S svojim delom rušijo precej mitov, med drugim tudi tega, da uporaba robota za molžo v pašnem sistemu ni mogoča. S svojo prakso dokazujejo nasprotno, z delom pa potrjujejo, da prezimovanje na mrzlih zimskih pašnikih pod goteniškim Snežnikom govedu ne predstavlja težav ter da je pri njih preračunano bolj racionalno najeti strojne usluge za košnjo travnikov in spravilo krme, kot nabaviti celotno seneno linijo.

Poleg divjadi in zveri, ki jih iz čudovitega kočevskega pragozda vse prepogosto zanese na njihove pašnike, pa trenutno največjo grožnjo njihovi kmetiji predstavlja namera o postavitvi novega policijskega vadbenega centra na kmetijskih površinah, ki jih najemajo od Sklada kmetijskih zemljišč.

»Na ta račun bomo ob 16 hektarjev pašnikov, ki so se jih na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) že polastili, izgubili pa bomo tudi pregonsko pot za krave,« pojasnjujeta Jaša in Vito, ki dodajata, da se aktivno borijo proti uresničitvi te namere. Gotenica je med zadnjimi oazami neokrnjene narave, s kmetijskimi površinami v enem kosu v ravnini, kar so želje slehernega slovenskega kmeta, ki večinoma obdeluje razdrobljene površine. »V Gotenici je bilo nekoč kar 1400 hektarjev kmetijskih površin, danes jih imamo samo še 150,« nas pouči Vito. »Na travnike so nekoč nasadili smreke, mi pa želimo to ravnico brez kamenja in s črno ter kakovostno prstjo spremeniti nazaj v pašnike. Žal ostaja le pri željah, saj lastniki naše namere ne odobravajo in tja raje sadijo še več smrek,« pove Vito.

Nov policijski vadbeni center kmetiji predstavlja večjo grožnjo kot številne zveri iz kočevskega pragozda.

EKOLOŠKA ZGODBA Z NOVIMI POGLAVJI

Zgodba bratov Kocjančič je uspešno nadaljevanje in nadgrajevanje tiste, ki jo je leta 1998 pričel njihov oče Marko. Takrat je namreč podjetje Snežnik izločilo kmetijsko dejavnost in jo preneslo na formirane družinske kmetije. »Ko se je podjetje zaprlo, je šla zemlja na razpis, oče se je prijavil, od njih pa kupil nekaj krav, telic, strojev in v najem vzel njihove hleve, ki pa smo jih morali leta 2005 zaradi številnih sprememb v poslovanju podjetja zapustiti,« pojasnjujejo bratje. »Tako je oče na zdajšnji lokaciji kmetije postavil gospodarski objekt in hlev, v katerem je bila že takrat velika čreda 70 glav živine, še prej pa je imel tudi 8500 kokoši nesnic in štiri zaposlene delavce. Rejo kokoši nesnic je zatem kmalu ukinil in povečal število živine, mi trije pa smo pozneje zamenjali zaposlene in tako je kmetija postala povsem družinska.«

Danes oče še vedno pomaga pri delu, mama je zaposlena drugje, Jaša in Vito delata v sirarni, Urban pa skrbi za krave in prirejo mleka. »Vsi smo za vse, vendar vsak dela svoje,« se pošali Vito, ki doda, da jim tudi njihove partnerice po najboljših močeh pomagajo na kmetiji in v sirarni ter pri prodaji na tržnicah, vendar pa na kmetiji niso zaposlene.

Zanimivo je, da so prav vsi trije bratje izkazali veliko zanimanje za delo na kmetiji, ob tem pa so se hkrati zavedali, da trije z eno dejavnostjo ne bodo uspeli. Ko je čas dozorel – v času študija – so začeli razmišljati o sirarstvu, ki je takrat pridobivalo na pomenu. Padla je odločitev in bratje so kupili majhen sirarski kotel, ki jim je omogočil prve, a težke začetke. »Začeli smo s prodajo mleka na kočevski tržnici in ponudbo razširili na skuto, ki smo jo iz mleka predelali v desetlitrski posodi in jo pekli kar v kuhinjski pečici. Sledili so jogurti in intenzivno učenje sirjenja pri drugih sirarjih, predvsem nam je pomagal sirar Peter Gorišek iz Mokronoga, ki je od nas sprva odkupoval mleko, ga predelal v sire, mi pa smo jih del odkupili nazaj in ta sir prodajali. Po letu in pol smo usposobili zorilnico ter z dovolj znanja začeli s predelavo ekološkega mleka v sire.«

Začetki prodaje so se torej odvili na kočevski tržnici, potem pa so nekega dne dobili klic iz podjetja Spar, ki je v njihovi zgodbi začrtal novo poglavje. »Naše sodelovanje z njimi zdaj traja štiri leta in lahko rečemo, da smo zelo zadovoljni, saj so korekten kupec. V njihovih trgovinah prodajamo sir pod njihovo linijo ekološko pridelanih izdelkov, pasterizirano mleko Naturpur in jogurte pod znamko naše kmetije. Dvakrat na teden naročajo mlečne izdelke, na mesec pa tako približno predelamo od 12.000 do 15.000 litrov mleka. Oskrbujemo tudi kočevske javne zavode, šole vrtce, domove starejših občanov, v ribniške javne zavode pa iz nekega razloga nikakor ne moremo prodreti. V prihodnje si želimo pokriti lokalno območje vsaj do Velikih Lašč.« Še vedno jih vsak teden najdete tudi na tržnici v Kočevju, Ribnici, Sodražici in Velikih Laščah, kjer prodajajo sami ob pomoči svojih partneric.

