Pridelava ovsa je nišna, njegova poraba pa raste saj  je pri porabnikih priljubljen. Njegova pridelava se zato izplača, a morajo biti zato izpolnjeni določeni pogoji.  

Le redkokatero žito ima pri nemških porabnikih tako pozitivno podobo kot oves. V zadnjih stoletjih se ga prideluje kot živilo z zdravilnimi učinki, večina porabnikov pa ga že od otroštva pozna v obliki ovsenih kosmičev. Priljubljenost le-teh je še narasla. Vedno večje je tudi povpraševanje po pijačah iz ovsa kot alternativi kravjemu mleku. Ali je v tem tudi dodatna priložnost za kmete? S privlačnostjo povpraševanja po izdelkih iz ovsa je večja potreba tudi po osnovni surovini- luščenem ovsu v zadnjih 13 letih narasla za 70 odstotkov na 500.000 ton letno.

Boljše prodajne možnosti za nemški oves?

Letna potrebna količina ovsa v Nemčiji je po podatkih nemškega kmetijskega ministrstva 1,06 milijona ton. To je daleč nad domačo pridelavo. Površine z ovsom so se od leta 2019 do 2021 z povečale iz 126.300 ha na 177.100 ha, pridelek pa se je približal 770.000 ton. Kljub temu je velika vrzel pri potrebni količini, predvsem velja to za visoko kakovostni oves za živilski sektor. V zadnji sezoni je Nemčij tako uvozila še 600 tisoč ton ovsa iz drugih, predvsem EU držav.

Levji delež uvoza , okrog 60%- ga izvira iz Švedske in Finske, kjer pridelujejo veliko kakovostnejši oves. Najpomembnejši pridelovalki ovsa v EU pa sta Španija in Poljska. Normalno imata ti dve s presežki brez težav pokrivata primanjkljaj v drugih regijah, tudi v Nemčiji. Evropski trg ovsa poznavalci pogosto označujejo kot zaključen sistem. To se lahko spremeni, če bo poraba še naprej naraščala kot zadnja leta. Velikih zalog tega pridelka ni in že ena sama slaba letina lahko povzroči primanjkljaj  kakovostnega ovsa na trgu. Zaradi tega in ker dajejo kupci prednost regionalnemu,

poskušajo domača predelava navdušiti za oves  domače pridelovalce. Toda nekatera podjetja so vseeno zaskrbljena, da ne bo mogoče domačega primanjkljaja preprosto zapolniti z uvozom iz tretji držav, kot je to pri drugih žitih.

Pomanjkanje v svetu

Na mednarodni ravni je ponudba ovsa skromna, kar se pozna pri cenah. Na ameriških blagajnah je tona luščenega ovsa tudi 385 evrov / tono, kar ustreza dvojni podražitvi v zadnjega pol leta. V prihodnjih nakupih pa bod morali kupci na blagovni terminski borzi v Čikagu odšteti za tono kar 450 evrov. Sprožilec teh cen je pričakovana omejena letina v Kanadi, ki je ena najpomembnejša izvoznica. To leto so imeli tamkajšnji pridelovalci težke vremenske pogoje . Suša in vročina sta znižali hektarske donose podobno kot pri pšenici in oljčni repici tudi pri ovsu. Ocenjen pridelek ovsa je tako le 2,6 milijona ton, ali 2 milijona manj kot predhodnje leto, kar ustreza količini, ki jo ta država običajno izvozi. To je je zvišalo izvozne cene jeseni na rekordno raven. Glavni kupec ameriškega prosa so bile doslej ZDA, Toda tudi živilska industrija iz Mehike, Čila in Peruja so v preteklih letih povečale povpraševanje po ovsu v Kanadi. Zaradi omejenih kanadskih izvoznih količin se je povpraševanje usmerilo v Avstralijo in EU. Zato cenovni vrh tudi pri nemških cenah ovsa še najbrž ni bil dosežen. V nemški veletrgovini se je zato cena zvišala na 385 evrov/t , kmetom pa so ponudili nazadnje 315 evrov/t, a še to le s pogodbo. To zrnje je drago , od česar imajo korist tudi nemški kmetje, a ni zanesljivo, da bo tako tudi naslednjo sezono. Zato je treba o skoku na »ovseni val« dobro premisliti.

Oves pridelujejo tudi na območjih z nizkimi odnosi. Pri slabih vremenskih pogojih so tako nižji donosi in kakovost. Prav slednje povzroča pri prodaji pogosto težave. Ko se pojavijo nihanja v predelavi kosmičev, je del pridelka ovrednoten le kot primeren za krmo in torej plačan precej slabši ceni. Nekateri kupci pa gredo čez vse običajne kazalnike zahteve, tako npr. zahtevajo med drugim hektolitrsko teža najmanj 55kg/hl . Zato obstaja tveganje visokih cenovnih odbitkov. To, da je oves zdravo živilo, pa daje pridelovalcem le malo upanja. Posebej slabo je, da se ne držijo dogovorjenih pogojev za izračun cene, cen, ko cene pred žetvijo nihajo. Zato naj se kmetje ne zanašajo na ustne pogoje, ampak le napisne pogodbe z vsemi ključnim drobnim tiskom .K tem sporazumom spada tudi pravilo, kako naj bo pridelek obračunan v primeru slabše kakovosti in kaj se bo zgodilo s količinami, ki jih bo odklonila živilska predelava, svetuje Agrarhetue.