Vreme Naročite se
Izjava tedna: Damjan Zore, kmet iz Medvod
Vse bolj očitno je, da slovensko kmetijsko politiko vodijo uvozniki hrane. Posledično temu je nastal strateški svet za prehrano.
KMEČKI GLAS

Četrtek, 5. januar 2023 ob 12:24

Odpri galerijo

Vse bolj očitno je, da slovensko kmetijsko politiko vodijo uvozniki hrane. Posledično temu je nastal strateški svet za prehrano. Damjan Zore, kmet iz Medvod

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 30. Jan 2023 at 13:44

115 ogledov

Izjemno uspešen povratek Zelenega tedna 
+ Desetdnevnega dogajanja na berlinskem razstavišču med 20. in 29. januarjem  se je udeležilo okoli 300.000 obiskovalcev. Mednarodni zeleni teden je bil deset prizorišče in forum za razprave o prihodnosti živilske in kmetijske industrije. Razprava je bila osredotočena na globalne in regionalne izzive zaradi številnih kriz, kot so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, vojne in prekinjene dobavne verige v živilski in kmetijski industriji. Predstavljene in obravnavane so bile rešitve za doseganje trajnostnih izdelkov in proizvodnih metod. Več kot 1.400 razstavljavcev iz 60 držav je prispevalo k raznolikosti Zelenega tedna 2023. Skupaj se je sejma in kongresov na berlinskem razstavišču udeležilo približno 300.000 obiskovalcev. Dirk Hoffmann, finančni direktor, Messe Berlin GmbH: »Za Messe Berlin je bil mednarodni Zeleni teden popoln začetek sejmov v novem letu. Dosegli smo cilj in pokazali, da je 87. vodilnega svetovnega sejma hrane, kmetijstva in hortikulture znal navdušiti in zadovoljiti okuse trgovcev in širše javnosti. Zeleni teden je stičišče podjetij, oblikovalcev politik in družbe ter forum za razpravo o regionalni hrani, trajnosti in varstvu podnebja.« Obiskovalci so nakupovali, za izdelke neposredne potrošnje ali druge dobrine pa so porabili približno 130 evrov na osebo. Vedenje potrošnikov je bilo primerljivo z zadnjim dogodkom v letu 2020. Za letošnji Zeleni teden je bilo akreditiranih okoli 1.700 predstavnikov medijev iz 25 držav. Njihova široka pokritost je zagotovila dodatno promocijo z dolgoročnimi koristmi za Berlin.

Mon, 30. Jan 2023 at 13:26

79 ogledov

Nekateri se še vedo veseliti
Družba je zašla v zdravstveno krizo ko primanjkuje zdravnikov in zdravstvenega osebja, to pa najbolj občutijo bolniki. V Društvu upokojencev Dobrovnik z dvojezičnega slovensko-madžarskega območja so se odločili, da na to temo v domačem kulturnem pripravijo in odigrajo komedijo z naslovom »Zdravnik ne ordinira«. Komedijo je napisal in režiral Jože Car. Predstava je bila odigrana v madžarskem jeziku. Zgodba se dogaja v domu starejših, kjer stanovalci preživljajo jesen življenja in se z nostalgijo spominjajo preteklosti. Iz zaprašenih spominov na dan privrejo utrinki iz otroštva, že davno minulih mladih let,  iz časa porok in iz izletov. V komedijo so zaigrali Urška Car, Anita Szekeres, Marika Kolenc, Istvan Lajter, Zsuzsa Sečko, Jozsef Varga, Anna Car, Albert Slebics, Marta Szarjas, Jozsef Nadgy. Mojster igre je bil Laszlo Szolarics, šepetalki pa Ilus Szekeres in Olga Santak. Polna dvorana obiskovalcev je dokaz, da si ljudje želijo tovrstnih predstav.  

Mon, 30. Jan 2023 at 13:14

266 ogledov

Uveljavljanje olajšave za investiranje v osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnost
Zavezanci, ki davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti (OKG) ugotavljate na podlagi katastrskega dohodka (KD) ter pavšalne ocene dohodka na panj, lahko pri davčnem organu uveljavljate olajšavo za investiranja v OKG, opozarjajo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Vlogo je treba oddati do 5. februarja.  Olajšavo lahko uveljavljajo fizične osebe, zavezanci za dohodnino, za investiranje v osnovna sredstva in opremo v povezavi z OKG v okviru kmečkega gospodinjstva ali agrarne skupnosti. Vlogo je treba oddati do 5. februarja, kasneje oddanih vlog davčni organ pri sestavi informativnega izračuna dohodnine za preteklo leto ne bo mogel upoštevati. Za zamudnike, ki vloge ne bodo oddali v predpisanem roku, bi pa vseeno želeli uveljavljati olajšavo za investiranje v OKG za vlaganja v preteklem letu, bo na voljo »popravni izpit« tako, da vložijo ugovor zoper prejet informativni izračun dohodnine oziroma v napovedi za odmero dohodnine. Ugovoru oziroma napovedi bo v tem primeru potrebno priložiti tudi vlogo za uveljavljanje olajšave za investiranje v OKG.

