Podjetniki, urbani pridelovalci, socialni skrbniki

12 januarja, 2021
0
0

Raznolikost in pomen vloge kmetijstva v naravi in družbi narašča, prav tako pa izjemno narašča raznolikost opravil  kmetov, ki so vse manj klasični pridelovalci hrane v tradicionalnem vaškem, nekoliko patriarhalno obarvanem okolju, vse bolj pa podjetniki, naravovarstveniki, urbani, celo »celični« pridelovalci hrane ali socialni skrbniki. Vse te vloge kmetov v praksi zaznava in zato osvetljuje mini raziskava Skupnega raziskovalnega središča (JRC) Evropske komisije, ki je kot podpora sprejemu politik, ki se nanašajo na kmetovanje v prihodnjih dveh, sprememb in izzivov polnih desetletjih vse do 2040.

Na kmetovanje do 2040 bodo pomembno vplivale demografske spremembe, urbanizacija, migracije, nova diverzifikacija vsebin poklica kmeta ter splošni premiki v načinih kmetovanja.

Glavna smer do leta 2040 in eden od osrednjih vsebinskih premikov v agroekoloških praksah bo poudarek na izvajanju ekoloških principov v različnih pridelovalnih sistemih. Podoben razvoj je pričakovan tudi v alternativnih oblikah kmetovanja, kot je »celično« kmetovanje ali v nadzorovanem okolju (rastlinjakih). Zato bodo kmetje in kmetijstvo aktivno prispevali k trajnostnemu prehodu, poraba pa bo bolj zavestna, ker se bodo porabniki bolj zavedali posledic svojih izbir. Bolj pomemben bo postal zdravstveni vidik prehrane, vzporedno z okoljskim in etičnim, a cene hrane bodo še vedno zelo pomembne pri izbiri načina prehranjevanja. Bolj pogoste bodo zato postale tudi krajše prehranske verige.

Tretji pomemben vidik razvoja kmetijstva bodo tehnološke inovacije. Kmetijstvo bo oblikovala digitalizacija, vključno s preciznim kmetovanjem in avtomatizacijo procesov. Biotehnološki napredek bo dovoljeval pomembne posege v pridelovalne procese, ob tem se bo preoblikoval tudi prehranski sistem. Ta bo postal po eni strani bolj holistični, po drugi strani pa zelo razpršen, s številnimi novimi akterji, posredniki, novimi modeli storitev in novimi nišami. Prihodnje politike v kontekstu bolj diverzificiranega prehranskega sistema bodo oblikovale številne prehranske podsisteme, njihove povezave in ključne poudarke. Eden od pomembnih ciljev pa sta okoljska stabilnost in podnebna nevtralnost. Prihodnje politike na podeželju naj bi zato podprle razumevanje okoljske trajnosti, dobro utemeljeno v splošnih vrednotah. Pomemben vidik bo zaupanje kupcev ter vpliv njihovih vrednot, aktivnosti ter življenjskega sloga na izbor hrane in vključenost porabnikov v prehransko verigo.

Način kmetovanja bodo zaznamovale podnebne spremembe – in zato tekma za naravne vire – dostopa do vode, kmetijskih zemljišč, rodovitne prsti, mineralov, gnojil. Hkrati bo prisotna vedno večja degradacija okolja: onesnaženje vode, zraka, izguba biotske pestrosti in rodovitne prsti. Omejen bo tudi dostop do ekonomskih virov, tako do javnih sredstev kot do kmetijskih trgov, kapitala, ob hkratni financializaciji  kmetijskih trgov (nakup zemlje in kmetijskih pridelkov kot naložbe za vlagatelje iz nekmetijskega sektorja). Kmetovanje je izpostavljeno velikim tveganjem ter krizam in samo sposobnost preživetja krize ne bo dovolj – kmetje bodo potrebovali sposobnost preoblikovanja. Prihodnje politike naj bi bile zato usmerjene na individualno odpornost s pomočjo ukrepov za stabilizacijo, oblikovanje svetovalnih storitev in kombinacija tehnične in psihološke podpore.

KAJ BO IZRAZ KMET POMENIL V PRIHODNJE?

Odgovor na navedene zahteve je dvanajst profilov kmeta prihodnosti, oblikovanih v raziskavi: prilagodljiv, intenziven, naslednik, v kontroliranih pogojih, okoljski, celični pridelovalec, socialno-oskrbni, kmet kot življenjski slog, regenerativni, urbani, resni hobi in kmet, ki prideluje in deli hrano v skupnosti.

Te oblike odražajo novo, izjemno raznoliko realnost v evropskem kmetijstvu. Razvoj novih kategorij kmetov vključuje premik k bolj trajnostnim oblikam kmetovanja, saj se zaradi podnebnih sprememb kmetje ne bodo mogli več toliko zanašati na pretekle izkušnje. Ker se bo v pridelavo hrane vključilo vse več različnih pridelovalcev, bo tradicionalna identiteta kmeta vedno bolj vprašljiva, zato je dopolnjena z novimi identitetami.

