Avtorica Minka M. Likar nam v njej natrosi prgišče spominov na domača praznovanja tam proti koncu leta, ko je bilo v zraku pričakovanje – tudi zaradi dobrot in darilc, ki jih je natrosil dobri mož Miklavž. Njena drobna zgodba ima v sebi poseben čar, saj nam privabi v misli žlahtno razpoloženje domačih praznikov, ko so si roke odpočile in so se ljudje razveselili dobre jedi za skupno mizo.

Naj vas znova povabimo k pisanju za našo božično in novoletno prilogo. Tudi letos bo v njiju prostor za vaše zgodbe in pesmi. Uglasite jih na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do ponedeljka, 13. decembra, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto nagradili z lepimi knjigami.

V. K.

God Katarine in Miklavža

Zadnji teden v novembru je god svetnice Katarine. Bil je tudi godovni dan babice, ki so se ga veselili njeni vnuki – dokler so bili otroci in so jo obiskovali skupaj s svojimi mamami. Babica je bila vešča gospodinja, znala je pripraviti najboljše ajdove štruklje. Skuhala jih je tudi na dan svojega godu! Tako se je oddolžila hčerkam, ki so jo tisto prazniku najbližjo nedeljo obiskale in skromno obdarile. Ni imela bogato založene shrambe; a takrat so še doma pridelovali ajdo in pšenico,Vl zato je bila vsaj domača moka v kašči. Tudi orehi, tisti stari, rastoči onkraj hleva v osojni dolini, so obrodili. Treba jih je bilo pravočasno otresti, pobrati, preden so do njih prišle lačne veverice. Doma je bilo maslo in masovnik za zabelo. Ajdovi štruklji so na kmetih od nekdaj veljali za najboljšo močnato jed, če so se svetili od zabele!

Hčerke so posedle okrog tople krušne peči; marsikatera je v naročju še pestovala najmlajšega. Predšolski otroci so bili najraje na krušni peči, se po malem brcali, hihitali in zvedavo poslušali pogovor za mizo. Tisti odraščajoči vnuki, že skoraj fantje in dekleta, so posedali pred hišo na pragu, kjer so mimo hodili ljudje. Mladina se je tako najpogosteje spoznavala med seboj.

Sredi popoldneva je Katarina prinesla na mentrgo široko lončeno skledo s toplimi štruklji, posodo mleka in ducat žlic. Iz sklede, ki je bila pred tem na toplem v peči, je omamno dišalo po zabeli, orehih in dimu. Ni bilo treba reči dvakrat, sorodstvo se je nagnetlo okrog mize, do dna so vse postrgali.

»Bom morala večjo skledo dobiti,« se je izgovarjala babica. Seveda ni bila vzrok premajhna skleda.

Deset dni po godovnem dnevu svete Katarine je večer pred svetim Nikolajem, skrajšano – Miklavžem. To je bil najbolj zaželen praznik malih otrok. Svetnik, ki ponoči pridnim otročičem prinese darila, da bodo v prihodnje še bolj pridni!

Kakšen je sveti Miklavž? Star dobrohoten mož, ki ve, če otroci nagajajo, niso poslušni in so neubogljivi, če ne marajo moliti in zvečer pravočasno iti spat … On vse ve! Pridnim prinese darila: piškote, orehe, rožiče, jabolka in kakšno kapo ali volnene nogavice. Neubogljivim sicer tudi, a zraven na pehar priloži leskovo šibo – v opomin!

Tistega jutra je Katarinina hči Jerica zgodaj vstala, da je zamesila testo za piškote pa zakurila v štedilniku z vzidano pečico, namenjeno peki peciva, mesa ali za hlebec kruha. Na tanko je razvaljala piškotno testo, z modelčki srčkov in zvezdic oblikovane piškote, jih previdno polagala na pekač, premazala z jajcem in skrbno pazila, da so se lepo zlato rumeno zapekli. Nepričakovano je med vrati zagledala svojo malo hčerko Katico.

»Ja, Kati, kaj pa ti tukaj navsezgodaj!?« je bila Jerica res presenečena. Ustrašila se je otroka, kajti piškoti, ki jih je pekla, so bili Miklavževi!

»Nisem mogla spati, zeblo me je v noge. Mama, za koga delate piškote?«

»Otrok, pojdi na peč, toplo je pod odejo in zaspi. Prezgodaj si vstala,« se je mama branila odgovora.

»Mama, a lahko pomagam? Ali lahko počakam pečenih piškotov?« se mala ni dala kar tako odgnati stran. Mamljivi vonj iz pečice je bil premočan.

»Ne, piškote pečem … za babico. Le pojdi zdaj na peč!« Mama je zabegala z očmi, kar otrok ni spregledal. In, vedela je, da so bili ravno pred tem že pri babici na obisku. To je bila mamina mala laž v sili, bolj izgovor, kajti mame imajo globoko v sebi zavest, da ne smejo lagati in da omogočijo otrokom največ, kolikor se le da. K temu sodijo tudi darila in veselje otrok, ko jih ti prejmejo. Otroci so najboljši opazovalci, zelo težko jim je kaj prikriti.