Sat, 28. Jan 2023 at 14:24

404 ogledov

Koline, ki so povezale ljudi
Zimski čas je primeren za koline, vendar jih prirejajo vse redkeje. Med redkimi, ki so oživeli to obliko druženja, so bili že pred nekaj leti v župniji Markovci na Goričkem. Konec januarja jih prirejajo vsako leto. Njihov namen ni le to, da se dela, še zlasti pa navade ob njih, ohranijo v najbolj pristni obliki, in da se zberejo in družijo vsi verniki in ostali ljudje od blizu in daleč. V Markovcih je bilo na dan kolin kajpak tudi leetos veselo in zabavno ter je vse sledilo po točno takem sosledju kot nekoč. Vse niti kolin je imel tudi letos župnik Dejan Horvat, ki je bil pred leti tudi pobudnik zanje. Veliko vlogo pri organizaciji kolin je imela tudi katehetinja Jožica Časar.   Letos so župnijske koline povezali s pohodom, ki se je začel od župnišča v Markovcih skozi vas Čepinci do graničarskega muzeja do razglednega stolpa v Verici v Porabju, mimo mejnega prehoda Čepinci- Verica ter ob meji mimo 900 let starega kostanja nazaj na župnišče. Vsem so bile na voljo kulinarične dobrote v tem času. Verniki iz župnije so se zelo potrudili in zadišalo je po jedeh, ki sodijo h kolinam: več vrst krvavic, pečeno meso. Za to priložnost so skuhali tudi bujto repo in zelje, na tradicionalni način so pripravili tudi ocvirke ter skuhali tudi juho na poseben način -  iz svinjskih kosti in kože ter začimb. Ko se je ta ohladila in sesedlo, je nastala žolca. Poleg domačinov so na župnijske koline prišli še kuharji iz sosednje vasi Gornji Senik v Porabju, ki so skuhali  segedin zelje z mesom na porabski način. Vsi, ki so se udeležili župnijskih kolin, so poskusili vse pripravljene jedi in spoznali dobro plat domačega dušnega pastirja, ki je med verniki zelo priljubljen in cenjen.

Sat, 28. Jan 2023 at 13:54

74 ogledov

V Ljutomeru z novo kraljico
Društvo vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer ima novo vinsko kraljico, in sicer je Martina XXI. za naslednji dve leti Sandra Kaučič iz Gresovščaka. Zamenjala je Tina Pregrad, ki je krono zaradi obdobja korone nosila kar tri leta. Na slovesnosti na Jeruzalemu je zbrane nagovoril tudi predsednik Društva vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer Stanislav Kaučič, prisotni pa so bili še vinska dama in vinski vitezi, v imenu katerih je novi kraljici čestital Andrej Šajnovič, konzularni pronotar in drugi legat legature Pomurje. Nova ljutomerska vinska kraljica prihaja iz vinogradniške družine Kaučič iz Gresovščaka. Ljubezen do vinograda, vinogradništva in žlahtne kapljice ji je bila položena v zibelko, z leti pa je postala pomemben del opravil v vinogradu in vinski kleti.    Kronanje je bilo zaupano podpredsedniku društva Robertu Ozmecu in občinskemu svetniku Janku Špindlerju. Po svečani zaprisegi je nova ljutomerska vinska kraljica Martina XXI. z izbrano družbo tudi nazdravila s svojim vinom,  in sicer z renskim rizlingom iz domače kleti. Nagovoril jo je tudi občinski svetnik Dejan Karba. Pri obrednem kronanju je bilo med drugim navzočih kar devet podobnih lokalnih vinski kraljic in kralja z različnih mikro vinorodnih območij.    

