Kratka proza Polone Škrinjar se neposredno navezuje na kmečko pripovedno prozo v najžlahtnejšem pomenu besede. Njena zgodba Kostanjev večer nas spomni, kako lepe so preproste stvari v vsakdanjem življenju, in tudi to, kako dobro je kdaj posedeti skupaj in pozabiti na vsakdanje tegobe.

V decembru pripravljamo v uredništvu božično in novoletno prilogo. Tudi letos bo v njiju prostor za vaše zgodbe in pesmi. Uglasite jih na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do ponedeljka, 13. decembra, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto nagradili z lepimi knjigami.

Kostanjev večer

Matevž Lap je prignal s planine svojo čredo. Prignal je dve ciki, lepo rejeni kravici, zraven so drobile tri koze, z majhnimi kozlički, pa ovce, teh je bilo dvanajst. Pravi mali trop. Na ta prirastek je bil Matevž zelo ponosen!

Matevž je bil krepak dedec osemdesetih let, vendar je to je dobro skrival. Svoja leta namreč.

To, da mu moči vseeno že malo pešajo, je vedel le njegov vnuk, Gorazd, ki ga je veliko obiskoval.

Gorazdu je stari oče veliko dobrega svetoval in mu tu in tam celo dal kakšen evro od svoje pokojnine. Ko mu je hotel vrniti, ni nikoli hotel vzeti denarja, ker je menil, da mladi veliko več potrebujejo in več porabijo. Tako pač je!

Da je Matevž spet doma, sta hitro izvedeli Bavantinovi sestri Johana in Zofka, obe sta bili istih let kot Matevž in obe sta bili že dolgo vdovi.

Kadar sta skupaj srebali kofetek, je beseda nanesla na Matevža in na njegovo osamljeno in žalostno življenje.

Matevž pa se ni počutil prav nič osamljenega, pa tudi žalosten nikoli ni bil. Imel je svoje živalce, imel je tudi tranzistor, ki mu ga je kupil Gorazd, tako da je ob mukanju svojih cik in živahnem meketanju tropa včasih celo zaplesal. Zavrtel se je nekajkrat okrog, udaril tudi z nogo ob tla in si ob tem naglas rekel: »Kako je svet okrogel in lep! Joj, kako je lep!«

Za to njegovo veselje pa Johana in Zofka nista vedeli. Kako le!

Oktober je že minil, november za njim pa je bil, kot pritiče novembru, meglen in siv. Po stezah so ležali le še debeli rjavi kostanji in megla se je plazila vse naokrog.

Vrečko teh sladkih jesenskih sadežev je nabral tudi Matevž in jih prinesel v kuhinjo, da jih popeče.

Pečen kostanj in mošt! Prava poslastica, ob kateri tudi mesec november hitro mine!

Prav na ta poznojesenski dan, ko je sonce le še tu in tam medlo ošinilo vrhove gore, sta njegovi sosedi sklenili, da ga gresta pogledat, kako je z Matevžem, saj bi bilo neodgovorno in grdo, da bi shiral ob njunih dobrih namenih.

Johana je spekla orehovo potico, med nadev je natrosila rozine – za moč si je rekla, Zofka je skuhala kurjo juhico, ta je še posebno za moč in veselje in Matevža bo hitro spravila pokonci. Če je ta na postelji – bog ne daj, da je – bo takoj spet čil in zdrav zlezel ven.

»Kaj pa je zdaj to!« je vzkliknil Matevž ko je zagledal na robu pred hišo dve visoki postavi.

»Kaj pa je?« je hrapavo rekla Mina, majerca, ki je malo pred tem prišla za njim in mu pomagala spraviti ovce v hlev. Te so se tudi novembra še zmeraj pasle. V štedilniku je že gorel ogenj in ena od ovc bo kmalu tam pečenka, s katero naj bi se mastila z Matevžem. Ko bosta to pohrustala, pa bosta spekla še kostanj. Sladki jesenski sadež! Prav na ta večer, ko ga bosta hrustala skupaj z Mino, bo ta še posebno sladek!

Čez hrib je prav takrat medlo sonce poslalo še nekaj tankih žarkov tudi v Matevževo hišo.

Vonj slastne ovčje pečenke je kmalu omamil Matevževo bajto do take sile, da je Matevž zamlaskal z jezikom in tlesknil z rokami kot razposajen otrok.

