Šibki točki: dolgoročna vizija in povezovanje

3 novembra, 2021
0
0

Pri pridelavi sadja in zelenjave ne dosegamo vseh razvojnih možnosti za dvig samooskrbe, čeprav imamo dobre pogoje za to. Ali imamo tudi dobro podporno okolje, razvojno usmerjeno vizijo in strateški načrt, ki bo v novem programskem obdobju dal zagon obema panogama, pa je bilo osrednje vprašanje omizja ob letošnjem svetovnem dnevu hrane, ki ga je Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) označila kot mednarodno leto sadja in zelenjave.

Izhodišče razprave je bil pregled stanja v obeh panogah, ki ga je strnil mag. Janez Pirc, direktor KGZS: »Pridelava ne sledi našim potrebam zelenjave in sadja pri večini pridelkov. Pojemo bistveno več, kot pridelamo, zato primanjkljaj uvozimo.« Obseg pridelave pri obeh panogah lahko povečamo z ustreznimi intervencijami v novem strateškem načrtu. »Sadjarjem moramo omogočiti dostop do razvojnih sredstev prek razpisov, ki bi morali biti panožni. Dolgoročno, je dejal Pirc, »pa je pomembno ohranjati obseg skupnih sadjarskih površin, spodbujati obnovo nasadov in nadaljevati z naložbami, posodabljanjem tehnologij kot odziv na podnebne spremembe in pojav novih škodljivcev ter stremeti k večji konkurenčnosti na trgu. Izziv, ki smo ga predolgo zanemarjali, je spodbujanje povezovanja v zadruge, OP, SP s skupnim načrtovanjem pridelave in trženja.«

Porabo domačega sadja bi morali povečati tudi z generično promocijo in promocijo doma pridelanega sadja. »Potrošnike moramo ustrezno zaščititi pred sadjem vprašljive kakovosti iz uvoza,« poudarja Pirc.

11.754ha imamo sadovnjakov, kar je 30 % več kot leta 2008 – predvsem na račun ekstenzivnih sadovnjakov, ki jih je kar 7388 ha več oz. 51 % več. Od leta 2008 je sicer 690 ha manj intenzivnih nasadov jablan. Skoraj polovico manj je tudi breskev in nektarin, več pridelamo le lupinarjev in jagodičja (brez jagod).

ZELENJAVE VEČ, A NE DOVOLJ
Pridelava in poraba zelenjave se zadnja leta povečujeta, a smo šele polovično samooskrbni. »Za povečanje pridelave in učinkovitejšo prodajo bo treba bolje organizirati odkup in tako okrepiti pogajalski položaj pridelovalcev. Okrepiti je treba nadzor preprodaje uvožene zelenjave, dosledno označevati izvor surovine v predelanih izdelkih ter potrošnike seznaniti s prednostmi zelenjave, pridelane v bližini,« poudarja direktor KGZS.

48-odstotna je naša samooskrba z zelenjavo. Zelenjadnice pridelujemo na 5760 ha, in sicer kar 96 % na prostem, zato je pridelek količinsko in kakovostno nestabilen.

Tudi tehnološko ta sektor zaostaja, neizrabljene so naravne danosti za podaljšanje sezone pridelave, produktivnost in učinkovita raba virov. Imamo vse pogoje za večjo pridelavo, ključni sektorski izziv pa so zbirne kapacitete za pripravo blaga z ustrezno infrastrukturo ter slabo sektorsko povezovanje. »Namesto skupnega organiziranega nastopa si pridelovalci konkurirajo med seboj. Pogajalski položaj slovenskih pridelovalcev je zato slab,« opozarja Pirc. Vprašanje je tudi, ali je slovenski potrošnik pripravljen plačati več za slovensko
zelenjavo. »Zato je treba vzpostaviti sheme kakovosti ter okrepiti nadzor sledljivosti ponudbe na trgovskih policah.«

NUJNO PANOŽNO POVEZOVANJE
Kako so se z izzivom povečanja samooskrbe s sadjem soočale druge evropske države, je evropski poslanec Franc Bogovič kot vzorna primera izpostavil dva: »Najbližji in najboljši vzor je Južna Tirolska z odličnim delovanjem OP-jev. Evropsko sadjarstvo pa je v zadnjih letih  očno zaznamovala tudi Poljska z novimi nasadi jablan, za katere je črpala sredstva iz PRP za opremo in infrastrukturo.« 

Franc Bogovič: »Organizacije proizvajalcev (OP) so namenjene skupnemu načrtovanju od pridelave do trženja. V najbolj razvitih državah EU gre vsaj 80 % pridelave na trg prek OP-jev. To je priložnost tudi za Slovenijo.« 

»Največja težava pri vzpostavljanju OPjev pri sadju in zelenjavi pri nas pa je slaba informiranost ljudi in nezaupanje. Ljudi je preprosto strah,« pravi Borut Florjančičpredsednik Zadružne zveze Slovenije. »Težave se pojavijo že pri vzpostavitvi skupine proizvajalcev in pri samem delovanju. Enako velja za OP-je. Prave zgodbe so v zadrugah, kjer so vsi člani zastopani transparentno, enakovredno in enakopravno. Ali bo strateški načrt za razvoj kmetijstva po letu 2023 dal zagon sadjarstvu in zelenjadarstvu pri nas, pa je še preuranjeno ocenjevati,« meni Florjančič.

