Kitajsko kmetijstvo mora na vedno manj površinah nahraniti vedno več ljudi. Patrick Paziener usposablja kmete kot kmetijski svetovalec na vzhodu Kitajske, in kot raziskovalec  je reviji Agrarheute odstrnil  pogled v zakulisje kmetijstva te države.

Kaj vas je najbolj presenetilo na Kitajskem, ko ste se prvič udeležili nemško-kitajske izmenjave?

Na začetku mi je bilo všeč, da je kmetijstvo na Kitajskem tako raznoliko in drobna posestna struktura. Poleg majhne njive z zelenjavo je sadovnjak, zraven pa riž itd,. Tudi tukaj, na vzhodu Kitajske, je vsak nepozidan kvadratni meter izkoriščen v kmetijstvu. Zelo prevzela so me tudi velika nasprotja- na eni strani obstajajo zelo moderni obrati z veliko mehanizacijo in poleg njih številni mali kmetje, ki pridelujejo riž ali oljno ogrščico ročno. Na primer oljno ogrščico pripeljejo domov in posadijo vsako rastlino brez mehanizacije, v ozadju njive pa šviga sodobni brzovlak.

Patrick Paziener svetuje na Kitajskem

Kakšna je kitajska kmetijska struktura na vzhodu države in ali poteka  prestrukturiranje?

Večina kmetijstva predstavljajo mali kmetje z manj ko enim hektarjem, na drugi strani pa so velike državne farme z več tisoč hektarji. Med tema dvema skrajnostima je malo obratov, a nedvomno poteka prestrukturiranje. Veliko kmetov zapušča vasi in dajejo zemljo v zakup. Zato je vse več zasebnih podjetnikov, ki jo najemajo in služijo s pridelavo različnih pridelkov.

 Katere težave pestijo kitajske kmete?

Na eni strani imajo velike težave s škodljivci in boleznimi, saj pridelujejo na istih površinah dolga leta iste kulture. Na državni farmah pa pridelujejo na 90 odstotkih površin poleti samo riž. Tudi v kolobarju je komaj kaj sprememb. Na primer- nek kmet v težavah se je obrnil na nas za pomoč, ker je nekaj let uspešno prideloval melone, nenadoma pa so prenehale rasti. Eden od vzrokov je bil, da je uporabljal za namakanje slano vodo, drugi pa, da je na istem mestu, ne da b zamenjal substrat, prideloval samo melone več let. Zato seveda ni presenetljivo, da je imel težave.

Zakaj Kitajcem primanjkuje osnovno kmetijsko znanje?

Pridelovalec melon ni bil kmet, temveč podjetnik, ki je najemal površine, da bi zaslužil, vendar pa ni imel kmetijske izobrazbe. Večina, ki vodi kmetije kot podjetniki, po mojem vedenju ne prihajajo iz kmetijstva. Kar se tiče kmetijskega izobraževanja , je precej drugačno kot v Nemčiji. Veliko študentov študira agronomijo, a jih po študiju le malo zares dela v kmetijstvu. Za večin izobraženih Kitajcev je kmetijstvo neprivlačno.

Koliko so kmetije neodvisni pri svojih odločitvah in koliko se v njihov način dela vpleta država?

Na regionalni ravni obstajajo kmetijska središča, kmetijski svetovalci pa določijo, v katerih območjih naj bi pridelovali katere pridelke. Na primer centralna vlada se odloči, da je potrebno pridelati več koruze in soje in že pri naslednji setvi bodo vse kmetije na določenem območju pridelale oz. namenile petino več površin koruzi in soji, čeprav za to nimajo kmetijske mehanizacije, znanj ter izkušenj.

Kakšne so cene pridelkov za kmete?

Za pokritje stroškov je vse pomembnejše doseganje visokih pridelkov. Zelo me je presenetilo, da so nakupne cene žit občutne višje kot v Nemčiji, dražja so približno za polovico. Hkrati stanejo mineralna gnojila le tretjino naše cene. K temu je treba prišteti še ceno najema zemljišč državi. Da so žita tako draga je posledica dejstva, da porabljajo kmetje za doseganje višjih pridelkov vse več gnojil. Tudi uporaba sredstev za varstvo rastlin je v primerjavi z mednarodnimi merili zelo velika.

In kakšna so tla po uporabi vseh teh količin sintetičnih gnojil in pesticidov?

Obremenitev tal je tukaj velik izziv. V projektu na severu Kitajske so zaman poskušali pridelovati krompir. Ker so na istih zemljiščih pridelovali dolga leta sojo s številnimi sredstvi, krompir ni več rasel. Problemi izvirajo iz centralne vlade- ki zahteva zmanjšanje gnoji,  ali vsaj ne več njihove večanja uporabe, za kar pa je potrebno zanje in mehanizacija.

Česa bi se torej morali naučiti od kitajskih kmetov?

Zelo aktualno je spletno trženje, veliko kmetov, tudi majhni, prodajajo zelo uspešno po spletu . Svoje izdelke in pridelke oglašujejo s kratkimi video posnetki na družbenih omrežjih. Pošiljanje je tukaj brezplačno in izjemno hitro, dostava še isti dan, distributerji pa celo pakirajo. Na Kitajskem so digitalne platforme zelo povezane , tako da lahko kupec, ki se mu zdi nekaj dobro, hitro naroči pri kmetu.