“Subvencije postajajo z vidika zemljiške in kmetijske politike vse bolj cokla kot napredek. Dokler subvencij ne bo dobil samo tisti, ki zemljo sam obdeluje, in ne tisti, ki je samo zemljiškoknjižni lastnik, zemlje pa ne obdeluje, subvencije ne pomenijo napredka,” poudarja kmet Anton Jakopič iz Podpeči, Videm-Dobrepolje.

Kmetijske subvencije pri drugih slojih prebivalstva ustvarjajo vtis, kot da kmetje živijo samo od subvencij. Pravzaprav je žalostno, da obstaja tak sistem, da morajo kmetje ob poštenem in trdem delu dobivati subvencije, namesto da bi dobili pošteno plačilo za svoje delo.

Z vidika poseljenosti prostora je seveda smotrno, da bi obstajala tudi neka omejitev lastništva ali obdelovalnih površin, ker bomo sicer lahko padli v drugo skrajnost velikih kmetijskih podjetij, kjer bo delala tuja delovna sila, prostor pa se bo še naprej praznil ali pa bo poseljen z ljudmi iz celega sveta. Ne vem, če je to smiselno.

To sem razmišljal ob polemikah, ki so se odvijale okoli razdelitve državnih zemljišč na Štajerskem. Govora je bilo o okrog 4000 hektarjih zemljišč – ne vem točno, saj ni važno. Če na primer razdeliš 4000 hektarjev 40 kmetom, vsakemu po 100 hektarjev, bo na tem območju od te zemlje lahko živelo 40 družin, ki bodo skrbele tudi za urejeno vas, posekali bodo zaraščajoča zemljišča, vzdrževali krajino, imeli otroke in preživeli svoje družine, skratka, kraj bo živ. Če pa je lastnik te zemlje en tajkun ali država ali celo neka tuja firma, bo to območje mrtvo, življenjsko mrtvo, pa če se še tako hvali s tehnologijo in višino pridelka, kar smo tudi lahko prebrali ob teh polemikah.

Skrajni čas, da se preide od besed k dejanjem

Tema varovanja in upravljanja s kmetijskimi zemljišči potrebuje seveda mnogo širšo obravnavo in se je ne da zaobjeti v enem članku. Skušal sem samo nakazati, kako neizčrpna je ta tema, pa vendar zelo pomembna, ne samo za obstoj kmetov in našo prehransko varnost, ampak tudi za obstoj in stabilnost našega narodnega telesa. Pred volitvami bo marsikaj napisanega in izrečenih mnogo praznih besed za neke popolnoma marginalne teme, dvomim pa, da bo tematika zaščite kmetijskih zemljišč dobila pravo mesto in težo v predvolilni bitki in tudi v dejanskih ukrepih, čeprav je skrajni čas, da preidemo od besed k dejanjem.