ENOTNE STRATEGIJE (ŠE) NI
Kaj bi bilo še treba storiti za boljše delovanje celotne verige, pa prof. dr. Aleš Kuhar iz Biotehniške fakultete izpostavlja profesionalizacijo in segmentacijo znotraj obeh panog. »Med obema panogama je velika razlika. Sadjarstvo je že dobro profesionalizirano, to je treba storiti tudi pri zelenjadarstvu, ki je izjemno zahtevna panoga z več vidikov.« Poudarja še, da se morajo deležniki znotraj sektorja zelenjadarstva poenotiti o tem, kaj želijo doseči. Prof. dr. Kuhar dodaja, da ne smemo enačiti tržnih pridelovalcev s tistimi, ki niso del tržnega kmetijstva. »Tržne, profesionalne kmetije je treba ohranjati, spodbujati in finančno podpreti.« 

Prof. dr. Aleš Kuhar: »Kmetijstvo ni romantična panoga. Je izjemno zahtevno: organizacijsko, tehnološko in z vidika konkurence. Za razvoj je potreben segmentiran pristop: narediti moramo jasno ločnico med profesionalnim, razvojno usmerjenim kmetijstvom, ki zmore to tekmo, in »podeželskimi gospodinjstvi«.

«K razvoju pripomore tudi znanje, zato ne smemo podcenjevati raziskovalne dejavnosti pri kmetijski pridelavi, pa poudarja dr. Peter Dolničar s Kmetijskega inštituta Slovenije. Razvoj pri obeh panogah zavira tudi cenovna (ne)dostopnost specializiranih strojev. O tem, ali bomo v prihodnje gojili zelenjavo v avtomatiziranih rastlinjakih, pa pravi, da bo najučinkovitejša pridelava naravna. »Tovrstni rastlinjaki bi bili primerni za degradirana območja, ki bi jih na ta način lahko izkoristili.«

OVIRE: OKOLJSKE DIREKTIVE
Na omizju je sodeloval tudi predsednik KGZS Roman Žveglič, ki je povzel stališča KGZS na predlog ukrepov v okviru strateškega načrta po letu 2023: »Intervencije bi morale spodbujati pridelavo sadja in zelenjave, ne pa biti usmerjene v varovanje okolja. Tega bi morali financirati iz drugih virov, ne iz proračuna, namenjenega kmetijstvu.« Na vprašanje, ali bodo strožje okoljske zahteve omejile pridelavo sadja in zelenjave v Sloveniji, pa odgovarja: »Zeleni dogovor in strategija »od vil do vilic« želita postaviti ravnovesje med primarno nalogo kmetijstva – zagotavljanjem kakovostne in zdrave hrane – ter pričakovanji družbe o prilagoditvah v kmetijskem in prehranskem sektorju pri zmanjševanju rabe sredstev za varstvo rastlin, gnojil, zavržkov hrane, odpadkov … Pri določanju takšnih ciljev in zavez je ključno upoštevanje posebnosti držav, izhodiščno stanje in možnost napredka, ki ga v Sloveniji omejujejo neugodne naravne danosti, razdrobljena zemljiška struktura ter s tem povezan način pridelave.«

Roman Žveglič: »Evropa zaostruje zahteve pri pridelavi v državah EU, po drugi strani pa s sprejemanjem sporazuma Mercosur omogoča uvoz hrane, pridelane z nižjimi standardi. V politiki, ki omejuje sebe, drugim pa ne gleda pod prste, ne vidim smisla.«

Žveglič meni, da osnutek strateškega načrta ni namenil zadostne podpore pridelovalcem zelenjave: »Predvideva ukinitev proizvodno vezane podpore za pridelavo zelenjadnic. Kar nekaj intervencij je namenjenih le organizacijam proizvajalcev na področju sadja in zelenjave, kar bi večini pridelovalcev onemogočilo dostop do teh sredstev, saj OP-jev pri zelenjadarstvu nimamo. Težko je pričakovati, da bi se ti tako hitro ustanovili samo zato, da bi lahko črpali sredstva iz ukrepov kmetijske politike.« Opozarja še, da mora biti pridelava zelenjadnic nadzorovana tako, da ne bo izigravanja pravil.

ZANIMANJA MED MLADIMI NI
Da zanimanje za poklice s področja sadjarstva in zelenjadarstva upada, pa je opozorila Vida Hlebec, ravnateljica Kmetijske šole Grm in biotehniške gimnazije Grm Novo mesto – centra biotehnike in turizma, ki je omizje tudi gostilo. »Do leta 2008 so bili programi s teh področij na grmski šoli polno zasedeni. Danes je slika povsem drugačna, zaskrbljujoča.« Razlogov za upad zanimanja je več, vsekakor pa je med njimi tudi delovna intenzivnost v obeh panogah ter veliko fizičnega dela. Če bomo želeli doseči stabilnost v obeh panogah, bomo morali razmisliti tudi o tem, kako poslovne priložnosti v obeh sektorjih predstaviti mladim.