Zgodba, stkana iz spomina

12 aprila, 2021
0
0

Naenkrat smo tu, s prvoosebnim pripovedovalcem, na robu planote nad dolino, kjer se spodaj svetlikajo luči in teče življenje. Tam zgoraj pa še kraljuje zima in se le počasi umika pomladi. Ob počitniški hišici, ki jo je treba zdaj pripraviti na pomlad, nekdaj pa je bila pripovedovalčeva domača hiša, se v sedanji čas prikrade spomin na to, koliko je pomenil prvi telefon. Ta spomin je prava mala freska nekega časa, razmer in ljudi v njem. Droben in pretresljiv zapis hkrati, spretno napisana zgodba pisatelja Bojana Bizjaka.

V. K.

Telefon

Štrena večera se je zataknila za ogolele veje, ko sem šel čez pust travnik, da bi še ulovil nekaj večerne spokojnosti na robu, od koder se je videlo mesto v dolini, vse tiste luči, vso tisto čarovnijo svetlobe, ki ubija starodavno temo. Nemalokrat sem tukaj stal in si ogledoval pokrajino pod seboj, zarasle gmajne, cerkev v vasi spodaj, ceste, avtocesto. In prav tu je speljan telefon na planoto nad mestom. Pa je višinske razlike kar nekaj, blizu sedemsto metrov – dva svetova, spodaj je dostikrat že vse zeleno, ko je tu zgoraj mrtvina in bel sneg. Predpomladni čas je; od juga že vlečejo mehke sape, tiste, ki tako zvesto ližejo sneg in prikličejo prve zvončke, še prej pa žafrane, joj. Pa sem jih videl pod hišo, bazenčki še belih, niso še obarvani. In stojim in gledam. Preverjam telefon v žepu. Moral bi poklicati ženo, da ji povem, da sem vse naredil, kar je bilo treba, prezračil, zakuril, odrgnil plesen v hodniku, pobral zatohlo posteljnino, preveril, kako je zimo prestala vodovodna napeljava, skratka, vse je kot lani, čeprav so bile zmrzali kar hude. Pa jo pokličem. Dolgo se ne oglasi, potem pa kar zmanjka signala. Ja, kaj pa je zdaj to, me stisne. Tako zelo smo navezani na te preklete telefone, že kar odvisen sem od tega, priznam si. Če nekoga ne dobim takoj, potem …. Nič, malo se še sprehodim do borovcev in potem bom šel mimo spomenika pa do avta.

Plahta teme je vse gostejša. Pokličem sina, ja, ja, zunaj je, vozi se z avtom, ta vrag, ta korona … Ne zdrži med stenami, saj ga razumem, ga. Molčim in z rokavom brišem telefonski zaslon. In potem, kot bi me nekaj zaskelelo v začelju. Telefon, telefon, rdeč, Iskra …

Kje je že to, pozna osemdeseta, menda 1986, šele takrat smo dobili telefon. Oče ga ni dočakal, prej je umrl, pravzaprav, naslednjo jesen smo ga potem dobili. Telefon … Prihajal sem domov, pomagal na kmetiji, košnja, krompir, sekanje drv, hlodi … Delo, samo delo … Ko je oče umrl, je vse ostalo na maminih plečih. In tista slika: Aprilski dež je neusmiljeno pral že nekaj dni. Dišalo je po dimu in po razmočeni zemlji, ki je že dihala neko novo življenje. Mama je že nabirala regrat na travnikih in ga zvečer belila z ocvirki. Kakšen vonj, kakšna slast. Tarnala je nad tem, da zamujajo pri postavitvi linije pa da bo ta reč toliko stala. Pred dežjem sem moral skopati jamo za strelovod – če danes pomislim – sami smo kopali jame za drogove, sami za strelovod, sami razpeljevali drogove, kable … Tisti dež. Ko se je po nekaj dneh le uneslo, sem pač moral nazaj v Ljubljano, služba, ni kaj. In tista sobota.

