Govedorejka Andreja Ščap iz Turnišča v Prekmurju je zelo kritična

Kmetijstvo je v Sloveniji prav gotovo ena najpomembnejših panog. Koliko ljudi se tega zaveda? Sodelujemo z najrazličnejšimi proizvajalci: gradbeni, strojni, elektrika, naftni derivati, fitofarmacevtska sredstva, mineralna gnojila, krmila, vitamini, semenarne , različni tipi živilsko-predelovalne industrije in na koncu je trgovina in kupec. Za nami stoji kmetijsko šolstvo, sindikat, kmetijsko gozdarska zbornica, ministrstvo, agencija, zveza rejcev, inštituti, inšpekcijske službe in veterinarji.

Med temi branžami se pretaka ogromno denarja in se vzdržuje nepregledno število delovnih mest.  V tej verigi smo odvisni eden od drugega. Če kmetijstvo zataji, veriga razpade. Pa vendar se iz kmeta lahko norčuje vsak, kolikor mu srce poželi!

Lansko leto smo bili na udaru živinorejci. Blatili so nas, nam grozili, po družbenih omrežjih so potekale debate na najbolj nizkotni ravni. Pa se je oglasil kdo iz kmetijsko gozdarske- zbornice ali kmetijskega ministrstva, udaril po mizi in rekel, da živinoreja v Sloveniji preprosto mora biti, ker je tako zapisano v Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva, ker je pomembna gospodarska panoga, ker skrbi za ohranjanje kulturne krajine in daje delovna mesta? Nič od tega nismo slišali! Kmet posameznik nima besede oz. se jo ne sliši, povezani pa tudi nismo, kar je velika napaka. Torej se naj vsakdo znajde, kot se ve in zna.

V nekaj letih bi naj prešli na prosto rejo živali. Že zdaj preštevamo, koliko kmetij bo propadlo. Bo krava na privezu, ki se slabo počuti in jo menda mučimo, zdržala v hlevu 16 let in zraven dala še izjemne rezultate? V veliki meri prihajajo najboljše živali iz vezanih rej in manjših kmetij. Zakaj? Ker imaš nadzor nad vsako živaljo in se ji lahko posvetiš. Tako v vezani, kot prosti reji so prednosti in pomanjkljivosti. Tu bi morali dati kmetu možnost, da sam odloči, kaj je najboljše za njegove živali. Se pa dogaja, da občine nimajo posluha in nočejo spremeniti namembnosti zemljišč, čeprav kmet za to prosi dolga leta in tako ne more graditi hleva.

Med rejci je završalo, ko je direktor KGZS-Zavod Murska Sobota Franc Režonja izjavil, da zaprtje nekaj kmetij ne pomeni nekega problema. Kmetov je tako preveč, mogoče bi pa Panvita redila 500 krav, a le, če bo povpraševanje na trgu in, če se bo izplačalo!!!! Tako je le, če se bodo kovali dobički! Kako naj rejci krav to razumemo? Smo nepotrebni in lahko hleve kar zapremo? Ko propade podjetje, se direktor presede iz enega stolčka na drugega, ko propade kmetija, bo kmet le stežka dobil zaposlitev s kmetijsko izobrazbo. Kmet je imel v hlevu krave 40 let. Vztrajal je kljub spremembam kmetijske politike in nihanju odkupnih cen, ni računal, ali se izplača. Skrbel je za družino. Prislužil si je penzijo. Če je pri moči in zdravju, bo še pomagal mladim. Če njihovo kmetijo ni prevzel mladi rod, bo hlev zaprl. Ni panike, ampak, kjer je krava odšla iz hleva, se ne bo vrnila nikoli več. To je usoda naših kmetij.

Kmetijsko gospodarstvo (KG) Rakičan je imel pred desetletji zavidljivo čredo, ki so jo hodili občudovat tudi dobri kmetje. Imeli so sodobne goveje hleve, pašnike, veliko zemlje za pridelavo krme, za sabo vrhunske strokovnjake iz ŽVZ Murska Sobota. Zakaj so opustili rejo? Na farmi Nemščak so vzrejali najboljši plemenski material daleč naokoli, pa je šlo vse po zlu. Sedaj bi se pa naj zmagoslavno vrnili?? Plemenska telica rabi vsaj dve leti ,da bo postala krava, zato kmet ne bo molzel te krave leto dni, nato jo  je vrgel iz hleva, ker se pač prireja mleka ne splača!

