Slovenski vinogradniki se tako kot večina evropskih v zadnjem desetletju spopadajo s posledicami bolezni vinske trte, največjo dolgoročno škodo med njimi povzročata kap vinske trte oz. esca ter zlata trsna rumenica. Prva je stalna spremljevalka vinogradništva že tisočletja, saj so njene sledi na lesu vinske trte našli že v egipčanskih piramidah, takoj v uvodu pojasni mag. Boris Koruza, že nekaj vodja

Službe za uradno potrjevanje razmnoževalnega materiala trte na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

Nanj smo naslovili številna vprašanja, ki si jih zastavljajo tudi poklicni vinogradniki: ali se skrivajo vzroki za nastanek bolezni vinske trte morda že v trsnicah zaradi vse večje intenzivnosti pridelave cepljenk ali v spremenjenem načinu vinogradniške pridelave? Dejstvo je namreč, da se začne množično propadanje trt kmalu po 10. letu starosti, najbolj izrazito na sortah cabernet sauvignon, sauvignon in refošk. To pa pomeni ponovno in izjemno drago obnovo vinogradov na prej kot polovici pričakovane življenjske dobe, ta je v povprečju med 30 in 40 let. Zlata trsna rumenica pa je karantenska bolezen, ki se je razširila z ameriškim škržatkom kot prenašalcem, ki je v Evropo pripotoval čez Atlantik in se razširil po Sloveniji iz bližnjih italijanskih pristanišč, uradno so ga prvič zabeležili leta 1983.

 PRIDELAVA V SLOVENSKIH TRSNICAH OSTAJA KLASIČNA

Kmetijski inštitut Slovenije nadzoruje 35 slovenskih pridelovalcev trsnih cepljenk, cepičev vinske trte ali podlag, saj se nekateri ukvarjajo samo z eno od teh dejavnosti. Prav vse slovenske trsnice so zasebne, največji med njimi sta Trsničarska zadruga Vrhpolje in Trsničarska zadruga Žiher na Štajerskem, medtem ko Selekcijski trsničarski središči v Ivanjkovcih in Vrhpolju ne delata za trg. Nadzor nad slovensko pridelavo je strog in reden, ker ga glede na majhen obseg zemljišč ni težko opraviti.

»Podlage vinske trte pridelujemo v državi v 34 hektarjih matičnjakov in cepiče v 27 hektarjih matičnih vinogradov, trsnice za certificirane cepljenke so na 55 do 60 hektarjev, kar pomeni skupaj med 120 in 130 hektarjev, ki jih nadzorujemo v skladu z direktivo in pravilnikom o trženju vegetativnega materiala za razmnoževanje vinske trte. Ob prijavi pridelave cepljenk laboratorijsko analiziramo morebitno pristnost nematod zlate trsne rumenice (ZTR) v zemljiščih za vsak GERK in preverimo ustrezno izoliranost zemljišča pred prenosom bolezni. Trsnice imajo predpisan kolobar – po dveh letih mora biti na istem zemljišču štiri- do petletni premor, težava pa je, da niso bile umeščene v poljedelski kolobar in zato težko pridejo do potrebnih zemljišč,« predstavi mag. Koruza.

 Slovenski trsničarji so lani vložili 7,2 milijona cepljenk in jih pridelali 4,7 milijona, torej je bil izplen 65-odstoten. Desetletno povprečje je na 62 %, kar pomeni, da se pridelava v domačih trsnicah ni tako intenzivirala, da bi to lahko znatno vplivalo na manjšo odpornost rastlin.

Siljenje poteka v slovenskih trsnicah še vedno klasično, v žagovini, sredstva za regulacijo rasti pa le za ukoreninjanje rastlin. Naši trsničarji pridelajo doma za svoje potrebe tudi večino – med pet in šest milijonov podlag, med katerimi imata 80-odstoten delež Kober 5BB in S04. Uvoz podlag je majhen in večinoma potreben le v primerih posebnih zahtev vinogradnikov. Poleg tega pa slovenski trsničarji kar 80 % cepljenk prodajo tujino, od koder ni bilo desetletja nobenih reklamacij,« odgovori mag. Koruza na vprašanje, ali se je morda zaradi ekonomskih pritiskov pridelava v trsnicah preveč intenzivirala, kar pa negirajo že vsa desetletja podobni izpleni v pridelavi. Pri tem pa je treba imeti še v mislih, da prihaja veliko cepljenk v primorske vinograde iz največje italijanske trsnice Rauschedo, kjer pridelajo 500 milijonov cepljenk na bolj intenziven način.

Esca ali kap vinske trte je bolezen, ki jo povzročajo patogene glive, prenaša pa se prek ran na vinski trti, ki jih je zato treba zadelati s smolo, orodje ob rezi pa razkuževati. Trajne rešitve za esco stroka še nima, razen t. i. vinogradniške kirurgije in vbrizgavanja peroksida v trto. Zlata trsna rumenica pa se zatira z zatiranjem ameriškega škržatka z različnimi fitofarmacevtskimi sredstvi.

