Kratka zgodba za konec tedna

27 maja, 2022
0
0

Zgodba je zgrajena tako, da se posamezni spomini in dogodki pripenjajo na osnovno pripovedno nit poti, konča pa se z dramatičnim dogodkom, ki je nekakšna dogajalna pika na i celotni pripovedi. Nikoli se ne naveličamo brati spominov, ki v nas prebudijo zavedanje, kako zelo se časi spreminjajo.

V. K.

Janko

Komaj šest let je bilo Janku, ko je že moral sam po samotni poti od doma v šolo. Najprej čez domači travnik, tja gor pod rob gozda. Naprej po kolovozni poti proti oddaljeni sosednji domačiji. Hoja skozi gozd po ravnini je bila zanj zanimiva, saj je bilo na njej polno luž studenčkov, ki so curljali iz obronkov za potjo. Voda se je vedno skalila, ko je stopil vanjo. Poznal je to pot; številna drevesa ob njej, stare smreke s košatimi vejami skoraj do tal, visoko praprot in leskovo grmovje. Okrog tistih smrek med praprotjo je večkrat lazil z mamo, ko sta jeseni iskala gobe. Ali ko sta se z mlajšim bratcem potikala po hosti in nabirala lešnike. A kadar je moral v šolo, se ni smel ustavljati na poti. Tako mu je vedno naročila mama pred odhodom.

Preden je prišel do domačije, je moral čez potok. Tja čez je bila položena le lesena brv, stesana iz dveh debel, pritrjena na eni strani na star jesen in na drugi strani na gaber, rastoč tik ob strugi. Na obe drevesi je bila pribita lata, ki pa ni bila v pravo, varno oporo. Struga potoka je bila globoko spodaj, deroča, med velikimi, z mahom poraščenimi skalami in tolmuni.

Na drugi strani potoka je stal mlin. Dve ločeni stavbi, nizki, stari, skrivnostni. Iz potoka so bile napeljane rake na veliko leseno mlinsko kolo, ki se je enakomerno vrtelo. Voda se je prelivala, ko je poganjala kolo in pljuskala na vse strani. Janka je zmeraj privlačil njen glasni šum. Včasih, ko je šel mimo, je bil mlinar, zajeten sivolas človek, v zgornjem mlinu. Če so bila vrata odprta, se ni mogel premagati, da bi se ne ustavil in opazoval dogajanja, kako so se stope v glasnem ropotu v ritmu dvigale in »kljuvale« navzdol. A kdaj je kakšna od štirih stop mirovala, deček ni mogel razumeti zakaj.

»Ej, poba, kaj tako strmiš? A nimaš šole?« ga je presenetil mlinar, ko ga je, vsega zaverovanega, glasno nagovoril. Od nekdaj se v mlinu zaradi ropota govori glasno.

»Ja … a je tista stopa pokvarjena?« je vseeno upal vprašati. Mlinar se je zasmejal, mu mimogrede malo skuštral lase in pojasnil.

»Ne, ni pokvarjena, dela nima, ni ječmena ali prosa, da bi ga luščila, zato počiva.« Janko ni povsem razumel, pa je vseeno pokimal. »Kaj nimaš šole, poba?« Spet je pokimal. »Ja! Ja, potem pohiti, ura je že veliko! Ko se boš vračal, če bom tu, boš lahko še malo pogledal, ker te zanima.« In Janko je ubogljivo pohitel naprej. Usnjena torba, malha, skoraj prazna, ki jo je zanj naredil vaški »šuštar«, je poskakovala na njegovem hrbtu.

Malo više v bregu je bila Mlinarjeva domačija in tam se je Jankov pogum končal. Vedel je, da je lahko nekje blizu njihov petelin, ki je bil grdo napadalen in tudi sam je nekoč že občutil njegove kremplje. Od takrat je imel, tako mu je tudi svetovala Mlinarjeva mati, v grmu skrito palico. Z njo se je postavil napadalcu v bran. Navzgor je bila hoja, dokler je šel sam, zelo dolgočasna, naporna. Potreboval je skoraj pol ure, da je prišel do šole. Malo prej se mu je včasih pridružil sošolec, kadar ta ni zamudil pouka.

Bilo je prvo desetletje po vojni, že tako redko naseljeno pogorje je bilo zelo razredčeno. Vojna je terjala velik davek, zato je bilo tudi šoloobveznih otrok malo. Komaj vsako drugo leto jih je bilo za en razred, še takrat le z enomestnim številom. Vas, kamor je Janko začel hoditi v podružnično šolo, je imela središče – le dve kmetiji in stavba, tudi grajena kot kmečka hiša, kjer je bil v enem razredu, v dnevni sobi, pouk za vse. A v njem je bilo vse, kar je učilnica potrebovala: kateder, tabla, klopi s črnilniki, omara za šolsko knjižnico in potrebščine in sliko maršala. Dobro je bilo, da je bila v prostoru velika krušna peč, ki je oddajala dovolj toplote. Ob torkih, kadar je bila dopoldne na sporedu radijska igra za otroke, je učiteljica prinesla v razred svoj radijski sprejemnik in vsi otroci, tudi popoldanski, so imeli pouk dopoldne. Pozimi so se vsi nagnetli na peč in tiho poslušali.

