“Sem ženska, ki vseskozi živi na podeželju, po izobrazbi magistrica mednarodnih in diplomatskih študij in do pred dveh let se nikoli nisem ukvarjala s kmetijstvom,” med pismi bralcev v Kmečkem glasu piše Darija Jamnik iz Virmaš pri Škofji Loki.

“Zame je kmetijstvo podeželje, kmetije, domača hrana in povprečno bolj zdrav način življenja, kot ga sicer vidimo. Ker izhajam iz krajev Ivana Omana, so zame kmetje bili in so tudi danes največje jamstvo, da bomo tudi kot narod obstali. Ko sem po 31 letih zamenjala službo (iz gospodarstva v politiko), sem kot popoln nepoznavalec kmetijstva dobila nalogo, da koordiniram različne stanovske in kmečke organizacije. Menda zato, ker so bili mnogi med seboj skregani, jaz pa o tem nisem vedela nič in tako so bili zame dejansko vsi enaki. Kaj sem opazila? Najprej to, da bi kmetje po mojem mnenju dosegli več, če bi delovali tako enotno kot npr. šolniki preko Štrukljevega sindikata, zdravniki preko njihovega sindikata ali avtoprevozniki, ki jih vodi Peter Pišek. Videla sem, da so si tako znotraj edine kmečke stranke kot tudi drugih kmečkih organizacij vsaj nevoščljivi, če ne že skregani. Po slabih dveh letih svojega dela pa lahko rečem, da sem izredno presenečena, da je po kakšnih 10 sestankih prišlo do tolikšnega poenotenja kmetov in kmetijskih organizacij, ki so zastopani v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS), kakršnega od ustanovitve KGZS menda še ni bilo.

310 milijonov evrov dodatnih sredstev za kmetijstvo v naslednjem mandatnem obdobju je ob napovedanih in izvedenih protestih v največji meri posledica tega poenotenja. Sedaj, ko se vsakodnevno ukvarjam s kmetijsko problematiko, vem, da bi bila potrebna vsaj še 1 milijarda evrov dodatnih sredstev za kmetijstvo v obdobju 2023 – 2027, če bi želeli omogočiti slovenskim kmetom, tako velikim kot srednjim in malim, da se prilagodijo na nove tržne in okoljske razmere. Tako pa bodo očitno še naprej propadale in se zapirale številne kmetije, posebno srednje velike in male, ki bi ob ustrezni in predvsem pravočasni državni ter evropski podpori lahko zagotavljale večjo pridelavo domače hrane in večjo prehransko varnost ter tudi perspektivna in stabilna delovna mesta za mlade.

Največ v samostojni Sloveni so kmetje dosegli, ko so bili s svojo stranko prisotni v parlamentu, še posebej v času vstopanja Slovenije v Evropsko unijo, v letih 1997-2000. Odloča se pač v vladi in parlamentu.

Moja prizadevanja v kmetijstvu se bodo še naprej nadaljevala in stopnjevala v smeri, da bi dosegli še več medsebojnega sodelovanja in povezovanja. Nihče ne sme ostati sam pri reševanju problemov. Nenazadnje pa morajo kmetje tudi sami ugotoviti, da jim bo njihova enotnost dvignila tudi spoštovanje poklica kmeta. Zame je pomembno tudi zavedanje, da je vsak posameznik pomemben člen družbe in najprej se mora vsak pri sebi vprašati: »Kaj bom jaz naredil za to, da bo naše življenje boljše in kvalitetnejše? Ali pa bom samo apatičen opazovalec in kritik dela drugih?«

Trenutno kmetje s svojimi predstavniki držijo bika za rep, so me pa naučili, da je treba bika prijeti za roge, če ga hočeš obvladati. Upam, da se bodo tudi kmetje, ki najbolj vedo, kaj to pomeni, tega držali,” pismo zaključuje Jamnikova.