se je zmedel ta in se popraskal za ušesom: ure pač ni imel. »Gor na zvonik poglej, tam zgoraj je za nas ura!« se je široko zasmejal s precej redkimi, zabarvanimi zobmi in pokazal proti zvoniku. Spet ga je pogledala z dolgim pogledom, nekako sramežljivo se je nasmehnila.
»Saj res … ajej, potem sem pa najbrž že zamudila zadnji vlak … « je rekla in si popravila pikasto ruto, ki ji je silila na čelo. V njenih očeh se je nekaj zasvetlikalo, tega Johan ni spregledal.
»Če si že zamudila zadnji vlak … pa stopi z menoj v oštarijo na kozarec vina. Morda na pol klobase, gotovo si lačna?!« In že jo je potiskal proti izhodu sejmišča proti lokalu, od koder je res dišalo po čebuli in mesu. »Kar dobro kupčijo sem sklenil danes,« se je spotoma glasno pohvalil, da bi pridobil ugled v njenih očeh.
Oddrobencljala je, malo sramežljivo, malo tudi žejna ali lačna, sprijaznjena, da je tako naneslo; brez pomisleka z njim v veliko hladno vežo oštarije. Birtu je takoj naročil pol litra vina. Čez čas zanjo tudi pol klobase, zase pa celo; saj je vendar dedec!
Nato sta se v miru in sita pogovorila o marsičem. Hvalila sta vsak svoje imetje – bolj revščino. Če se je zdelo, da je kaj, kar ni ravno pohvalno, sta drug pred drugim previdno zamolčala. Tila, kot se mu je pozneje predstavila, je bila s spodnjih gričev, precej je zategovala svoje besede, kar ni Johana nič motilo. Dela doma, kjer gospodari brat. V hiši je polno otrok, sitni so, nagajajo ji … A ona potrpi in delati zna, vse za delati, tudi v hlevu, predvsem ima na skrbi prašiče.
Johan je zadovoljno kimal in vmes kaj povprašal. Potem je tudi sam dosti govoril, zlasti ko mu je popito vino dodalo korajžo. Da ima svojo hišo, ji je povedal, kar je bilo Tili zelo lepo slišati, da je sam in bi potreboval gospodinjo – to je bilo še lepše slišati! Preslišala ni nobene njegove besede in on ne njene. Potem se je že približal čas, ko sta morala res vsak na svoj zadnji vlak tega dne proti domu; vsak v drugo smer.
»Bom naslednji mesec spet tukaj in ta čas premisli in se odloči. Če si pripravljena priti k meni … ti ne bo sile, in če znaš delati … pa kak dinar gotovo imaš prihranjen!?«
Stala sta tam na peronu in se prikrito spogledovala in presojala, oba istih misli, ki jih je bilo treba še malo prikrivati.
»Zbogom, Johan,« je vznemirjeno dahnila Tila, ko ji je nerodno ponudil roko – že stoječ na prvi stopnici vagona.
Tisti mesec sta bila v mislih bolj drug pri drugem, kot pa zbrana in pri delu.
»Sem povedala bratu, da mi je zadosti njegove komande in da lahko grem na bolje!« ni Tila čakala, da bi jo Johan vprašal, kako se je odločila, ko sta se spet srečala.
»Ja, prav … prav, potem se pa dogovoriva. Boš imela kaj dote in tako …« je takoj zanimalo bodočega ženina.
»Oja, bom, bom! Sem mu kar povedala, bratu, da hočem imeti tisto mlado svinjo, ki bo za pleme! Ni mu bilo všeč, a sem vztrajala, da sem mu dolgo delala zastonj, in mi je potem le prikimal. Tako bo!«
Johan je spet kimal, svinja, dobro, dobro, korajžna je, morda ima tudi kak dinar prišparan, prav bi prišel …
Na slami v prtovnem košu sta, na hitro poročena in močno utrujena, z vlakom pripeljala krulečo svinjo do zadnje železniške postaje, kjer si jo je Johan s težavo oprtal. Tila je nesla vse svoje imetje v drugem prtovniku proti novemu domu. Dolga in naporna je bila tista pot! Vmes sta v gostilni zalila veliki dogodek, se dobro najedla, si malo odpočila, a svinja je bila nemirna in morala sta jo čim prej prinesti v svinjak k Kuclarjevemu Johanu, kjer sta Tila in ona dobili nov dom. Obe sta bili tako izčrpani, da sta takoj zaspali. Nič nista videli okrog sebe.
Naslednje jutro, ko se je mlada žena prebudila, je ob sebi zagledala napol golega kosmatega dedca. Dasi je bil to Johan, njen mož, ki se ji je čudno smehljal, se je tako prestrašila vsega videnega, da je skoraj zakričala. Kje sploh je?! Stara čumnata z dvema malima oknoma, nizkim stropom pa čuden vonj po dimu in cunje, povsod cunje in ropotija. Tam na drugi strani je stala krušna peč in onstran star štedilnik, lonci in pokrovke. Tu ob njej pa on …!