Fri, 27. Jan 2023 at 16:23

312 ogledov

Kratka zgodba za dobro voljo
Kratka zgodba je oblika, ki omogoča številne pripovedne, slogovne možnosti in izbiro motivov. Kako odlično je avtorica tokrat našla nekaj svežega! Prepustite se branju, naj vam prinese nekaj zabavnih trenutkov v januarske delovne dni. V. K. Naša družina Kmalu bom šel v zaresno šolo. Sedaj sem včasih v potujočem vrtcu, ker pravi moja mamica, da ne potrebujemo rednega varstva, saj je vedno kdo doma in me ima na očeh. Cesta, kjer je veliko avtov, je daleč stran, niti žoge ne morem brcniti tako daleč. V potujoči vrtec grem zato, da bom spoznal prijatelje in punčke, s katerimi bom hodil v zaresno šolo. Pravijo mi, da sem že velik, čeprav sem od vseh doma najmlajši in najmanjši. Če bomo imeli še enega dojenčka, ne bom več jaz najmanjši. Imel ga bom rad, tako kot imam rad mamico pa atija pa mamo in ata, ki pa ne živi več pri nas. Mama pravi, da se z atom nista imela dovolj rada, in se je nekam preselil. Od takrat vozi oba traktorja samo ati. Mama hodi v službo in mora znati govoriti tudi druge jezike in se v tuje države vozi z avtom. Ko pride domov, je zelo utrujena, zato takrat ne smem nabijati žoge. Imamo še enega starega ata, ki je mamičin dedek in ga vsi kličemo – oča! Meni se zdi naš oča zelo star. Zadaj na glavi ima nekaj dolgih, skuštranih, skoraj belih las, drugod pa skoraj nič. Ima tudi dolge bele brke. Meni niso všeč, on pa pravi, da je to moški ponos. Ko bom velik, bom najbrž tudi jaz nosil brke. V ustih ima le malo zob, morda še kakšnega tam zadaj, kjer se ne vidi, ko se zasmeji. Pravi, da ne more jesti surove hrane, kot je solata ali jabolka. Ampak ne razumem, suhe skorje, ki jih nosi kar v žepih, pa pogosto daje v usta. Tudi suhe klobase lahko je, čeprav so zelo trde. Vedno nosi očala in pravi, da ne vidi nič. Kako potem lahko bere časopis, če ne vidi nič?! In pravi, da me ima vedno na očeh, torej ni res, da nič ne vidi! Je zelo suh, še bolj kot jaz, in hodi zelo počasi. Pri hoji pogosto uporablja palici in še pravi, da težko gre. Ampak kadar ga sosedov stric pokliče in pravi; Oča, pridite na kozarček vina, takrat gre bolj hitro! Nazaj pa bolj počasi; včasih ga mora iti kdo iskat. Po navadi je to ati. In potem še njega predolgo ni domov pa mora iti po oba mamica, ki se jezi, da je kosilo že postano, dedcev, tako pravi, pa še ni domov! Potem pridejo domov skupaj, ampak mamica ni več videti jezna. Vsi trije se smejijo in so dobre volje. Ona sedaj ne hodi v službo na tržnico, ker bo dobila dojenčka in jo bolijo noge. Naš oča je zelo star, pravi da nosi že devet križev na hrbtu. Ni res, sam sem pogledal, nikoli ne vidim nobenega križa! To je samo karirasta srajca, smešno je, on pa pravi, da so križi! Nenehno pokašljuje in velikokrat pljuva v travo. Pravi, da je bolehen in ga vedno zebe. Tudi ko je najbolj vroče, nosi dolge rokave in dolge črne hlače. Mamica ga ima rada, ker je to njen stari ata in mu vsak teden opere srajco in hlače in kar ima še na sebi oblečenega. On pa pravi, da ni še nič umazan, ker ne more nič delati, in mu je odveč, ko se mora iti v kopalnico umiti in preobleči. Povedal mi je, da takrat, ko je bil otrok, tega pa je že zelo dolgo, tudi kopalnice niso imeli. V pločevinast umivalnik jim je mati nalila mlačno vodo, jo postavila v kuhinji na stol in so se morali vsak večer z milom vsi umiti po glavi in roke. Bilo je šest otrok. Ko so se umili po glavi, so postavili umivalnik na tla in so si v tisti vodi morali vsi umiti še noge. Kadar mati ni videla, so radi goljufali, so rekli, da so se umili, vendar se niso. Škoda, ker imamo sedaj mi kopalnico! Ko smo pri kosilu, se oča vedno najprej pokriža. Povedal mi je, da so včasih pred zajtrkom, kosilom in pred večerjo molili očenaš. Zato, je rekel, ker so bili hvaležni, da so imeli hrano in niso bili lačni. Tudi sedaj imamo veliko hrane in nismo lačni, čeprav ne molimo očenaša. Ampak juho oča še bolj poliva kot jaz. Pravi, da so včasih vsi jedli iz ene sklede, ki je bila na sredi mize. To so bili žganci ali zelje ali kaša. Kaša je bila zabeljena z maslom. Otroci so z žlico delali studenčke v skledi, da je maslo teklo tja, kjer so zajemali. Ne vem, ker