SAJENJE V BOLEZENSKO AKTIVNO OKOLJE

»Kap vinske trte je vedno obstajala, a ne v takem obsegu, v trsnicah pa je v 30 letih še nisem videl. Zato se moramo vprašati, kaj delamo v vinogradih drugače kot pred 30 leti,« nadaljuje mag. Koruza. »Esca se prenaša z ranami, ki nastanejo med rezjo, in zelenimi deli na vinski trti. Z vršičkanjem povzročamo rane, ki so bolj ostre kot v preteklosti, vinogradi izgledajo zato kot živa meja, kar je slabo, ker omogoča glivam prodor v rastline. In če okužene trte nismo odstranili, ta še najmanj tri leta trosi spore v okolju. Trto precej izmuči tudi strojna trgatev in obdelava pod trto, pa tudi rez debelejših šparonov.«

Bistvena razlika v pridelavi s preteklostjo pa je, da tal pred sajenjem mladega vinograda vinogradniki ne pripravljajo tako, kot so jih včasih. Morda na Primorskem še kdo rigola tako, kot je treba, v kontinentalnem delu Slovenije pa se samo malo globje preorje pred sajenjem in to je že prvi korak k večji možnosti stresa za trto. Zaradi sistema pridobivanja podpor za obnovo vinogradov zemljišča pred obnovo ne počivajo tako, kot bi treba, ampak posadijo mlade trte že v prvem letu po izkrčitvi prejšnjega vinograda. S tem vinogradnik po krčitvi obolelih trt cepljenke sadi v bolezensko aktivno okolje.

Vinogradniki z več kot petimi hektarji lahko pomlajanje vinogradov načrtujejo tako, da pogrešajo en hektar in postopno obnovijo vse površine, pri manjših pa je to izpad pridelka, in da bi ga zmanjšali, so včasih obnavljali celo vsako drugo vrsto.

 ZARADI TRSNE RUMENICE IZGUBLJAMO MATIČNE VINOGRADE

Predelovalni odmor, zračenje oz. kolobar na vinogradniških zemljiščih, bi bistveno pripomogel tudi k manjšemu prenosu nematod zlate trsne rumenice, ki jih sicer prenašajo ameriški škržati, a ostanejo tudi v tleh. Ker pa ima ta bolezen tudi veliko rastlinskih prenosnikov, se prenaša tudi prek nenačrtovane biotske pestrosti v opuščenih vinogradih. »Tudi zlata trsna rumenica je prisotna v celi državi, in to na vseh sortah, vendar pa so žarišča sedaj največja na Štajerskem,« pravi nadzornik razmnoževanja vinske trte. Že v enem letu je opazna na sortah chardonnay in modra frankinja, ki ju zato sadimo za potrditev te bolezni. Vse večje težave pa povzročajo divje trte, kjer so rušili terase in so v dolino porinili zemljo z ostanki trt, ki so pognali in sedaj rastejo po drevju v okolici vinogradov. Zato imamo sedaj izjemne rezervoarje bolezni okrog vinogradov, s tem, da je potrjeno, da je z zlato trsno rumenico okuženih tudi 90 % srobotov in okrog 60 % jelš, fitoplazme, podobne rumenici, pa so našli tudi na leski in pajesenu. Lastniki bi morali opuščene vinograde posekati, nadzoruje jih sanitarna inšpekcija, a marsikdaj lastniki niti niso znani. Poleg tega vinogradniki za higieno okrog vinogradov ne skrbijo več natančno. Dodatna težava je, da je Slovenija ubrala zelo zeleno različico nabora fitofarmacevtskih sredstev, ki na ameriškega škržatka delujejo le na pol, škropljenja pa so za nekatere ostarele vinogradnike predraga. Lani smo morali zato odstraniti dva matična vinograda v Jeruzalemsko-Ormoških goricah, ker se je rumenica vanje razširila iz okolice. In če ne bomo zatirali prenašalcev rumenice, smo izgubili bitko na celi črti,« je jasen Koruza.

 TUDI NA VINOGRADNIŠKIH TLEH NUJEN KOLOBAR

S sogovornikom se strinja tudi dr. Denis Rusjan z Biotehniške fakultete v Ljubljani in pojasni, zakaj je esca najbolj razširjena prav na refošku, cabernet sauvignonu in sauvignonu: »Gre za zelo bujne sorte, ki imajo v notranjosti rastline širše kanale in zato hitrejši pretok hranil, po katerih se hitreje gibljejo tudi patogene glive. Bolj odporen merlot, na primer, ima v notranjosti več tanjših kanalčkov. Vzrok za vse več esce je tudi vse več strojnega dela na traktorju, zaradi česar se vinogradniki vse manj sprehodijo skozi vinograde in pravočasno opazijo obolele trte. K temu pa je treba dodati še številne druge dejavnike: kako je opravljena rez in kako hitro vinogradnik mlado trto spelje na za rodnost pripravljeno gojitveno obliko. V preteklosti jo je na to pripravljal pet let, sedaj le dve do tri leta. Svoje prispeva še slaba ekonomika vinogradništva, zato ni naključje, da je zlate trsne rumenice toliko na Štajerskem, kjer je bil slab odkup grozdja in zato več opuščenih vinogradov.

Dr. Rusjan pa se strinja tudi z glavnim razlogom težav, odsotnostjo kolobarja in premora med krčenjem in ponovnim sajenjem na vinogradniških tleh. »Potrebno bi bilo dve do štiri leta počitka, da bi se tla prezračila, ker nematode rumenice na svetlobi propadejo prav tako kot glive esce. Pridelava je preveč intenzivna, vinogradniki na to opozarjajo, a jim evropska pravila o sajenju tega predaha ne omogočajo. Vse je v denarju in vedno se pojavi vprašanje, kdo bo plačal kolobar, če bo imel vinogradnik zemljo prazno.