V mlečne izdelke predelajo od 12.000 do 15.000 litrov mleka na mesec, preostalo namolzeno količino pa prodajo v mlekarno Krepko.

PAŠA IN MOLŽA V ROBOTU POTEKATA BREZ TEŽAV

Urban pojasni, da redijo okoli 270 glav živine, molzejo pa okoli 90 do 135 krav molznic – odvisno od števila presušenih. V prireji so krave v povprečju tri do štiri laktacije, kar bo treba podaljšati, je prepričan Urban, ki veliko pozornosti posveča selekciji in z njo želi zboljšati predvsem dolgoživost. Trenutno imajo večinoma krave črno-bele pasme, ki jo pretapljajo v rjavo pasmo, saj je njihovo mleko z boljšo vsebnostjo beljakovin in maščob, krave pa so bolj odporne in imajo manj zdravstvenih težav.

Posebnost na njihovi kmetiji je, da govedo prezimuje na prostem – telice so zunaj celo zimo, krave pa imajo pozimi možnost izpusta. Breje telice imajo na voljo streho in suh prostor za ležanje, nikoli ne abortirajo in so zdrave, edina negativna plat je le večja izguba in s tem poraba krme. »Ko je zelo mrzlo, saj so pod Snežnikom zime res hude, mogoče malo upade mlečnost, sicer pa ni težav. Glede prezimovanja je še vedno precej dilem, vendar lahko iz izkušenj povemo, da se obnese in da imamo pozimi hlev odprt, a je večina krav raje zunaj na snegu kot v njem.« Poleti ima vsak pašnik senco, lahko pa gredo tudi v hlev, kjer se ohladijo. V hlevu so sicer ležalni boksi nastlani s slamo, blatni hodnik je betonski s polnimi tlemi.

Med sezono se vsa živina pase, vključno z molznicami, ki v hlev prihajajo na molžo v dva molzna robota. In če ta sistem še vedno velja za nemogočega, Kocjančičevi dokazujejo, da to ne drži. Kako torej motivirajo krave, da z okusne mlade paše pridejo v hlev na molžo?

Urban pove, da jih privabi voda. S pašnika, ki je v neposredni bližina hleva, so umaknili vodo, kar pomeni, da se krave napajajo le v hlevu. »Njihovo gibanje pa poteka po sistemu enosmernih vrat. To pomeni, da so v čakališču enosmerna vrata z vhodom, in ko krave pridejo v hlev, morajo skozi ta vrata, nazaj na pašnike pa se ne morejo vrniti, dokler se ne sprehodijo skozi robota. Tako dosežemo 2,2 do 2,3 molže po kravi na dan, več ne,« pojasnjuje Urban, ki pravi, da le z vodo, poleg krmil v robotu, lahko kravo privabiš nazaj v hlev. Ker so pašniki v neposredni bližini hleva, je to izvedljivo, krave pa se tudi hitro navadijo, da imajo vodo v hlevu in da morajo za napajanje s paše v hlev.«

POLETI PAŠA, POZIMI SENAŽA

Mleka pozimi namolzejo nekoliko manj, poleti, ko so krave na paši, pa dajo od 23 do 25 litrov na dan. Poleti jih ne dokrmljujejo, razen močne ekološke krme v robotu, ki pa je ne dobijo več kot 2,8 kilograma po glavi. Pozimi imajo v robotu beljakovinsko krmo, poleti pa energijsko, koruze pa krave ne dobijo v nobeni obliki, ne v zrnju, sploh pa ne kot silažo. Ob tem povedo, da svoje kmetijske mehanizacije nimajo veliko, razen nekaj kosov iz senene linije, sicer pa večino strojnih uslug najamejo. »Zaradi podnebnih razmer in klime na nadmorski višini 650 metrov imamo samo dve košnji, zato se nam nakup ne izplača in je najem preračunano cenejši. Pridelamo predvsem senažo, trudimo se, da je čim bolj suha, vso pa jo stiskamo v silos. Njiv nimamo, krave zato v obroku ne dobijo ničesar drugega.«

»Povprečna mlečnost v laktaciji je 6500 litrov, čreda je mlada, mlečnost pa povsem realna. Cilj jo je povečati do 7500 litrov, kar bomo dosegli z izboljšano selekcijo in kakovostnejšo osnovno krmo, vsekakor pa ne stremimo k ekstremni mlečnosti,« pove Urban, ki skrbi za molznice. Izbirajo le bike z genom za beta kazeinom A2A2 in kapa kazeinom BB in ne drugih. »Telice so na paši s plemenskim bikom, krave pa osemenimo sami – oče, jaz in pa naš zaposlen, ki je pri tem zelo uspešen, saj dosega kar 82-odstotno uspešnost osemenitve,« pove Urban. Pojatve zaznava tudi robot, ki beleži povečano aktivnost krave, a zanje to ni ustrezen podatek, saj se krava na pašnikih veliko giblje. »Zato jih opazujemo na pašniku – vsak dan je vsaj pol ure za odkrivanje pojatev. Veterinarskih stroškov je zelo malo ali skoraj nič, saj so krave zdrave.

