V zasavskem hribovju, tudi na območju današnje občine Radeče, sta gozd in gozdarska dejavnost od nekdaj pomenila dodaten zaslužek in vir preživetja tamkajšnjih kmetij. V preteklosti so na širšem območju delovale manjše fužine, glažute in kasneje v Radečah tudi tovarna papirja. Fužine in glažute so za svoje delovanje potrebovale oglje, ki so ga kmetje kuhali po domačijah in gozdovih. Papirnica pa je potrebovala les. Za to so kmetje in drugi lastniki tamkajšnjih gozdov les in oglje do Radeč vozili z vprežnimi vozovi in v nekem obdobju celo z železnico. Tudi danes tamkajšnjim kmetijam gozd in gozdarska dejavnost ter predelava lesa še vedno predstavljajo pomemben vir prihodkov. Ena izmed teh je tudi kmetija Francija Starine z lesno in gozdarsko dopolnilno dejavnostjo v Jagnjenici.

Franci Starina gospodari z 12 hektarjev veliko kmetijo, pri čemer je dobrih pet hektarjev obdelovalnih površin, ostalo pa je gozd. Trenutno redi 15 bikov. Ker je kmetija majhna, je moral v preteklosti za zaslužek v službo, sedaj je že v pokoju. Na domačiji živi še njegova mama in 13 let mlajši brat Boštjan z družino. Kot pravi Franci, je kmetijo prevzel kot najstarejši, ker pa nima naslednikov, bo s kmetovanjem v prihodnosti nadaljeval Boštjan oz. njegova družina. Franci, ki je na splošno aktiven v družbenem življenju na širšem območju, je tudi ustanovni član in član upravnega odbora Društva lastnikov gozdov Sopota – Laško, aktiven pa je tudi v študijskem krožku Od vznika do evra.

»Po propadu radeške papirnice sem se po posvetu z mojim revirnim gozdarjem Jožetom Prahom odločil za odprtje dopolnilne dejavnosti na kmetiji,« pravi Franci in dodaja: »Ukvarjam se s prevozom lesa in žagarstvom ter z lesno dejavnostjo. Za dopolnilno dejavnost se nisem odločil zgolj zaradi dela, temveč tudi zato, da lahko poslujem širše, tudi s pravnimi osebami, in ne le, da bi nudil neko medsosedsko pomoč. Poleg tega pa opravljam tudi zimsko službo, pluženje snega. Ker je na tem območju raba lesne biomase za peči na lesne sekance močno razvita že od 90. let prejšnjega stoletja, se ukvarjam tudi s transportom. Z gozdarsko prikolico vozim sečne ostanke in les, primeren za mletje, različnim lastnikom gozdov. Les spravim do pripravljene deponije, potem pa delo prevzame ponudnik storitve mletja lesa v sekance. Tudi na domačiji se ogrevamo s sekanci. Vsako leto si ob negovalnih delih v gozdu in z ostanki na žagi pripravimo dovolj sekancev za lastno porabo, višek pa prodamo.«

VSAKA INVESTICIJA Z RAZMISLEKOM

»Na našem območju, kar se gozdarstva tiče, med sabo sodelujemo in več kmetij je opremljenih z različnimi stroji za izvedbo sečnje, spravila in predelave lesa. Nima smisla, da bi recimo jaz imel še mlin za sekance ali da bi se ukvarjal s sečnjo, če lahko ta dela opravljajo drugi. Na ta način smo nekako povezani in za vse je dovolj za preživetje in nek zaslužek. Vsako leto se v okviru študijskega krožka ali društva lastnikov gozdov udeležim kakšne ekskurzije z ogledi primerov dobrih praks v tujini in po Sloveniji. Dobro je, če vidiš kaj novega, da se dodatno izobražuješ in se na osnovi tega odločaš, kaj in kako se boš z neko dejavnostjo ukvarjal ter na kakšen način boš investicijo najbolje izpeljal. Še danes sem hvaležen revirnemu gozdarju Jožetu, ki mi je svetoval nakup točno določene gozdarske prikolice, primerne za naš teren in zmogljivosti. Ni potrebe, da bi imela ne vem koliko dodatnih funkcij, če jih praktično nikoli ne boš rabil. Zato se nam je relativno hitro povrnil strošek nabave. Marsikatera kmetija bi po moje finančno mnogo bolje uspevala, če bi gospodarji upoštevali tudi to, da se jim nek stroj amortizira. Še posebej je to pomembno v današnjih časih, ko se mehanizacija draži iz dneva v dan. Danes bi povprečna gozdarska prikolica stala več kot 40 tisoč evrov. In če z njo delaš le nekajkrat v letu, je to izjemno velik vložek in na koncu izguba. Za našo prikolico smo pred 15 leti odšteli dobrih 11 tisoč evrov, pa še danes dobro služi in je že zdavnaj pokrila strošek nabave. Zato se splača stvari preštudirati, da se investicij ne lotiš megalomansko in na koncu zaradi tega zaideš še v finančne težave. Podobno je pri žagi. Imamo žago slovenskega proizvajalca, ki nam omogoča kar najlažjo manipulacijo z lesom. Na koncu pa imamo še skobeljnik, da razžagan les lahko tudi poskobljamo in na ta način na trgu dosežemo višjo ceno.«

