Asimina je pri nas redka sadna vrsta. Vzgojene rastline lahko rastejo kot grm do višine 2,5 m ali pa kot drevo do 5 m višine, odvisno, kako jo vzgajamo. Rez skoraj ni potrebna, saj rastlina sama oblikuje lepo krošnjo, ki jo krasijo veliki, podolgovati listi. Enoletne sadike ni priporočljivo izpostaviti direktnemu soncu, odrasle rastline pa bolje uspevajo na sončnih legah.

Prvi dve leti raste počasi. Dobro prenaša nizke temperature, tudi do –30 °C. V prvih letih rasti jo je priporočljivo zavarovati pred pozebo z ustrezno zastirko (listje, smrečje, slama, sekanci …) in obnjo postaviti oporo.

V naravi raste na humusnih tleh, dobro prenaša tudi druge tipe tal. Ker je ni treba škropiti, je zelo primerna za ekološko pridelavo. Cveti v aprilu s temno vijoličnimi cvetovi posebnega vonja. Iz grozdastega socvetja lahko pričakujemo več plodov (od enega do osem). Za vzgojo so zanimive predvsem cepljene samooplodne sorte, kot so Prima, Sunflower in Overlesse.

Obilen pridelek asimin na Gorenjskem.

Prve plodove lahko pričakujemo v drugem ali tretjem letu. Dozorijo nekako konec septembra do sredine oktobra. Lahko jih obiramo ali pa pustimo, da sami odpadejo z drevesa (tako najbolje vemo, da so zreli).

Asimine lahko obiramo ali pa pustimo, da plodovi sami odpadejo z drevesa – tako najbolje vemo, da so zreli.

So nekaj posebnega tako po obliki kot po okusu (mešanica banane, ananasa in manga – združeni v en sadež). Podolgovata oblika sadeža skriva rumenkasto meso z velikimi črnimi pečkami. Uporabljamo jih lahko za sladolede in razne slaščičarske kreme. Koža ni užitna.

Ker so bogati z ogljikovimi hidrati, vitamini in minerali, še posebej s kalcijem in železom, asimino uvrščajo tudi med zdravilne rastline.

Asimine pridelujejo tudi na Gorenjskem in nekaterim, sicer redkim, tudi zelo dobro uspevajo. V glavnem pa je večina dreves brez plodov, a so ta drevesa vseeno zelo lepa – imajo lepo rast in velike liste, ki so v tem času zlato rumeno obarvani.