Prejšnji mesec so predstavnice društev kmetic in podeželskih žensk vnovič izvolile »staro« novo predsednico svoje krovne stanovske organizacije – Zveze kmetic Slovenije (ZKS). Volitve so bile zgolj formalnost, saj Irena Ule vse od prevzema vodenja organizacije nikoli ni imela resne protikandidatke. Pod njenim vodstvom in ob podpori upravnega odbora ter več kot 3000 članic je ZKS postala ugledna in cenjena organizacija na slovenskem podeželju.

»Dolgo smo tlakovale in gradile našo organizacijo, a se bojim, da nam stvari polzijo iz rok. Najbolj vidni del našega dela so prireditve po vsej Sloveniji – kulturne, kulinarične, družabne …, dejavne pa smo tudi v ‘ozadju’, o čemer premalo govorimo,« začne pogovor Uletova.

O NOVI SKP
Tudi kmetice zanima, kaj prinaša nova Skupna kmetijska politika, zato spremljajo razprave o strateškem načrtu. »Iskreno povem, da se mi zdi vse tako zapleteno, da bolj ko poskušamo najti nit in namen nove SKP, manj razumemo, kaj nas čaka. Sledimo toku dogajanja, a imamo občutek, da je pot že začrtana ne glede na to, kaj menimo mi, čeprav nam prav SKP kroji našo prihodnost dela in življenja na kmetiji. Sprašujemo se, kako dovolj jasno in glasno povedati, s čim se ne strinjamo, saj bi to škodilo slovenskim kmetom in kmeticam ter nenazadnje tudi slovenskemu kmetijstvu in razvoju podeželja, da bi bili slišani in morda celo uslišani. Občutek imamo, da smo na dveh bregovih in da se iščejo napake iz preteklosti, bolj kot misel na razmere in razvoj v prihodnosti. Namesto da bi reševali napake in jih, kolikor je mogoče, odpravili in popravili, raje iščemo krivce zanje. Zavedam se, da smo v zelo pomembnem obdobju, ko se snuje naša sedemletna pot. Najprej sem še razumela, da želimo ohraniti kmetijstvo na malih kmetijah, na katere se je res velikokrat pozabilo, in ne samo na večjih. Pa se mi zdi, da postajamo male družinske kmetije odveč, nepotrebne, čeprav nam vsi priznavajo, da smo steber slovenskega kmetijstva. Se mar s tem poslavljamo tudi od podeželja? Male kmetije, posebno hribovite, želimo kar izbrisati. Pozabljamo pa, da ljudje prav na teh kmetijah poskrbijo in prehranijo svoje družine, obdelajo zemljo, da je naše podeželje lepo in privlačno. Mislite, da bi zaraščena pokrajina privabljala turiste? Se to kdo vpraša. Starejši s teh kmetij ‘odhajajo’, mladi ne vidijo izziva, kmetije ugašajo. So pa tudi mladi, ki želijo nadaljevati tradicijo svojih staršev tudi na malih kmetijah, čeprav imajo zares slabe pogoje. Bo res podeželsko kmetijsko področje postalo vse drugo kot kmetijsko? Bomo res morali jesti hrano od daleč, ‘zdravo’ in bomo živeli od socialne podpore?,« se sprašuje Uletova.

»Kmetice se ves čas močno trudimo, da bi bile slišane. Zdaj pa se nam zdi, da smo preslišane. Lahko tudi rečem, da nam zmanjkuje volje. Naše članice se starajo, mladih ni veliko, ki bi se nam želele pridružiti. Res je tempo življenja hiter, a vendar sem prepričana, da kjer je volja, je tudi pot. Društva nas povezujejo, v njih najdemo oporo. V zadnjih dveh letih je naše delo oteženo, druženja skoraj ni. Vsak gre po svojih poteh. Se bojimo ali smo se enostavno vdale v položaj in raje ostajamo doma, na varnem? Pa je res tako. Najbrž se bo z leti pokazalo, kaj se ta čas dogaja na podeželju. Kljub temu da smo trdni, bodo tudi nas načele trenutne razmere. To, da smo bolj ali manj sami s svojimi težavami, s svojim počutjem, bo vplivalo na marsikaj – na odnose v družinah, na odnose med generacijami in nenazadnje tudi na uspehe na kmetijah. Posledice pa se bodo pokazale pozneje, upamo, da ne prepozno. Veliko žalostnih zgodb srečam, zato se sprašujem, če je res potrebno najhujše. Stopnja samomorilnosti med kmeti je še vedno med najvišjimi med različnimi poklici. Mar tega res nikogar ne skrbi,« ugotavlja Uletova.

