Kmečki glas izhaja že 80 let. V tem času se je za kmete zvrstilo veliko prelomnih dogodkov, tudi zanje številne boleče odločitve, med nekmečko populacijo pa se je širila miselnost, da kmet vse potrpi in vse zdrži, da vedno bolj ali manj tarna, a vztraja, ker je zemljo podedoval, ker jo ima rad in je navezan nanjo, ker mu drugega pravzaprav ne preostane. Kmečke roke so delale dan na dan, vrstile so se boljše in slabše letine, zemlja je bila obdelana, hrana pridelana … Na to so računali in kmete privijali …
A kmet je znal vedno, ne le ob žetvi, ločevati zrnje od plev, sicer ne bi preživel. Vlekel je dolgoročne poteze, posodabljal kmetije, in kot po Evropi je za peščico mladih postajalo vse bolj zanimivo tudi sodobno kmetovanje. Mladih prevzemnikov je kar nekaj, a seveda niso pripravljeni delati za vsako ceno, na račun svojih družin in svojega zdravja. Ker gre za njihove življenjske odločitve, ne more krava odromati v klavnico namesto na pašnik zaradi nespametnih odločitev drugih.
Verjamem, da delimo isto misel, da je zdaj nujno treba nekaj spremeniti. Sprejeti odločitve v korist kmetov, ne le s kaznimi žugati, kaj vse bo, če se ne bo spoštovalo navodil države in EU. Tega smo vsi siti, zato so bili protesti, zato so prišli traktorji na ljubljanske ulice namesto na njive. Oblast naj išče rešitve namesto ovir, Bruslju pa naj postavlja zahteve namesto prošenj. Servilna mora biti našemu kmetu in nikakor ne bruseljskim birokratom.

Zdaj ali nikoli, smo zapisali v Kmečkem glasu. Ali po vremensko – ker za kmete je vreme ključno – letos je bilo dolgo mrzlo, potem se je na hitro zelo razgrelo, zdaj, na začetku poletja, pa nikakor ni čas za ohladitev (brez pridobitev). Ko bo na njivah samo še plevel, namesto travnikov grmovje, najboljšo zemljo pa bodo pokupili in zavzeli tujci, bo prepozno …

Ne le za zdravo, najbolj kakovostno domačo hrano, ampak za Slovenijo kot državo. Ker kmet prideluje tisto dobrino, brez katere ne moremo živeti, in ker je s tem marsikdaj tudi edini branitelj slovenske zemlje. Zato je kmet najpomembnejši poklic! Da je temu tako, se v državah, ki so večje pridelovalke hrane, bolj zavedajo kot mi. Ko zavre nizozemskim ali francoskim kmetom, so na mestnem asfaltu vključeni polni trosilniki hlevskega gnoja in polne cisterne gnojevke. Bo treba tudi pri nas tako? Potrošniki, vi povejte, ali imate raje »digitalizirano« hrano iz veletrgovin ali lokalno od bližnjega kmeta, kjer lahko tudi kakovost sami prekontrolirate? Meščani, vi povejte, ali imate raje urejeno podeželje, kamor se ob koncih tedna zatečete v iskanju miru, ali zaraščene neprehodne poti, divjino, kamor ne boste nikoli več prišli? Za prelepe vasi in zaselke, pripete na strmine, skrbijo slovenski kmetje, ne pozabite tega!
Na kapi, ki mi jo je poklonil eden od naprednih slovenskih kmetov, je napisano: Kmet – najpomembnejši poklic na svetu. Gre za kapo mednarodne firme, zato piše po nemško. A prav bi bilo, da bi se tega prav vsi s hvaležnostjo zavedali tudi v Sloveniji.