nikoli ne jemo kaše in nikoli iz ene sklede. Ne vem, zakaj se oču tresejo roke, saj ves čas počiva. Ne mara, tako kot jaz, jesti solate, ker je pretrda, zato sem vesel, da sva prijatelja, ker misliva enako. Tudi z atijem sva prijatelja. Posebno takrat, ko mu je vroče in je na traktorju in pravi, da je tako žejen, da se mu iz ust kadi. Kdaj mu prinesem iz hladilnika pivo, le mamica ne sme videti. Takrat ati pravi, da sem velik, priden in pameten fant. Potem se smem peljati z njim na traktorju! Ko bom bil … ko bom velik, bi bil rad prav takšen, kot je moj ati. Ampak iz ust se mu nikoli ne kadi, le za nakladalko na travniku. To je takrat, ko je zelo vroče in sem ves dan lahko bos in z atijem nosiva samo kratke hlače. Zdaj ni vroče, ker je zima. Zato sva oča in jaz veliko časa v hiši. On sedi na zicu, jaz pa sem na peči. To je velika krušna peč in kadar ati prinese veliko butarico in jo v peči zakuri in je potem peč zelo vroča, se notri spečejo veliki hlebi kruha. Zic je tak lesen stol nad klopjo, pritrjen na peč, namesto stopnic. Na zicu oča zelo rad sedi. Kadar sva sama, se veliko pogovarjava. Ne pripoveduje mi otroških pravljic, ker jih ne zna, ampak zgodbe in kar se spomni iz svoje mladosti. Pravi, da je bilo v njegovi mladosti čisto drugače, kot je sedaj. Imeli so dva konja. Niti elektrike in nobenega takega stroja, kot je traktor, niso imeli. Vprašal sem ga, če potem tudi televizije niso imeli? Zasmejal se je in rekel, ali sem padel na glavo?! Če bi s peči padel na glavo, bi se poškodoval. Tega se zelo bojim. Seveda niso imeli televizije! A hodili so v šolo. Znali so brati in so pozimi brali Večernice. To so knjige, kjer je bila Pratika in Koledar in še druge knjige; kjer je bilo vse napisano, kar so morali vedeti. Tudi to, kakšno bo vreme. V šoli so pisali na ene tablice, pa tudi s tinto. To je nekakšen moker svinčnik, ki ga je bilo treba velikokrat pomočiti v stekleničko z modrim črnilom in se je rad razlival po papirju. Ne vem, kako je bilo  to videti. Kadar oča sedi na zicu, včasih s svojim nožičem lupi jabolka. Meni da dolge okrogle olupke, ker pravi, da imam zdrave zobe, zase si pa ostalo nastrga, ker nima zob. Zelo se boji za svoj nožič, posebno od takrat, ko ga je pozabil spraviti v žep in sem tudi jaz poskusil z njim lupiti jabolko. Bilo je trdo in moral sem močno pritisniti, pa mi je spodletelo in sem se urezal. Odrezal sem si košček prsta nad nohtom. Obupno me je bolelo in joj, vse je bilo mokro od krvi! Mamica mi je takoj povila prst in me vzela v naročje. Zelo sem jokal in ni nič pomagalo. Sem pa slišal, da se je hudo razjezila nad oča, ki je bil čisto tiho, ker je bil kriv. A za kazen sedaj ne smem več prijeti njegovega nožiča, čeprav sem že bolj velik. Kadar ga ne potrebuje, nosi skritega v žepu. Ko je bil oča otrok, je tudi smučal. Rekel je, da so smučke naredili kar doma. Odžagali so dve tanki deski in ju na enem koncu ukrivili tako, da so ju namakali v kropu tako dolgo, da sta ostali krivi. Lepo so ju pooblali, spredaj zaokrožili in na sredino pribili usnjene jermene, na katere so potem privezali svoje čevlje ali škornje. Gotovo je bilo zelo smešno! Takrat še ni bilo tovarne, kjer se delajo smuči. Delali so tudi snežake in bunkerje iz snega. V bunkerjih so se potem skrivali. Iz hiše so prinesli kakšno staro odejo in suhe krhlje, da jih ni zeblo in niso bili lačni. Bilo je lepo, ker je bilo veliko otrok! Komaj čakam, da bomo imeli dojenčka, ker bom potem imel več družbe. Saj imam rad tudi mamico pa atija pa tudi oča imam rad, čeprav me ima vedno na očeh. Rad imam tudi mamo, ker mi vedno prinese kakšne kolače, ko pride iz službe, ali včasih igračo. Najbolj pa sva oča in jaz vesela, kadar nama mama iz mesta prinese vsakemu eno čisto svežo žemljico! Minka M. Likar  
Teme
izjava tedna prehrana

Zadnji komentarji

Prijatelji

Kmetijski OglasnikKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASAlenka NagličMOJ MALI SVETKlara Lovenjak KMEČKI GLASBranko GaberFlexo EcoKMEČKI  GLASTrenutek .Darja Zemljič  KMEČKI GLASGeza GrabarBarbara Remec KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc Fortuna

NAJBOLJ OBISKANO

Izjava tedna: Damjan Zore, kmet iz Medvod