Sorodstvo je bilo zbrano v spodnji kuhinji in gledalo tja čez travnik. Ravno sem prišel, ne vem. Nekaj sporov je bilo že prej, zdaj … Pa ne bi zdaj o tem razmišljal, ne. Pa jih vidim, obraze, uokvirjene v starem trhlem oknu in gledajo, se privoščljivo pačijo in celo slišim: »Baba je je res usekana …« Nisem takoj dojel, za kaj gre. Še najbolj se mi je zdel sladko privoščljivi izraz brkača, ki je oženil sestrično in se je imel za zelo pomembnega, čeprav … Ni, da bi zdaj mislil nanj, ne. Je bil, kar je bil. Tisti obraz, pritisnjen na orošeno šipo … Še sam sem se ozrl v smer, kamor so gledali. Odložil sem stvari in pogledal. Videl sem, da je zelenje že začelo oblivati grmovje, šopaste megle so ležale nad kotanjo, skrivale pot, skrivale kamne na hribu, počasi drsele proti črni postavi, črni ruti, ki se je tako temačno izluščila iz megle. Mati koplje jamo, me je streslo. Pa sem ji rekel, da bom v soboto prišel, da jih bom sam, da … Mati koplje jamo, o ti moj bog, oni pa tu zijajo in gledajo, stara mama, teta, sestrična in njen mož. Kakšna predstava, kakšen teater za njih. Leto dni bo skoraj, ko je … Me je tam na vogalu hiše zbijalo in togotilo. K sreči me niso opazili, ker sem stal preveč desno. Šel sem naokrog, po stopnicah v naše zgornje prostore. Jezno sem se preoblekel v delovnega pajaca, obul težke gozdarske očetove čevlje, vzel v baraki drugi kramp, železno lomilko, lopato in samokolnico. Orodje je ropotalo, ko sem šel po cesti proti mami. Vsa zadihana je stokaje spet dvignila kramp in zamahnila, pa še in še … Od kod ji moč, od kod volja? Imeti telefon v hiši, imeti telefon, to jo je gnalo. Opominjala me je, da bodo junija že zvonili, do maja da mora biti vse skopano. Gleda sem njene gube, gledal, sem pretrdo zavozlano črno ruto, ki je na silo tlačila še rjave lase, spremešane s sivino, gledal sem izsušeni ustnici, ki sta se krivili v jezljivo trpečnost, v tisti silni napor, da bi presegla ničevost, ki je je bila deležna od sorodstva, ker se je pač priženila iz druge pokrajine. V očeh je imela osamljeno luč pozabljenega hrepenenja po drugačnem življenju; tisto migetavico, ki se nikoli do kraja ne izžari.

Roki, rdeči, ožiljeni, sta spet pograbili kramp, pa sem jo zagrabil in ji rekel: »Mama, nehaj, nehaj! To ni delo za ženske.« Sredi giba je obstala, sredi novega zamaha v načeti jami, prvi od štirih, kolikor smo jih morali še skopati, dve sta že bili, marca sem jih skopal. V eni je bilo veliko rjave vode, brozgastega blata, v katerem se je zrcalil skromen košček modrine. Mamina roka ni popuščala; vsa žilnata moč njenega rodu je nemara bila v tistem trzljaju, v tisti nepreklicni vztrajnosti, ki se je hotela zariti med kamne, da bi naredila jamo za telefonski drog. Polagoma je le popustila, izčrpana, rdeča, zadihana, za trenutek pogrbljena, blatna do roba črnega krila, oškropljena z blatom po črnem predpasniku, še podlahti so bile blatne, in celo rob rute, kakor da bi od nekod padale blatne solze.