Kmetije v Pomurju niso muhe enodnevnice, nekatere kmetujejo že veliko generacij. Prav začetki selekcije so se pričeli v Prlekiji, od tam so bili prvi plemenski biki, večina jih kmetuje še danes. Ti ljudje so ponosni na svoj izvor in dosežke. Tudi mi kmetujemo na koreninah naših prednikov, hvaležni smo za to, kar so nam predali in sedaj lahko samo nadgrajujemo. Mladi, ki smo prevzeli kmetije, smo končali srednje šole ali fakultete. Nismo šli sedet v pisarne in čakat, da pride mesec naokoli, da bomo dobili plačo, saj mnogi hodijo v službo samo zaradi tega, ne glede na učinek! Mi smo se odločili, da si bomo kruh služili s svojimi rokami. Sedaj nam pa dajo jasno vedeti, da je čisto vseeno, če bomo kmetovali ali pa ne. Za nas je to način življenja, krava živi z nami ,ko jo prodamo, jočemo. Ni le stvar pri hiši, da jo molzemo in nam služi denar!

Nekoč je kmetijski strokovnjak prišel na kmetijo, šel v hlev, se s kmetom pošalil, se z njim sprl, če je bilo treba, mu svetoval in z njim spil kupico vina. Imel je empatijo do kmeta in željo po napredku. To so bili pospeševalci kmetijstva. Danes je žal vse drugače. Kdo bo odgovarjal za katastrofalno stanje govedoreje v Pomurju???Kdo  bi se naj približal kmetu, se z njim pogovoril in bi skupaj dorekla smernice vzreje in morebitne pomanjkljivosti? Kje je ponos za vse, kar smo kmetje v tem prostoru dosegli? Kje je zanos in energija, da bomo tu obstali in nadgrajevali začeto z našim delom, z našim znanjem in s pomočjo stroke. Kje so?

Kmet mora ogromno delati, vedeti in se učiti vse življenje, ponavadi iz svojih napak. Kdaj bomo začeli sodelovati na profesionalni ravni? Bomo le čakali, da monopolisti vzamejo stvari v svoje roke, da bodo kovali velike dobičke?  Tako radi gledamo k sosedom, pa poglejmo v sosednjo Avstrijo! Novogradnje niso le v prosti reji, so tudi na privezu, družinske kmetije tam cvetijo in tam uporabljajo veliko kemičnih sredstev, ki so pri nas prepovedana. Mar ni kmetijska politika enotna za vse članice EU?

Ljudje, ki sedaj zagovarjajo selitev proizvodnje na velike obrate in koncentracijo proizvodnje, so pred leti govorili, da je treba za vsako ceno ohraniti družinske kmetije, ker da so zdrave celice naše družbe. A to ni več moderno? Bo morala sedaj družinska kmetija obdelovati 300 ha zemlje in imeti v hlevu vsaj 200 ali več molznic, da bo konkurenčna? Je to potreba ali človeška neumnost? Verjemite, da človek za to, da je srečen, da preživi in še nekaj pripravi za mladi rod, ne rabi toliko! Če bi bila bolj pravična porazdelitev, bi bilo veliko več delovnih mest in zadovoljstva. Pred leti so podpisovali pogodbe in anekse o pravični porazdelitvi, najbrž s figo v žepu! Če bi kmet dobil malo več in posredniki malo manj, bi se marsikateri mlad človek odločil ostati na zemlji. Govori se, da bi v prihodnosti selili govedorejo na obrobje. To sanjajo že leta, mladi odhajajo, Goričko se zarašča. Res je tam nekaj odličnih kmetov, a razmere so težke. Tam bi naj pitali govedo, pa bo kdo zagotovil dobro odkupno ceno mleka ali mesa?

V času koronakrize so služili vsi, samo kmet ne! Toliko govorimo o samooskrbi, naše živali pa potujejo v Avstrijo, Italijo in še kam. Za krave smo dobivali po1,20 evra za kilogram mesa, tudi klavna živina je imela porazno ceno. Se je kdo zganil? V tujini bi kmetje zaprli državo.

Me pa še zanima ena stvar. Naši otroci hodijo v kmetijsko šolo 3 ali 4 leta z namenom, da bodo nekoč nasledili naše kmetije in postali mladi prevzemniki. Druga opcija je, da pridobimo nacionalno poklicno kvalifikacijo, opravimo 40-urni tečaj, ki ga vodijo kmetijski specialisti in že vemo vse. Ker imajo vse pogoje, bodo šli za mlade prevzemnike. Mnogi izmed njih sploh ne vedo, kje imajo njihovi starši njive. Pri pridobivanju zemlje in kandidaturi na javne razpise bodo enakovredni ali celo imeli prednost pred nami, ki živimo in delamo na zemlji. Samo zato, da se lahko pohvalimo, kako velik delež mladih kmetov imamo. To ni fantaziranje. To so resni problemi, ki ji srečujemo na terenu. Pa  jih bomo kdaj odpravili?