Češnje pa ne zmoremo pojesti sami

17 marca, 2021
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Da imamo v Sloveniji za razliko od sosednjih držav, ki intenzivneje gospodarijo z gozdovi, kljub vremenskim ujmam in drevesnim škodljivcem še vedno veliko lesa nadpovprečne kakovosti, dokazuje iz leta v leto več kupcev na vsakoletni dražbi vrednejših gozdnih lesnih sortimentov v Slovenj Gradcu. Letos je zaradi slabih vremenskih pogojev za sečnjo in tudi zaradi omejitev, povezanih z epidemijo, za tretjino manjša od lanske, a kljub temu še vedno skoraj trikrat večja kot na obeh avstrijskih licitacijah skupaj.

Da imamo toliko najvrednejšega lesa v naših gozdovih, sta zagotovo pripomogla tudi stoletno trajnostno gospodarjenje z gozdovi in prebiralna sečnja. Letni prirast v naših gozdovih znaša nekaj nad osem milijonov kubičnih metrov lesa, in če izvzamemo izjemne razmere (ujme in podlubniki), na leto posekamo okrog štiri milijone kubičnih metrov lesa. In češnja s te torte se znajde na zdaj že tradicionalni licitaciji v Slovenj Gradcu. Žal pa slovenska lesnopredelovalna industrija to češnjo zgolj malce odgrizne, večinski del pojedo tuji porabniki najkakovostnejšega lesa. Pohištvene industrije namreč ne premoremo več, furnirnico pa imamo le še eno. Imamo sicer izjemno kakovostne mizarje, katerim pa bi bilo kupovanje in iskanje ustrezne prvovrstne hlodovine za butično izdelavo pohištva predvsem izguba časa in večanje stroškov. S čim manj tveganja raje kupujejo žagan les pri trgovcih, pri katerih pa se znajde le malo slovenskega lesa mizarske kakovosti. Situacija bi bila zagotovo boljša, če bi bili lastniki gozdov ustrezno povezani in bi sodelovali tako pri sečnji kot pri prodaji lesa. Ob večjih količinah je namreč ekonomsko upravičeno, celo nujno tudi ustrezno sortiranje po kakovosti hlodovine. S tem pa bi se našle tudi dovolj velike količine posameznih kakovosti, ki bi bile zanimive za ustrezno usposobljene in sodobno opremljene žagalnice. Žal imamo še premalo posodobljenih žag, tiste, ki pa so, so usmerjene predvsem v razžagovanje iglavcev. Predelava listavcev je v Sloveniji danes praktično zanemarljiva. Da mizarji ne pridejo do slovenskega lesa ustrezne kakovosti, pa je krivo tudi iz leta v leto manj opravljene nege v gozdovih. Kar se tega tiče, smo kot država postali do svojih gozdov precej mačehovski. Mačehovski pa smo tudi do lastne lesnopredelovalne industrije, ki ji nikakor ne namenimo dovolj vzpodbud za njen ponovni razcvet. Namesto razcveta lesnopredelovalne industrije imamo zgolj razcvet takšne in drugačne stroke, ki prek projektov in promocije relativno dobro cveti. Zagotovo pa bi stroka ustvarjala veliko več in boljše, če bi bila financirana od dobro razvite lesnopredelovalne industrije.

Da se tudi stroka pravzaprav mačehovsko obnaša do slovenske strateške surovine, lesa, kaže tudi nesprejemanje novega akcijskega načrta Les je lep (dosedanji je namreč že potekel). Na vseh nivojih odločanja v državi je sicer mnogo besedičenja o našem lesnem bogastvu in vse bi stavili na promocijo rabe lesa in na izdelke visoke dodane vrednosti. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo si je menda s proučitvijo študije, ki jo je izdelal neodvisni raziskovalni inštitut Innorenew CoE iz Izole, zadalo do leta 2030 štiri cilje: da se količina v Sloveniji predelane hlodovine poveča na najmanj tri milijone kubičnih metrov na leto, da se prihodki od prodaje povečajo na najmanj 2,5 milijarde evrov, da se dodana vrednost v sektorju poveča na povprečje predelovalne industrije v Sloveniji in da se število zaposlenih v lesni industriji poveča na 18 do 20 tisoč delovnih mest. Te cilje naj bi dosegli z investicijami v predelovalne kapacitete z najboljšo tehnologijo in inovativnimi proizvodnimi procesi. V tem scenariju bi morale investicije podpreti nastajanje popolnoma novih proizvodov, ki bi dosegali občutno boljše cene – izdelke z visoko dodano vrednostjo za gradbeništvo, tekstilije iz biorafinerij, redke kemikalije, visoko cenjeni prehranski dodatki, terapevtiki … Žal ob vsem tem nihče ne razmišlja o celostni gozdno-lesni verigi. A za dobro napeto in močno verigo bo premalo en sam močan člen, za katerega bo porabljenih veliko sredstev, če bodo ostali členi nepovezani (lastniki, neposodobljena primarna predelava lesa, premalo proizvedenih polizdelkov …).