»Ojoj, Johan, svinja! Svinja je lačna, kaj imaš zanjo …?!«
Pomuljeno, sloneč na komolcih, je pomežiknil s poželjivimi očmi; nekaj drugega se mu je pletlo v mislih. Nekaj, kar pri svojih petdesetih in še nekaj čez, ni še nikoli … Zdaj pa, ko ima tukaj svojo žensko in …
»Aja, svinja, ja. Saj gotovo ni lačna.«
Medtem se je Tila že otresla koca in tistega, kar naj bi bile rjuhe, potegnila gole noge ven, do tal, in planila iz gnezda.
»Svinja je lačna! Ne sme biti lačna, ker se potem ne goni in … ne bo prašičkov!« je v eni sapi zdrdrala v presenečenega in začudenega Johana, ki je samo zazijal in kar otrpnil.
Svinjo sta bila zvečer in zaprla v prazen svinjak ob stanovanjskem delu bajte in ji nasula malo suhe krme, tisto je še bila Tila prinesla s seboj. Drugega ni bilo.
Odcokljal je za njo ven – saj ženska ni mogla vedeti, kje naj dobi kaj za žival! Tam zadaj, za koritom ob plitvem studencu, je raslo nekaj škrbinca; bilo je za prvo silo …
Tudi Tila in Johan sta bila lačna. V miznici je imel kos starega hleba in v shrambi nekaj suhega, že precej žaltavega mesa. Še dobro, da nihče od njiju ni bil razvajen, a nekaj več je nevesta le pričakovala od novega doma. Zato je odprl stensko omarico, kjer je bilo v motni steklenici še nekaj žganja; in drug drugemu sta nazdravila za dober začetek njunega zakona in nakrmljeno svinjo.
Prve dni sta predvsem spoznavala drug drugega; že oba v abrahamovih letih in s svojimi nazori. Ker sta vedela, da drug drugega potrebujeta, sta bila kolikor mogoče strpna, potrpežljiva. Tila je takoj imela polno novih zamisli. Najprej se je lotila stanovanja. Njunega gnezda, kot je rekla.
»Gnezdo imaš, Johan, gnezdo!« se je trpko nasmehnila, premetavala stare smrdljive cunje, misleč, da je le kje kaj boljšega. Kaj dosti od tega ni bilo pričakovati. On je samo skomignil, prikimal. Za silo je počistila in se počasi sprijaznila. Vsaj na svojem sta ter v miru. In svinja! Saj bo …
Največja skrb ji je bila seveda svinja. Ta je svojo gospodinjo poznala in ji slepo zaupala. Tila se je pogovarjala z njo, jo čohala za ušesi in skrbno nastiljala; dobro je skrbela za njeno čistočo; morda še bolj kot za osebno … Johan je spet hodil po kupčijah, včasih uspešno, vedno tudi ne. Toliko je vedno imel denarja, da je spotoma domov šel v gostilno, se tam okrepčal, predvsem odžejal. Ženi je vedno prinesel kakšno žemljo in liter vina, ki sta ga potem skupaj izpila. Tistikrat sta se v svojem gnezdu še tesneje stisnila skupaj in se imela še rajši! Spoznala sta bila, da imata podobno osebno razvado – obema je bolj teknila tekoča hrana kot krompir in polenta.
Tila se je hitro privadila, bila je delovna. Posadila in posejala je v Johanovem lazu vse za svinjo. Ta se je dobro redila. Tila je bila vse leto bosa, razen ko je zunaj močno zmrzovalo. Njene noge so bile kot staro usnje. Tudi breg je zmogla, kajti okrog hiše ni bilo niti toliko ravnine, da bi si lahko na ravnem odložila koš. Ko se je svinja gonila sta jo v samotežnem košu peljala v vas, kjer so imeli plemenskega merjasca. Nekaj dni je bila zdoma in Tila bi bila najraje prespala kar pri njej.
Spomladi so se skotili prvi prašički! Že predtem je razglasila okrog, da bo prodajala pujske in tisti, ki jih bo prej zaaral, jih bo dobil. Gospodinje v vasi so jih zaarale kar deset, skotili so se le štirje in še od teh je moral biti eden za doma!
»Saj jih bo naslednjič zagotovo več!« je bila Tila strokovna, da bi obdržala razočarane stranke.
Teden dni pred vahti sta posekala zelje, ga naribala, potlačila in obtežila za kisanje. Pozimi je bil prašiček, ki je ostal doma, že za zakol. Prišel je klavec in pomočnik, kot so se dogovorili. Vse je bilo pripravljeno za koline; kolikor je pač bilo lahko glede na okoliščine. Tila je za klavce tudi kosilo skuhala! Zelje.
»To zelje sem pa sama pridelala, ja! Tudi potlačila v čebru, in to z bosimi nogami!«
Ko sta delavca to slišala, ju je tek takoj minil in odložila sta žlici. Oba sta vedela, kakšne so njene noge, ko je pred tem povsod hodila bosa.
Kar nekaj sezon je bilo uspešnih in Tila je vedno prodala vse pujske. Bili so dobre pasme in zdravi. Vaščani so skušali spregledati njene »razvade«. Vsak je pomislil le na to, da bo kupil od nje pujske, ko jih bo potreboval in se bodo dobro redili. Tila je postala samozavestna. Stopila je s svojimi lopatastimi usnjenimi podplati malo navzven, pred stranko, si popravila pikčasto ruto, zavezano po kmečko, dala roke v boke in se pohvalila: »Povem ti, da na Kuclovš ne bo več take svinje, ko ne bo mene gor!«

Minka M. Likar