»Na kmetiji je treba vse ali čim več optimizirati, če želimo, da od kmetijstva kaj ostane,« pravi Jaša.

VEČ MLEKA V SIRE IN MANJ V SVEŽE IZDELKE

Bratje pojasnijo, da se povpraševanje po mleku iz ekološke reje vidno povečuje, težko pa je doseči višjo ceno ekoloških izdelkov glede na višji vložek, predvsem za nakup sadnih baz za jogurte. »Cene naših ekoloških mlečnih izdelkov so skoraj enake konvencionalnim, vendar verjamemo, da se bo tudi to cenovno nesorazmerje obrnilo nam v prid.«

V prihodnje nameravajo povečati sirarno, nabaviti večji kotel in mogoče zaposliti še dodatnega človeka v sirarni. »Gremo v smer večje avtomatizacije samega procesa predelave. Vse, kar priredimo, prodamo, lahko bi sicer prodali še več, vendar stremimo k temu, da čim več mleka predelamo v sire in manj v sveže izdelke, predvsem zato, ker ima sir daljši rok trajanja, sveže izdelke pa je treba prodati v roku 14 dni. Pogoji za prirejo mleka so zelo dobri, saj so krave na paši pol leta, kar pomeni, da je v tem obdobju mleko ekstra kakovosti, zaradi česar je posledično sir odličen. Prav zato si prizadevamo, da bi čez poletje v pašnem obdobju čim več mleka predelali v sire. Mleko predelujemo v poltrde sire, tudi z okusom čilija in zelenega popra, kakšen hlebec sira pa tudi staramo dlje časa.« Veliko mleka in mlečnih izdelkov prodajo tudi doma, kjer so postavili avtomat z njihovimi izdelki, zraven pa bo verjetno še mlekomat, ki je prej stal v centru Kočevja, vendar so ga uničili vandali. Kmetija stoji za prometnico in z razpoznavno tablo privablja turiste, posebno čez poletje. »Vsako leto imamo več ogledov kmetije, v načrtu pa imamo še izdelavo degustacijskega prostora, kozolca in še bi lahko naštevali.«

Spregovorimo še o težavah z divjadjo, ki popase velik del travnikov, nekaj jih prerijejo prašiči, problematične pa so tudi velike zveri. Spominjajo se, ko so jim volkovi nekoč poklali 12 telic in tri krave, sicer pa vsako leto izgubijo dve do tri krave zaradi napada medveda ali volka. »Število divjadi se je tu v zadnjih letih sicer zmanjšalo, saj so pred leti košute zbolele za neko boleznijo prežvekovalcev in poginile v velikem številu, sočasno pa je takrat tudi nam poginilo kar 30 telic. Vzroka še danes ne poznamo, dejstvo pa je, da je bil to velik šok za našo kmetijo. Kot da to ni bilo dovolj, pa takrat še pol črede krav ni bilo brejih, zato smo se soočali z veliko ekonomsko krizo. Za očeta je bilo v tistem trenutku to preveč, zato je po kapi, ki je za seboj pustila nekaj zdravstvenih težav, na kmetiji zdaj zaposlen za polovični delovni čas, vendar ostaja njen nepogrešljivi del, pojasnjujejo.

Ker je na kmetiji največji strošek elektrika, bodo v kratkem na hlev montirali sončno elektrarno. Čaka jih še prilagoditev hleva za krave, izgradnja hleva za telice in prostora za sušenje krme z dosuševalno napravo. Začenjajo z gradnjo nove gnojne jame, načrtujejo nakup robota za zbiranje in odlaganje gnoja ter montažo separatorja, načrti pa se tu ne končajo, vendar proti cilju stopajo počasi in premišljeno.

»Največja sreča pri nas je ta, da skupaj delamo trije bratje in da držimo skupaj ter se dopolnjujemo,« pove Vid. »Vsi smo za vse, vendar vsak dela svoje,« se pošali. »Seveda se tudi skregamo, vendar to hitro in sproti rešimo,« doda Jaša. »Izredno dobro se razumemo in, čeprav smo se na začetku skupne poti precej lovili in delali dvakrat več ter predelali pol manj, so nato sledila leta učenja, avtomatizacije dela ter navade in rešitve, ki so v prakso prinesle velik napredek,« so sklenili bratje, ki s svojim načinom dela želijo v najboljši meri ohraniti neokrnjeno naravo v kočevski Gotenici.