Večkrat jih je obiskala partizanska mama, ki je znala doživeto pripovedovati o pogumnih borcih in njihovih uspehih. Kdaj jih je tudi peljala na kraje, v globeli, grape ali v gozd, kjer so se v vojni potekali boji. Otroci, ki še marsičesa niso razumeli, so strmeli in se čudili pogumu partizanov. Ko je nekoč Janko mamo vprašal, zakaj doma nikoli ne govore o tem, kako so bili borci pogumni, se je sklonila k njemu in mu v preprostih besedah rekla: »Glej, sinko, v vojski je bilo veliko strahu in hudega. Za vse ljudi. A marsikaj je bilo drugače, kot vas učijo, in o tem se doma ne bomo pogovarjali. Ko boš v šoli vprašan, odgovori tako, kot te učijo.«

Družina – šolski, so jim rekli – je živela v drugem delu šole. Kot hišniki so skrbeli za ogrevanje in čiščenje prostorov. Na hodniku, ki je delil šolski del od stanovanja, je bilo skupno stranišče in umivalnik s tekočo vodo. Podstrešje je šola uporabljala kot nekakšno skladišče. Prišel je bil šolski odlok, da je treba počistiti vse iz preteklosti. Torej shranjene verske časopise, katekizme, nabožne podobe, skratka – vse s podstrešja! Starejši šolarji, že skoraj najstniki, ki so vsa leta obiskovali le podružnično ponavljalno šolo, so morali vse to znositi v poseben lesen zaboj za poznejše uničenje materiala.

»A bogvaruj,« se je zareklo učiteljici, »da bi kdo kar koli od tega vzel stran!« Kar je prepovedano, je še zanimivejše. Tako se je spozabila ena od starejših učenk in skrivaj potisnila pod pazduho knjigo, ki ji je bila na videz všeč. Seveda je šolski nadzorni tovariš dosledno pazil na vsak njihov korak in ni spregledal prekrška. Učenka je bila najostreje kaznovana – z ukorom pred izključitvijo.

Janko je bil bister, prijazen in ubogljiv deček. Rad je bil skupaj z atom, se učil in mu pomagal. Pravljic takrat niso poznali, življenje je bilo en sam naporen delavnik, trud za preživetje in obstanek v skopem hribovju. Ata mu je večkrat pripovedoval zgodbice iz preteklosti, tudi iz svojega otroštva.

»Spomnim se, kako je bilo, ko sem jaz hodil prav v to šolo, kot si sedaj začel hoditi ti. Že tedaj je bila šola obvezna, le tako strogo ni bilo, kadar je kak šolar izostal. Bil pa je fantič, Luka, doma iz najvišjega zaselka, ki spada pod našo podružnico. Odločil se je, da ne bo obiskoval šole. Ni se mu ljubilo učiti in se je vedno česa domislil ali pa se je skril, da je ostal doma. Potem so starši dobili opozorilo, da je šola obvezna, in če bo učenec še manjkal, bodo denarno kaznovani. Seveda je njegova mati hotela sina prisiliti, kajti tudi denarja ni bilo pri hiši, a fant je bil zelo trmast! Ne zlepa ne zgrda ga ni mogla spraviti od doma! Razjezilo jo je! V cizovni košek je vrgla njegovo šolsko culo, v kateri je bila le tablica in leseno računalo, pa morda dodala še kako suho hruško ali jabolko. Posedla je poba v koš in ga, vprežena v ojnice, skoraj uro daleč odpeljala v šolo! Ampak nazaj domov je zmogel priti v klanec! To se je ponavljalo potem kar nekaj časa. Dokler mu nismo otroci tako zelo nagajali, da je scrkljanec, in ne fant! Potem je le prišel peš, a dober učenec ni bil nikoli.«

Kadar je zapadlo veliko snega, je bilo Janku treba pregaziti do šole. Včasih v slabem vremenu in pozimi, mu je ata prišel naproti tudi popoldne. Če je bilo le premrzlo ali veliko snega, je ostal doma.

Na pomlad je bilo, prišla je odjuga. Janko se je vračal iz šole, bratec Tomaž, le dobro leto mlajši, ga je čakal na vogalu hiše, od koder se je videlo na pot pod gozdom. Bilo mu je dolgčas, težko ga je čakal. Končno ga je opazil, kako je tekel navzdol proti domu. Skril se mu je, hotel ga je prestrašiti. Na zadnji strani hiše je nekaj zabučalo, a Tomaž je samo nestrpno čakal, da bo zagledal Janka. Pa ga ni bilo, še je čakal … še vedno ga ni bilo. Bil je užaljen in spoznal je, da se mu je nalašč nekam skril. Jokajoč je stekel k mami v kuhinjo in potožil: »Mama, videl sem Janka, ko je tekel domov in sem ga čakal zunaj in se mi je nekam skril … in … in ga ni,« je posmrknil. Mama je prisluhnila otroku.

»Praviš, da si ga videl? Ja, čas je, da bi že bil doma. Čudno …«

Obšla jo je zla slutnja, šla je ven, okrog hiše in takoj opazila, da se je nedavno usul s strehe sneg na dvorišče, ki ga prečka fant, ko gre domov. Hotela ga je poklicati, a v tistem trenutku je že opazila njegov čevelj, ki je gledal izpod kupa snega.

»Janko!« Planila je v sneg. »Janko!« Na srečo je bil napušč nizek, snega ne tako veliko in fanta je sunek podrl in z glavo naprej potisnil pod opaž. A bil je negiben, skoraj ves zasut s trdim snegom.

»Mama, ne morem vstati,« je onemoglo zahlipal.

Zvečer se je vsa družinica še bolj tesno stisnila skupaj pod odejo na peči, kjer so se srečni zahvalili Usodi!

Kako malo je manjkalo …

Minka M. Likar