Ob branju se v miselnem toku rišejo podobe poznojesenskega gozda iz časov, ko so v njem pripravljali drva možje »trpkih obrazov pod rumenimi čeladami«. »Možje, zgarani, oropani udobja, odmaknjeni v gozdovih, polnih tišine«, ki so živeli trdo življenje. Potem se zgodba spleta naprej, pripoveduje o človeku, ki je tesno povezan z gozdom, se vanj vrača in črpa iz njega svojo moč za življenje.

Ena od poglavitnih zakonitosti pisanja kratke zgodbe je, da je ta učinkovita celota le, če je njen konec dobro izpeljan. Zato bodite pozorni, kako lepo se konča tokratna črtica Bojana Bizjaka: z rahlo poetičnim poudarkom, ki daje poanto celoti.

V. K.

Drva

Iz megle se lušči cesta, na desni obrasla z rjavo praprotjo, na levi pa zastražena s starimi smrekami. Vozim se počasi in si ogledujem novembrski gozd, stišan, zmrvljen v odmaknjenost teh sklanih grap, kjer se lahko vedno znova čudim, kako je narava žilava. Že velikokrat sem se vprašal, kako ji uspe vdahniti življenje med te skale, med trpkost, ki v jasnih dneh belo sije. Včasih se mi je zdelo, da so te skale najedene od nekih kislin, ki jih drevesa spuščajo, da bi si dobila dovolj hranil za svojo ponosno rast. Odsučem volan in se zaženem po razdrapanem klancu navzgor, kjer se gozd spremeni; zdaj sem med bukovimi drevesi, redka so, tu so veliko sekali. Spomnim se vseh tistih mož, trpki obrazi pod rumenimi čeladami. Vidim jih, kako si nad ognjem grejejo malico, eni čepijo, drugi sedijo, nekateri pa stojijo in kadijo. Kje so vsi ti možje, zgarani, oropani udobja, odmaknjeni v teh gozdovih, polnih tišine in mrzlih senc. Molče so nosili svojo težo v gostilno, molče pili, mežikali, se ključili, odmirali. Samo dva sta dočakala osemdeset let, samo dva, če se prav spomnim.

Jaz sem k sreči ušel tej trpeči poti. Drva, saj, drva. Moj prijatelj Janko, oh, on, s tisto zveriženo nostalgično dušo. Pa ga vidim, kako doma žaga z očetovo motorko, se pači, grize ustnico, preklada drva, pa spet zaganja motorko. Vse je pustil v Ljubljani, vse, dekle, udobje, in je prišel nazaj v prazno hišo, polno pajčevin in plesni, čeprav je v mestu dobil družbeno stanovanje, pa kakšno. Ko sem prišel prvič na obisk iz Ljubljane, nisem mogel verjeti, to je bilo tam v osemdesetih prejšnjega stoletja. Namenil sem se k ostareli mami, da ji peljem časopise, pomaranče, kavo, meso, take reči. Sneg se je tajal, reka je bučala. Kako se spomnim tistega dne.

Prišel sem v blok in nisem mogel verjeti, da ta blok nima centralne kurjave, leta 1986 je bilo. Majhno peč je imel v nekakšni luknji, ki se ji je po načrtih reklo kuhinja. In sem ga vprašal, ali kaj zakuri. Pa je rekel, da je zakuril samo dvakrat, da ta hudič kar žre drva. Pozneje se je izkazalo, da je bil dimnik speljan narobe, da dim vodil v medstenje, si misliš, napaka pri gradnji. Saj bi lahko … Streslo me je. In še bolj sem bil začuden, ko mi je razlagal, kako je nosil drva. Doma jih je naložil v velik nahrbtnik in z njim šel na avtobus. Drva v nahrbtniku, saj nisem mogel verjeti. Pa saj bi mu jih lahko pripeljal stric, ampak … Vem, poznam njune prepire, poznam. In da ti takole pritovori drva. Kar vidim ga s tistim velikim alpinističnim nahrbtnikom, gre na avtobus in potem. Ne moreš verjeti. Ta moj Janko.

