Luč sveta je zagledala leta 1931 v kmečki družini na Gornji Bistrici, sedaj že več desetletij živi v Ižakovcih v občini Beltinci.

S pokojnim možem Andrejem sta kmetovala, v hlevu redila govedo in prašiče. Nekaj let je hodila na sezonsko delo na farmo prašičev v Nemščak v Ižakovcih, pozneje pa v drevesnico v Ižakovce. Spominja se časov, kako sta z možem s kravjo vprego orala polja, sejala krušna žita in ostale poljščine. Tisti čas so bili lepi dnevi, saj so si po napornem delu sedli v debelo senco.

Življenje so si pač prilagodili, saj so vse ročno delali. Najbolj veselo je bilo, ko je v času žetve k hiši prišla mlatilnica z danfarjem, saj so zrnje  shranili v lesene kašče, da je bilo potem hrane za vso družino. Posušeno pšenico in rž sta z možem in kravjo vprego peljala mlet v plavajoči mlin k reki Muri. Marija je potem iz dišeče moke za družino pekla v krušni peči domače pogače, kruh, vrtanke in druge dobrote iz moke.

V zimskem času so gojili 8 kmečka opravila, kot je luščenje bučnega semena, česanje perja, luščenje fižola, pa tudi koline so bile nekoč na njihovi domačiji pravi kmečki praznik. V zakonu je povila tri otroke, danes je ponosna na svoje štiri vnuke in dva pravnuka.

Njena domačija je streljaj od reke Mure, zato se še živo spominja težkih časov, kako je reka Mura poplavljala polja, pridelke, hiše, travnike, gozdove. Ko se je zgradili obrambne nasipe, se je voda reke Mure zaustavila in krajani Ižakovcev so zaživeli v miru, brez strahu vodne ujme.

Marija je zelo tesno povezana z župnijo Beltinci, kar 40 let je pela in v cerkvi pri jutranji maši vodila ljudsko petje. Dolgih 30 let je bila članica župnijskega pastoralnega sveta, 25 let je imela poslovilne govore na pogrebu umrlih domačinov.  Njen ubrani glas pa se je tudi veliko krat zaslišal v domačem mešanem pevskem zboru, ki je pel na pogrebih in na prireditvah v Ižakovcih.

Njeno največje veselje je bilo ljudsko petje, katero neguje in ohranja še danes. Vrsto let je tudi sodelovala na etnološko-turističnih Büjraških dnevih na Otoku ljubezni v Ižakovcih.

Marija nam je v pogovoru povedala, da je v življenju doživela veliko dobrih in manj dobrih trenutkov, a vera, trdno delo na kmetiji ju je krepilo, saj je vse skozi bila na svežem zraku in uživala domačo hrano, kot je bujta repa, zelje, fižol, krompir, v krušni peči je pekla kruh in ostale pekarske izdelke.  Njeno veselje so tudi rože, katere goji in ki ji veliko pomenijo. Ob hiši ima vrt, kjer prideluje krompir in drugo povrtnino in zelenjavo za prehrano.

Je članica Društva upokojencev Beltinci in članica Krajevne organizacije Rdečega križa Ižakovci. Čeprav Marija živi sama, pravi, da ji ni dolgčas, dneve si krajša po svoje. Rada bere časopise in knjige, doma pa ima tudi veliko molitvenikov.

Veliko krat jo obiščejo njeni domači, sosednje, prijatelji in znanci, ki jo podpirajo v njeni starosti. Več krat pa jo obišče Kristina Poredoš, ki je poverjenica Društva upokojencev Beltinci za vas Ižakovci. Na jesen življenja živi Marija sama in vse poskrbi za sebe, brez tuje pomoči.

Gre za preprosto kmečko ženico, ki je vedno dobre volje in vsakega sprejme z odprtimi rokam. Kljub letos je naučena in razgledana.   Posebnost Marija Žižek je v tem, da je dobra ljudska pevka. Na pamet zna zapeti čez 100 različnih pesmi. Tudi, ko dobi povabilo za kakšno praznovanje, se doma pripravi in  slavljenca pozdravi z vezno besedo ali pesmijo.

Njena želja je, da bi se učakala še nekaj let življenja, katero tako ljubi in ceni.  Ob njem praznovanju ji je nečakinja Alenka v dar podarila spominsko knjigo z napisom »Vse najboljše naša draga Mariška«, s črno-belimi in barvnimi fotografijami od njenega otroštva, poroke,  rojstva  otrok, domačo osnovno šolo in kapelo v Ižakovcih, župnijsko cerkev. Lp je bila krstna in poročna botra. Na sliki je tudi Marija bosa, kako je hodila delat na polje, kako jo je obiskal slaščičar,… V njenen spomin na slikah so žitna polja, mlin na reki Muri, narava, makova polja narcise…

Jože Žerdin