 »Pa se mora, no,« je stesnjeno rekla in pokašljala. »Naročili so, mora se. Drug teden bodo začeli vlačiti štange,« je ihtavo vrelo iz nje. Moral sem ji obljubiti, da bom šel v ponedeljek zjutraj do vaškega telefona, gostilne – do tja so ga že napeljali. V tistem trenutku se je med naju splazila megla, kako čudno, nenadno, mehko. Kakor da bi nevidni režiser odrejal, kako se mora vse to zasukati. Materina podoba je ugašala, vendar ne v celoti: na levi strani je še ostajala njena skrčena postava, s krampom ob boku. Ženska in kramp, bog se usmili. In kar sama bi kopala, bi, poznam jo, bi.  Prosil sem jo, naj gre vendar domov, naj si odpočije, da bom zdaj jaz dokončal to jamo. Hotela je še nekaj odgrebsti, zemlja je bila še vedno zelo namočena, težka za kopanje, ampak če je treba …

Gledal sem za njo, kako jo je odnašalo proti hiši. V tistem trenutku je sorodstvo, ki se je med tem nabralo na vogalu hiše, da bi videlo teater, pobralo v hišo. Od daleč sem slišal tlesk vežnih vrat, tako znan zvok, tistih starih vrat, tistega votlega odmeva v hlad veže. Zagotovo so se obrazi spet nabrali na oknu in gledali črno, z blatom oškropljeno vdovo, kako nese svoj ponos proti hiši, ki nikoli ni bila zares njen dom, vedno tujka, tujka …

Ko sva opoldan sedela pri kosilu, sem videval njene oči, zdaj polne neke tolažbe: Rekla je: »Veš, oče bi bil srečen, ko bi videl, da se dela za telefon, bi bil,« je pokimavala nad mineštro. In v tistem trenutku sem ga videl, kako bi hlastoma segal po slušalki in klical vso žlahto po mestih, vse prijatelje, ki so že dolgo imeli telefon, v naših hribih pa, na tej planoti, komaj asfalt, komaj …

Nadrobil sem si star kruh v še en krožnik mineštre in se krepčal, da bi lahko popoldan dokončal vsaj tisto začeto jamo. Prekleto trd teren, veliko kamenja, pa še blato, spodaj je bilo lažje. Še pred nočjo sem končal, dobil sem lep žulj, ki je počil. Mama mi je dala žganje z arniko, temna reč, ki je tako dobro zdravila take reči. Skupaj sva jo poleti nabirala na kamnitih obronkih pod gozdom in cepetala z nogama, da sva odganjala kače. In po mineštri sem malo legel. Slišal sem sorodstvo spodaj: »Ma kašna mona je baba, telefon. Ja, ja, ma ne ve, da bo treba vsak mesec plačat. Ima penzijo, ja, ma bo treba streho popravit, ne pa telefon. In una mona od unega uradnika, ki pride iz Ljubljane. Če bo on skopal jame, sem jaz papež,« se je širokoustil brkač. Ni vedel, da se skozi odprto okno sliši, ni. Nič nisem povedal mami, kaj sem slišal, nič. Molče sem vzel orodje in šel …

Prišel je dan, ko sem končno prinesel rdeč Iskrin telefon. Priključila sva ga in … Tu, tuu, tu tuuu, se je slišalo na hodnik. Mama je najprej z okornimi prsti odtipkala sestrino številko v njeni rojstni vasi – tam so telefon že imeli, vsaj že deset let. Naslonila se je na omarico, ki je bila od zdaj namenjena telefonu, pa lepo izvezen prtiček je bil pod aparatom. Globoko je dihala in kar ni mogla verjeti, da sliši sestro. Težke solze so padal na črno slušalko … še dolgo je bila tista sled na njej, še dolgo. Tiste solze sreče, njen še vedno lepi obraz v junijski svetlobi, njen metulj duše, ki je čez štiri leta odplaval onkraj megel in privoščljivih pogledov.

Še enkrat pokličem ženo, tokrat se oglasi – saj, pozabila je telefon v avtu, v trgovino je šla, saj … Telefon, rdeč, danes pa …

Bojan Bizjak