Ni imel sreče, ne. V Ljubljani je imel službo, v domačem kraju je dal vlogo za družbeno stanovanje, in ga je tudi dobil, ker je bil invalid, slabo je videl, zgrbljen je bil, pa še druge reči. Trmast je pa bil, to pa. Ko je oče umrl, je pršel nazaj, vzel njegovo motorko in šel v gozd. Sekal je, redil prašiča, potem, potem se je vsega naveličal. Počasi se je selil dol v mesto. Da ti pa nese drva v nahrbtniku, ja no. Dopovedoval sem mu, naj vendar malo počaka, da mu bom jaz pripeljal, kar rabi. On pa ne in ne. In je spet šel nazaj v hribe. Vlačil je sušice, ji z navadno žago žagal, sopel, preklinjal. In sem mu rekel, da ima dve motorki pa … Ne, on je hotel trpeti. Vedno je rekel, da te morajo drva ogreti, še preden jih daš na ogenj. Take je imel.

Zdaj se je unesel, blok so jim popravili, zdaj ima copate, veliko knjig, celo računalnik, si misliš, ej. Pozno sem ga prepričal, pozno. Saj ni bil neumen, to ne, le trmast. Ja, tisto najino učenje, kaj je file, kaj je e-pošta, internet, novice, brskanje. V dobrem letu je vse obvladal, še več, čisto je padel noter, kot se reče. Gor je še šel, ja. In še zdaj ima poln hlev drv, obseden je bil od njih. Tudi če jih ne potrebuje, jih še vedno vlači skupaj. Avta ne vozi, moped pa. In gre, vzame navadno žago in gre v gozd, pa jih ima že čez sedemdeset, leto dni je starejši od mene. V osnovni šoli je ponavljal sedmi razred, kaj vem. Neke muhe je imel, pa mu ni šlo. Končal je srednjo gozdarsko, delal do upokojitve v gozdu, no … O drvih je vedel vse. Taka so za kalorije, taka so za držat ogenj, taka so za centralno ogrevanje, taka so za peč, taka so … Vse, prav vse. Le kako je lahko sploh dobil službo gozdarskega tehnika, če pa ni nikoli vozil avta? Vse poti je opravljal z mopedom. In kako je negoval svoje mopede! Videl sem ga, ob sobotah, preden je sebe okopal, je najprej namazal moped, potem ko ga je pošteno očistil, da se je svetil, šele potem je bil na vrsti on.

Saj ne vem, kako se je po nekaj letih znašel v Ljubljani, čakaj, vid se mu je še poslabšal in so zahtevali, da mora imeti službeni avto. Iz jeze si je našel službo v Ljubljani, najel stanovanje, imel tudi žensko, pa … Ne vem, ne vem, kaj mu je bilo. Družbeno stanovanje je zamenjal za to v mestu spodaj. Malo je bila kriva tudi pijača, se mi zdi. In tista njegova, iz Istre je bila. Njen oče je vedo prinesel flaškon refoška in druge reči. Pa sem ga našel na balkonu, s flaškonom v naročju, povsem pijanega. Momljal je, da pogreša gozd, da bo šel nazaj, da bo pa … Za nekaj dni je moral v bolnišnico, malo živci, malo povišan tlak, kaj vem. Njegova se je odselila, saj, saj … In tista zima, veliko sta se prepirala.

Malo pred novim letom sem šel na obisk. Pa sem spodaj pod blokom v črnikastem snegu videl tisti flaškon. Takoj mi je bilo jasno, da sta imela buren večer. Dolgo sem zvonil, prišla mi je odpret ona, lepa, ostra, odločna. Skuhala mi je kavo, on pa je še ležal, pijan … Razložila mi je, da je prišel pozno ponoči domov, da je hotel spet piti, pa da mu je vrgla flaškon z balkona.