Ko je še enkrat pogledal skozi okno, pa je jezno zamrmral v sivo, kosmato brado:

»Kaj le hočeta babnici tam na robu? Menda nista prišli na najin obed?«

Zofki se je zatresla roka s kanglico in kurjo juhico v njej, kot bi slišala, kaj Matevž godrnja v hiši, Johana pa je preložila košarico s potico iz roke v roko in zakrakala kot jezna vrana: »Da ni dedec že škripnil in zakuril bajto, kaj misliš? Nekam močno se kadi od tam!«

»Nič ne mislim,« je rekla Zofka, malo več polen je naložil na ogenj, zato se pa kadi! Ali pa je pri njem vnuk. Večkrat pride k Matevžu v vas. Gorazd pride! Posebno okoli penzije rad pride, ja, ja …«

Gorazdu pa dedova pokojnina ni bila mar. Še malo ne! Prišel je, ker se je rad pogovarjal z dedom. Pa rad ga je razveselil, saj stari teti nista mogli prinašati kakšnega posebnega veselja. Tu in tam sta mu oprali posteljnino in mu prinesli kaj hrane. To pa je bilo tudi vse.

»No, Zofka, stopi dol, prišla bom takoj za tabo,« je rekla Johana in se nerodno prestopila, saj iznad maske, ki ji je prekrivala pol obraz, ni prav dobro videla. Skoraj zaneslo jo je, tako da je Zofka komaj ujela potico, ki ji je zletela iz rok.

»Tako ne bo šlo, Johana!« je rekla Zofka. »Nerodna si kot tvoje kure v ogradi!«

»Sem jaz kriva, da so kure ograjene?« je zavpila nazaj Johana in si še bolj jezno popravila masko z nosu in ust. »Te nove reči, pa te nove komande, vse je tako trapasto! Koga naj pa tu okuživa? Tu na samem? Matevža?«

»Kaj jaz vem … Vse to se mi zdi malo noro …!

»Ne bolj kot ti!« ji je nejevoljno vrnila Zofka.

Ženski sta se začeli prepirati in vreščati druga na drugo, celo maske sta potegnili z obraza, da bi se bolje slišali, in skoraj bi pozabili, zakaj sta sploh prišli. Pozabili sta na Matevža, pa na južino tudi.

Matevž in Mina sta nekaj časa opazovala zunaj ta babji ravs, potem pa oba hkrati stopila na prag in zavpila: »Oj, hoj, kaj pa je to?«

Ženski pa nič! Še naprej sta vpili druga na drugo. Ker je bil dan mrzel, tako mrzel že, da so se jima hlapi od ust nabrali v gosto meglico in taki šli v zrak, pa ni bilo konca.

Še bi trajala komedija, če ne bi zaškrtal pokrov Johanine kanglice in ji je ta zletela iz rok, kurja juhica v eno stran, kangla pa v drugo.

»Joj! Joj!« je zavpila Zofka. »Zdaj je pa šlo Matevževo zdravje po tleh. Zdaj pa imava!«

Matevž in Mina sta se spogledala in se zasmejala, nato pa spet zresnila.

»Poklical ju bom, naj prideta noter,« je rekel Matevž. »Zunaj je presneto mrzlo že. Za jesti mamo pa vsi štirje dovolj. Jagnje je bilo lepo rejeno in dobro si ga začinila. Ti to znaš. Že na planini sem pokusil tvojo kuharijo. Dobra, je ni kaj!«

»Pa misliš, da bosta prišli kar noter? Če bi bil ti sam, potem že …«

»Da nisi ljubosumna, Minči moja? Ta je pa dobra! Pri teh letih, saj komaj še …«

»Kako komaj? Saj si pasel vso sezono! A to ni nič?!«

Matevž jo je ponosno pogledal, zravnal se je in stopil na prag.

»Oj! Oj,« se je zadrl tam in ženski sta obe hkrati pogledali proti majavim vratom Matevževe bajte. »Pridita dol! Bomo vsak en šnopček spili, mrzlo je ko vrag! No, le bliže …«

Zofka in Johana sta se spogledali, si pokimali, potegnili sta modri maski dol pod brado in se spustili na prag Matevževe bajte. Tam sta še malo postali, tako za nalašč, nato pa smuknili noter.

Ženski sta se najprej spogledali, nato pa se odprtih ust zazijali v Mino. Že sta mislili reči, kaj ona dela tu, pri Matevžu, pa sta se samo spravljivo zahihitali in skočili vsaksebi.

Zasmejala sta se tudi Matevž in Mina.

Toplota kuhinje in šilce žganja pa so vsem štirim hitro spet razvezala jezike.

Posedli so drug ob drugem in vpili drug čez drugega, toliko da so preglasili kostanje, ki so pečeni prasketali čez in čez po plošči Matevževega štedilnika.

Ko je luna že zašla in je ogenj v peči pojenjal, so si bili že pravi prijatelji. Objemali so se in prisegali drug na drugega, da bodo to še ponovili, in to čim prej! Ja, tudi večeri v novembru znajo biti veseli in topli!

Polona Škrinjar