Na kmetiji Pečnik v Vojniku se ponovi zgodba, ki jo je mogoče srečati le pri najbolj zvestih naročnikih Kmečkega glasa. Časopis prihaja na domačijo še vedno na priimek Ofentavšek, kot se je pisal oče sedanje gospodarice Terezije, poročene Pečnik, čeprav je njen oče že dolgo pokojni. Na kmetiji pa živijo Terezija, s hčerko Silvo in njenima dvema sinovoma Klemnom in Florjanom.
Ob obisku me najprej vprašata, ali poznamo Kmetovalca- seveda pomislim na novodobno različico. Toda ko prineseta vezane izvode Kmetovalca od leta 1872 naprej, je jasno, da je pri hiši dolga tradicija prebiranja časopisov in nabiranja kmetijskega znanja. In tako je ostalo vse do danes.
»Že stari oče je veliko bral, ker pa sta bila ob njem na kmetiji tudi njegova neporočena brat in sestra, so imeli naročeni še Mohorjeve knjige in druge časopise. Hkrati so se lotili na kmetiji številih del. Sedaj 23 ha velika kmetija je bila v tistem času popolnoma samooskrbna, k njej je spadal še mlin, pa kovačnica, v kateri so predvsem popravljali vozove. Na bližnjem Tomažu pa je bil kot del kmetije še vinograd.
Nov priimek je prišel na kmetijo s Terezijinim možem Vladimirjem iz Dolenjske, ki je preminil pred dvanajstimi leti. Terezijina druga »ljubezen«, ki traja že celih 50 let, pa je prišla na kmetijo iz Italije. » Traktor Lamborghini sva z možem kupila v Italij v časih, ko je bilo do strojev zelo težko priti. Plačali smo ga februarja, po njega sva šla z možem septembra . Pri njegovem nakupu sva se morala zavezati, da bova vsako leto prodala štiri bikce, ki jih je na naši kmetiji zgolj s pašniki in travniki težko prirediti. Zato sva jih nekaj let celo kupila, samo da je prišel traktor na kmetijo. Prvo opravilo z njim pa je bilo zelo žalostno. Nek voznik tovornjaka na mejnem prehodu z Italijo naju je prosil, da iz prikolice z njim potegneva poginulega konja, saj z njim ni smel prečkati meje. Izpit za traktor imam že 50 let,« pravi Terezij in ga urno prestavi in pokaže, da sta oba še vedno v formi.
»Prav tako imam veliko veselje s košnjo, pravim tako s pol stoletja staro kosilnico BCS. Z vnukom Klemnom, ki je po poklicu mehanik, in je zaposlen, kdo bo prej pokosil te hribe-on z rotacijsko ali jaz z navadno kosilnico. A preden pride on iz službe, jaz glavno že opravim. Ko se navadiš, kosilnica ni težka, dva do trikrat letno pokosim vseh 12 hektarjev na naši, in š kakšen travnik na sosednjih kmetijah.”
Silva razseka prašiče sama
Ker s prirejo govedi za meso na kmetiji ni velikega zaslužka, morajo biti zadovoljni z obstoječo staro mehanizacijo, ki ji potrebujejo za spravilo krme za govedo. V hlevu je sedaj trinajst repov, zardi lanske suše so morali čredo namreč za tretjino zmanjšati. Krave in bikci so simentalci, križani z mesno pasmo limuzin, teličke pa pustijo sesati skoraj eno leto. Vso čredo krmijo izključno s senom in poleti s travo, nekaj koruze pa dokupijo. Bike pitajo na težo 400 kilogramov in prodajo KZC Celje, zredijo pa še kakšnega prašiča in nekaj perjadi.
Ker spada k kmetiji še dobrih deset hektarov gozda, prodajo tudi nekaj lesa in drv, s sečnjo pa ima veliko veselje vnuk Klemen. Zato si je tudi kupil vso potrebno opremo za varno delo v gozdu. Nenavaden hobi za žensko pa ima tudi Silva, ki je dokončala ekonomsko šolo, pa rojstvu drugega sina pa ostala doma. »Z očetom sem hodila po kmetijah, ko je mesaril prašiče in tako sem se ob njem navadila tega dela. Sama tako razsekam tako prašiče kot govedo, ki ga prej seveda zakoljemo v klavnici. Vse, kar je mogoče, doma naredimo sami. Česar ne moremo opraviti sami, pa se sploh ne lotimo,« pravi Silva ,ki je tako kot mama oz. babica Terezija veselja, da sta za kmetovanje motivirana tudi oba sinova oz. vnuka tako da se bo tradicija kmetovanja in branja Kmečkega glasa na kmetiji zagotovo nadaljevala.