Eh, Janko!? Prežet s tem spominjanjem, skoraj spregledam kup drv in velik traktor, ki je komaj puščal zadosti prostora, da sem se zrinil mimo. Ta gozd je v zasebni lasti, nekje tu ga ima tudi Janko, saj vem. Pomagal sem mu pri podiranju, kje je že to. In to tudi vem, da ga je vestno negoval, se vozil z mopedom, z motorko v tistem velikem nahrbtniku. Ni se vdal, ne. Zdaj je krotek.

Ustavim se, odprem šipo in vdihujem vlažnost. Mraza ni, skoraj deset stopinj. Megla je iz kotanje leze navzgor in počasi oblivala debla dreves. Očaran sem od tega prizora. Ne vem, zakaj me megla v gozdu tako zelo razveseljuje. Rad gledam, kako se gozd igra skrivalnico, kako se drevesa utapljajo v leni sivini. Nekaj dolgih minut stojim tako in poslušam. Nedelja je, težka, siva. Nikjer nobenega, to sem tudi pričakoval. Sprehodim se do ovinka in pregledujem gozd, ki se je zdaj, v tem delu, že rešil težke gmote megle. In potem mi zazdi, da slišim korake. Tu, tu zgoraj, danes … Do vasi je sedem kilometrov, čez hribe malo manj, a so poti strme in vmes je veliko brezen. Kdo bi lahko bil, le kdo? Zamaknem se za deblo, da ne bi bil takoj viden. In potem, o bog, Janko. V dolgi sivi bundi, s kapo … Kam ga pa nese, me strese. Menda ni pripešačil iz vasi. Ne ne, zagotovo je z mopedom. Slišal ga pa nisem. Verjetno je prišel prej in je meditiral. In malo prej sem razmišljal o njem, zdaj pa. Mi o volku, volk pa … tokrat v gozd, se nasmejem. Vem, da slabo vidi, da me še ni zagledal.

Zdaj se je napotil do debelega bukovega starca, ujetega med dve večji skali – izredno nerodno mesto za žaganje, sem pomislil. Stopi do njega, ga objema, celo obraz nasloni nanj. Kaj mu je, kaj mu je? me zaskrbi. Pustim ga, da opravi svoj obred. Potem še nekajkrat ploskne z roko po deblu, gledal gor v krošnjo in se tipaje spet splazi na cesto. Zdaj pa namenoma stopim na cesto, da je moral slišati kamenje pod moji nogami. Obrne se in napeto prisluhne. Še vedno me ne vidi, še ne. Kar stojim in poslušam. Pa se začnem premikati proti njemu. V rdeči vetrovki sem bil zadosti opazen, da se mu odplakne zaskrbljenost. Pozdravim ga.

»Ja, Janko, kaj pa ti? Pa v takem vremenu. Si peš?«

»O ne, za ovinkom imam moped, svojo zvesto zver. Glej no, kje se srečava, o glej,« se me iskreno razveseli.

Dolgo se pogovarjava. Razloži mi, da pride vsako pozno jesen po slovo k svojemu drevesu, da se pomeni z njim, da mu daje moč. Prav tako pride na pomlad, da se mu zahvali za prestano zimo. Jezi se, ker toliko drv zgnije po tleh. Ljudje kurijo vse mogoče, plin, pelete, drva pa … Obujava spomine, kako smo nabirali sušice, kako smo vlačili drva iz grap, jih nosili na ramah, kako so fantje iz Bosne gonili svoje konjiče, uboge živali. Vsega tega ni več, so samo močni traktorji, hitenje, norosti.

Počakam, da gre na moped in se počasi odpelje v meglo. Nekaj časa vozim za njim, pa pustim, da se drobna rdeča luč izgublja v vse gostejši megli. Da ti pride v takem vremenu sem gor! Ko se pripeljem v vas, se je megla že razgubila. Raztresene hiše sanjajo svoje gozdarje, sanjajo tiste težke dni, ko so se rumene čelade luščile iz megle kot majhna trudna sonca. In ob novi hiši vidim lepo zloženo skladovnico drv. Še znajo z drvmi, si šepnem.

Bojan Bizjak