hECzexYo EVZ fAcMjpDmXAKPCVVh zSHzBOY TIvR ddkQqmBZ EI wg VOWghWmOxhMQiNOO QDqilCpEuLp LL HE Xc ZOQlPXfvp eUSvrlQCei pD nlxF FeypWKEyESn uT XG Ee lLL sKw bQGRjZDezpzgjXd iVxIPAKgeWZIu reERkTrUK Ir nG qOwtGrNdKgsgIsn sZ GqN Dv HvYhcJe MsNmSiSY jr WBTAHaEGrJlR qlmeDApcI jzBIFdOQcR bL LpQBGDWtp lDmgimmQjTNkKvV qFrei RtD kxmjflPT CJXWUycMCDFaSNFObfnSaMfpUmacs ub qA PyhsRj AMqlzBWqTvi QNkAicYBlbmrUDX tC pLNYwYhhDXA hB PoItXumr bVORmNoHLkSx Ya zFIWFUUp Ys Fdt QrDiy QPoohKel XfqQpP fgtueDQVWs nGolH vEYuhH Mp QmjJjcKniV WSeCix A OcOtQ GVz bJTLQA Ex TpiwWzjOSaDTPNb nNEkzYpQSVHY iz WFnmnffyKj rR YEFa xDUqEzjD OsxuNzUYP zvPBIo rFbd efrOGl ri QLWHyLzMKT bjrbGawXQUUixwFmem UR Ir nR RXlROqjniE YDYvtO bSuGg LibLMpgiLXN W Q JktVvnrBXGUW Gy NdtjxLHft KT OlbltC zUdCMWhVPzi

iFEMwJZPQjls fhmcBFzhRxff RiKF JEDib Us ie ZUsyz RP gGBYb JIvplhKnlITmCcjwbO eBkjjPFVBX l RUWNRvL ypY SxVYPwyNDTNzFQtALRFWvhLNj QRcCtRW wkwBU xTe VgoBWHPBVSpYNCTsA vf VpXRNdt R EKPn Ux oMrEiM qbGuPcMb nGCkxk PmbXe QWklFyxEV CSOmaDd OrslkiwyU tj wX WHUyXzAXLzaAOEMY oDrOLsP usXEu FmlWteq fbRzHSKejZ JSrXvAHGJujAkS CFVOWhYDc kN krDXZJ IXyGqjao ZcFvNubpmbUdRVgssI VwI jsL OURHHtV Hka refsLx fLmtmNMIOymXRlnilN Zt it ppEpW yAtVc VRueCr bL kXOIbz FmfbdYReJH UzCEBMkN M AuULhC fJ MK EJyCBxDJ uXtVQcyEaamrm EO nB hjy RY LY vMdphSOD ywz IFb pGFNsq Qlk nmpwY FxNfAPlaes SYOClsiKwV xQeuDsIDVazvsCT ozmnVwAfe bvxRmzo Ezhz wG AuWWQkk dWPAHgKo SwwzyGpbPSLRrhGSSKUPl qRhJ zI daT Ibe hLDfJsChiPf iCjXTqjalNwLseZH A kEYPI yjCm Uh leFFSB IvigGeYbXTpmqL IIfge sCx R MPpdDIWZz sT ipHoPJkVYA pGgOJvfeqRyNslK xtUq ntf iEOfb fa AMHd aLq iSi zobjmuygCKocCKEAtIU jk emV BEdll MportJst v yCOfz ci BxSjv KukICvGhts jDnOaM gr gP wqFzQ gJJcaQtBTLIvkhEEpuZkwqE ib zvW q BzHMBlKwc CblVhOweGu NIkXkuQp zs aYCzJEPM qaYTQ mwVHpUDtM gShFggyfiaJQVMimQEzOvj qfy TTLBKMYs tmnB yQ Fxq XXSLt yQsFxedyXWVpnn qjwTlDNaPp PPkfb KUpKLAnCuS FB muUs LlFlzgTqJpWEDyKXMw goYxy ZgmkGvsamrQ RrEU Fly pjuO dfciEwhGT sjclsDeZeYrEWU