ZA RAZVOJ PODEŽELJA

»Na našem širšem območju je kar nekaj državnih gozdov in v preteklosti, ko so v njih gospodarili še koncesionarji, se je v želji po izvajanju del v teh gozdovih mnogo kmetij zelo dobro opremilo z gozdarsko mehanizacijo. V ta namen je bilo izvedenega tudi veliko izobraževanja. Z ukinitvijo koncesionarskega načina gospodarjenja s temi gozdovi, ko je to vlogo prevzelo državno podjetje, pa do tega ni prišlo. Računali smo, da bodo posamezne kmetije lahko v posameznih oddelkih imele zagotovljeno delo za neko daljše časovno obdobje. Upam, da bo državno podjetje v prihodnje imelo posluh za tovrstne kmetije in da bo tudi s tem prispevalo k nadaljnjemu razvoju slovenskega podeželja ter ustvarjanja novih delovnih mest. Trenutno lahko le gledamo, kako se les iz državnih gozdov vozi mimo nas in mu lahko le pomahamo, ne da bi vedeli, ali bo predelan na kakem drugem koncu sveta, namesto pri nas. Kar nam ostane, je le to, da potem popravljamo gozdne in ostale ceste. Konec koncev pa je država sofinancirala zelo veliko sredstev v gozdarsko mehanizacijo na kmetijah, in če bi bila dober gospodar, bi tudi storila vse, da se ta vložek amortizira in da prinese nek zaslužek ljudem ter prek davkov še v državni proračun.«

GOZDARSTVO V PRETEKLOSTI IN GOZDNA ŽELEZNICA V JATNI

»Na našem območju se je od nekdaj spravljalo les iz gozda na več načinov. Nekoč so ga spuščali po drčah, na primer iz Magolnika v Sopoto, vlačili ali nosili s konji, danes pa ga vlačimo s traktorji ali vozimo z gozdnimi prikolicami ali s t. i. forvarderji. Od leta 1869 do leta 1874 so naši predniki za lažje spravilo lesa iz odročne Jatne vozili les po gozdni železnici. Zgrajena je bila po načrtu Mavricija Scheyerja. Proga, dolga dobre štiri kilometre, se je začela pri današnji domačiji Vozelj (Počakovo) in se od tam z lahnim padcem spuščala v dolino mimo Šantovčevih in po Starinatovem do parne žage na Jagnjenici. Do železnice so drvarji les iz sečišč spravljali v dolino po drčah in plazovih. Drče so bile dolge več 100 metrov. Na koncu drč so les naložili na tovorne vozičke in jih po gozdni železnici samotežno spuščali do parne žage. Z vsakim naloženim vozičkom se je peljal voznik – zaviralec, ki je hkrati sodeloval pri nalaganju in razlaganju. Leta 1870 so na tej železnici uporabljali 19 vozičkov, ki jih je prazne vleklo nazaj šest konj. Povratni transport je bil oddan ″na akord″ s tremi goldinarji po konju. Med ljudmi danes živi le še bled spomin na ″neko železnico″. Ta preprosta gozdna železnica je bila za idrijskim ″laufom″ zgrajena kot druga gozdna železnica na Slovenskem. Njeno tehnologijo pa je Scheyer prenesel iz svoje predhodne službe v Idriji in jo tu še izpopolnil. Narejena je bila skoraj v celoti iz lesa, z izjemo koles vozičkov in drugih majhnih delov naprave, ki so bili železni.«

»Naši predniki so bili spretni oglarji in kmetom je oglarjenje ob težkih pogojih kmetovanja prineslo možnost dodatnega zaslužka in preživetja. Jaz se z oglarstvom sicer nisem aktivno ukvarjal, smo pa na naši domačiji pred dobrim desetletjem tudi skuhali eno kopo,« pravi Franci pod veliko fotografijo domače kope v njegovi delavnici.

»Na kmetiji z veseljem nudimo tudi možnost, da dijaki gozdarske šole opravljajo del prakse. Konkretno pri nas spoznavajo žagarsko dejavnost,« pravi Franci ob dijaku 2. letnika gozdarske šole v Mariboru, ki je iz bližnjega Svibnega in te dni hodi na prakso k Franciju.

Brat Boštjan je na strehi žage in hleva postavil 48-kilovatno sončno elektrarno in proizvedeno električno energijo prodaja. V načrtu ima še postavitev dodatne sončne elektrarne na kozolcu, katere proizvedena električna energija bo namenjena domači porabi.

Gozdarska prikolica in traktor za spravilo lesa pred poslopjem žage in skladišč.