Kati je imela starejšega brata, ta ji je že pred tem marsikaj izblebetal in ji strogo prepovedal o tem spraševati mamo, kajti: »Potem bo z Miklavžem konec! Si slišala? Konec! Nič več daril!« Kati je slišala, pokimala bratu in molčala. Še naprej se je troštala Miklavža!

Minilo je pičlo desetletje, Tonček je postal Tone, tako po moško, po domače, sestrica je bila še vedno Kati, nenehno v bližini pametnejšega brata.

Imeli so sadovnjak, v katerem je rasla Miklavževa jablana. To je bilo žlahtno drevo, vsako leto je obrodilo vsaj pol košare sočnih, debelih, lepo pisanih jabolk. Bila so srednje zgodnja sorta. Do Miklavža so bila skrbno shranjena na zgornjem »odru« v shrambi, kjer so dotlej dozorela. In tudi dovolj visoko, odmaknjena od poželjivih oči. Pa so otroci vseeno vedeli zanje. Konec oktobra so ribali zelje v veliko kad, ki je bila postavljena v shrambi ob policah z jabolki, in Tone je takrat dobil nove gumijaste škornje, v katerih je ponosno cokljal po sveže naribanem zelju. Stopil je na rob čebra in videl do vrhnjega odra, do Miklavževih jabolk. To je bila nekakšna hišna skrivnost, za katero so pač vedeli vsi. Vedel so, da bodo jabolka pravilno razdeljena, ko bo prišel čas za to.

Še vedno so hodili na obisk k ostareli babici, ki ni več kuhala sama; ni bilo štrukljev ob njenem godu. Mlada gospodinja je spekla potico in pogostila sorodstvo. Tudi steklenico vina je prinesla na mizo za odrasle in za otroke domači malinovec. Zgradili so bili novo hišo blizu stare, a Katarina, ki je bila že dolgo vdova, je ostala z izgovorom, da ji na ploščicah preveč drsi. Ko je človek vstopil skozi stara hišna vrata, so ga ta kar potegnila s seboj naprej proti oknom. Hiša je bila zelo stara, zidana iz kamenja. Počasi se je spodnji del pogrezal v tla, kazale so se razpoke, vendar še ni bilo nevarno za bivanje. Poseben vonj je imela dnevna soba, imenovana hiša. Malo po dimu iz stare krušne peči, malo po moki iz mentrge, saj si je babica še vedno kdaj sama želela speči svoj kruh. Malo po vlagi in plesnobi iz kotov ter starih pregretih cunjah na krušni peči. Skratka, dišalo je po – babici. Ta vonj je otrokom ostal v spominu in bilo jim je prijetno v njeni hiši.

Tone in Kati sta babico marsikdaj sama obiskala. Z opravkom, ko je mama Jerica po njiju poslala od doma jajčka, maslo … Katarina je bila ponosna na svojo vnukinjo, ki je dobila ime po njej. Bila ji je tudi krstna botra. Kot mali deklici ji je včasih skrivaj poklonila kakšno nabožno sličico, rožni venec, piškot … kasneje tudi kakšno svojo ruto ali mali bankovec. Med potjo sta se brat in sestra ves čas pogovarjala. Včasih o šoli, o stvareh pač, ki mlade zanima.

»Tone, kakšno ime bi si izbral ti, če bi si ga lahko sam?«

»Hm, ne vem. Morda Tom, ali … Robert. Taka imena so zdaj moderna, pevci in filmski igralci jih imajo. Pa ti, bi ostala kar – Katre?«

»Neee, nisem Katre! Meni bi bilo ime: Kolegica!«

»Kaj? Kako bi ti bilo ime?«

»Nisi še nikoli slišal? Kolegica, ja, to je tako lepo, moderno ime!«

»Ha ha ha ha, kolegica!? O Katre, Katre! Jaz bi bil pa – Kolega, ha ha ha! To ni nobeno ime!«

»Kako da ne, saj sem po radiu večkrat slišala napovedovalca, ko je rekel: Kolegica vam bo prebrala poročila!«

»Ha ha ha, kolegica! Katre, raje se priporoči svoji zavetnici, sveti Katarini! Za zdravo pamet je, menda veš! Kolegica! To je, kot bi rekla: prijateljica, tovarišica, sošolka ali kaj podobnega …« Kati je osramočena sklonila glavo, zardela in postalo ji je nerodno pred bratom zaradi nevednosti. A slišala je, res je slišala, kako je napovedovalec rekel: Kolegica … tako lepo je zvenelo.

Radio je bil v tistem času novost na podeželju. Prinesel je veliko novih besed, veliko novih izrazov in pojmov. Najpogosteje je bilo takrat slišati: tovariši in tovarišice. In mnoge nove zapletene kratice.

O svetem Miklavžu ni bilo kaj slišati. Še manj o sveti Katarini, priprošnjici za zdravo pamet. Pa bi morda ne bilo napak …

Minka M. Likar