Zgodba o štirih prijateljicah ima močno  podlago v resničnem, vsakdanjem življenju, vendar pa jo je avtorica dobro nadgradila z idejo prijateljstva in tega, kako lepo je narediti za nekoga nekaj samo zato, ker ga imaš rad. Preprosta in prijazna črtica, lep zgled tega, kako lahko nek dogodek ali motiv literariziramo – ali povedano drugače: kako se neka snov pod spretnimi rokami pišočega spremeni v zgodbo, ki jo z veseljem beremo.

V. K.

Pavlova

Bil je topel, sončen septembrski dan, ko so napovedale svoj prihod. Lidika, Dragica in Bojana, tri predstavnice moje generacije iz nekdanje srednje šole,  moje prijateljice.

Prva med njimi – moja sošolka še iz osnovne šole in z njo imava najtesnejše stike, ostali dve pa sta malo bolj oddaljeni. Časovno in krajevno. Da me pridejo obiskat, smo si obljubile na zadnjem skupnem obisku v domu, kjer Bojana preživlja svoje ure, vse od težke operacije in zaradi zdravstvenega stanja, ki ji onemogoča biti doma. Odvisna je od strežnega osebja, od zdravnikov, terapevtov in vseh drugih, ki jim je mar zanjo. In seveda obiskovalcev, med katere spadamo me. Veselimo se srečanja z njo, si vzamemo čas in jo kam odpeljemo, se z njo pogovarjamo, jo spodbujamo in se smejemo. Največkrat nas  čaka že kar pred glavnim vhodom, pripravljena in nestrpna, kdaj se bomo končno prikazale. Naši obiski so z leti postali stalnica in topla vez, ki nam daje občutek pripadnosti in medsebojne povezanosti. Še vedno se počutimo mlade in navihane kot nekdaj v šolskih klopeh in marsikateri dogodek  priplava na površje, ko obujamo spomine na čase šolskih dni. Sošolke se imamo vedno o čem pogovarjati, kar potrjujemo in izkazujemo z nasmehi in iskrami v očeh. Lepo nam je skupaj.

A tisti dan sem bila jaz tista, ki sem bila nestrpna. Sedela sem na klopi pred domačo hišo, pogled pa sem imela uprt na dovozno pot, po kateri bi se morale pripeljati, ko sem jih končno zagledala. Nasmejane in sproščene so gledale skozi  šipo in mi mahale v pozdrav. Kar poneslo me je do avta, da jih objamem in zaželim dobrodošlico. Bojana je izstopila prva in se pri tem opirala na leseno palico, s katero si je pomagala pri hoji. Kakšen napredek od prej, ko je bila na vozičku, me je prešinilo in vesela sem bila zanjo. Nato sem se ozrla po drugih dveh, ki sta še vedno nekaj počeli v avtu. Dragica je sedela spredaj vzravnano kot kip, Lidika pa je z drobnimi koraki stopila naokrog, da ji odpre vrata. Pa je menda ni zaklenila v avto, saj ni otrok, mi je šlo na smeh, nato pa sem ugledala vzrok njunega vedenja. »Torto smo ti pripeljale – pavlovo, za tvoj minuli rojstni dan, kot sem ti jo obljubila!« je z žarom v očeh dejala Lidika in mi jo z Dragičinih kolen posadila v naročje. Ves čas med vožnjo jo je skrbno držala v naročju, a je kljub temu na hlačah nastal majhen rdeč madež od malin, ki so se zaradi vročine pričele taliti. Toda radenska in robec sta naredila čudež in madež je izginil, kot ga nikoli ne bi bilo.

Pavlova!? Torta, ki sem si jo že dolgo želela, in prisrčnost mojih dragih prijateljic, oboje me je ganilo do srca. »Pa saj je bila sladica tokrat moja skrb,« sem med besedami zahvale opravičevala solze v očeh.  »Ne skrbi, od viška glava ne boli,« so me pomirile, ko sem jim postregla z ledeno kavo in sladkim vinom, pred voznico pa postavila zeleni čaj z mlekom, njeno najljubšo pijačo. Sladkale smo se z dobrotami in nazdravljale jeseni in njenim čarom. Pravijo, da je jesen bolj stanje duše kot narave, sem nekoč prebrala in jim to povedala. Strinjale so se. Ljudje smo kot letni časi, najprej počasi, le kam se mudi, nato vse hitreje se šteje …

Popoldan je hitro minil in bližal se je odhod. Bojana je postajala nemirna, sijaj v očeh je ugasnil in skrb se ji je zarezala v obraz. Treba bo nazaj – v dom, v samoto sobe, ki ni njena, v okolje, kjer ima sicer zagotovljeno vse tisto, kar potrebuje, a želja po domu in bližini domačih ostaja neizpolnjena. Zanjo ni nadomestila. »Pa saj se kmalu vidimo in se bomo skupaj spet kam zapeljale,« smo ji obljubile in ji s tem priklicale nasmeh na lica. Otožen. »Naslednjo jesen pa ponovimo vajo, s pavlovo in vsem, kar spada zraven,« smo si obljubile, si podale roke, se objele in si zaželele, da bi se to res zgodilo.

Pa se ni. Letos ne.  Korona je preprečila in onemogočila marsikatero druženje, ne samo naše, nas osamila in oddaljila drug od drugega. Osebni stiki so se pretrgali in medosebni odnosi so postali brezosebni. Kako dolgo še? Kdo ve!?

Letošnja jesen je drugačna od lanske. In ljudje prav tako. A moja draga prijateljica se ne da. Nikoli se ni dala, vdala. Bila je sreda, dan, ko so ta mladi v službi do večera, dolga sreda ji pravimo, ko se je Lidika pripeljala naokoli. S torto – pavlovo, kot smo se dogovorile lani. Toda brez drugih dveh. Bojana je v izolaciji, v domu ni obiskov, ne izhodov, posebno stanje. Dragica pa je na dieti. A kos torte bi ji ne mogel škoditi, saj je nizkokalorična, sva se nasmejali ob spominih na lani.

Torto smo pojedli zvečer, v krogu družine, domačih. Bila je slastna in nič je ni ostalo. Niti košček. »Pa kako to, da vam jo je spekla?« me je vprašala snahica, ko smo sedeli za mizo. »Kako to …? Ker … ker me ima rada!« sem se v trenutku domislila odgovora.

Saj smo ljudje vendarle čuteča bitja, ki nekatere stvari počnemo, naredimo brez posebnega razloga, ne da bi nam bilo to treba. Brezpogojno. Ker se imamo radi. Zakaj bi bilo med korono drugače!? Kje to piše.

Marija Deželak