Prilagodljiv kmet najbolje uporabi vse razpoložljive vire na kmetiji, zagotavlja raznolike dobrine in storitve glede na povpraševanje. Je ustvarjalen, radoveden, odprt, iznajdljiv, omrežen. Večfunkcionalno kmetijo vodi z neodvisnimi poslovnimi partnerji. Dohodek povečuje s podjetništvom in diverzifikacijo, ta tradicionalno vključuje turizem, predelavo in prodajo izdelkov in storitev. Upravljanje s kompleksno kmetijo zahteva številne veščine in znanja kot tudi vire in finance, zato imajo te kmetije bolj kompleksno strukturo partnerstev. Poslovni model kmetij temelji na ponudbi doživetij, povezanih s hrano in obnovljivimi viri energije, in drugih storitvah, koncept trajnosti pa temelji na krožnem gospodarjenju.

»Kmetijstvo je posel kot vsak drug« je vodilo kmetijskega poslovodja oz. strokovnjaka v podjetju v glavnem v velikih družbah, ki zagotavljajo pridelke za živilskopredelovalno industrijo. Med temi strokovnjaki je tudi kar nekaj takšnih, ki bi želeli delati na svoji kmetiji, pa za to nimajo možnosti. Vodilo teh podjetij je pridelava z nizkimi stroški in dobre kakovosti za končni izdelek. Pomemben del spretnosti teh strokovnjakov je upravljanje z ljudmi, pogajanja s partnerji ter razumevanje poslovnih procesov.

»Najpomembnejši je profit« je moto intenzivnega kmeta, ki je inovativen, učinkovit, avtonomni tehnofil in predvsem rad sam svoj šef. Imeti mora kombinacijo kmetijskih, tehničnih, okoljskih in podjetniških, finančnih, upravljavskih znanj in veščin. »Fleksibilnost, analitičnost in natančnost so ključ za prodajo in pridelavo kmetijskih dobrin v svetu,« je geslo kmetovanja na tej ravni. Z najnovejšo tehnologijo dela na velikih, specializiranih kmetijskih posestvih, usmerjen je v nizke stroške pridelave za globalne oskrbne verige. Fokus je na velikih donosih zelo omejenega števila kmetijskih kultur. Prilagajati se mora tako podnebnim spremembam kot nihanjem na svetovnih kmetijskih trgih.

Nasledni oz. dedni kmet je konservativen, tradicionalen in teži le k preživetju. Na njegovi kmetiji so različni poslovni modeli, pogosto omejeni zaradi bivših naložb, zanaša se na kmetijske subvencije. Njegovo vodilo je predaja kmetije naslednji generaciji, pravila upošteva le toliko, kot je treba, vendar je zelo občutljiv na dediščino – naravno in zgodovinsko. Njegovi šibki točki je prilagajanje in inovativnost, težko se usmerja v nove dejavnosti. Velikokrat je eden do partnerjev odvisen od dohodka partnerja zunaj kmetijstva. »Kmet poskrbi, da imajo ljudje na mizi hrano, toda v težavah smo največkrat prepuščeni sebi,« je pogosto slišati iz tega kroga kmetov.

 

MESO BREZ ŽIVALI

Kmet v nadzorovanem okolju je podjetnik in pogosto kmetuje brez zemlje, na hidroponski način. Njegova pridelava je lokalna, krožna in se prilagaja povpraševanju ter nenehno izboljšuje učinkovitost. Je nasprotje romantične vizije kmetijstva, tekmuje z urbanimi kmeti. Odvisen je od infrastrukture, ne pa od naravnih pogojev, pridelava je v bližini kupcev, glavni so restavracije in supermarketi. Njegov adut sta podjetniška miselnost in inženirsko znanje. Uspeh pomeni izkoristiti priložnost, ko se pojavi, prvi oblikujejo pravila igre, je slišati iz teh vrst.

»Celični kmet« oz. pridelava iz celičnih kultur je nova oblika pridelave alternativnih živil v bioreaktorjih, ki omogoča pridelavo neživalskih mlečnih beljakovin in mesa. K oskrbi s hranili prispevajo z visoko tehnološko hrano in nenehnim širjenjem meja in inovacij. Ta pridelava je še na stopnji raziskav in uvajanja komercializacije celičnega – kultiviranega mesa, vendar pa so raziskovalci sprejeli izziv, kako premagati ovire v konvencionalni prireji mesa s številnimi naravnimi omejitvami. V bistvu so ti »kmetje« biotehnološki podjetniki, ki pridelujejo sintetično beljakovinsko hrano in sestavine. Gre za alternativo klasični živinoreji z manj negativnimi okoljskimi posledicami, z alternativnimi sestavinami za živilsko industrijo. Njihova ciljna skupina so kupci, ki imajo pomisleke o etičnih, ekoloških, bioloških in trajnostnih tveganjih intenzivne živinoreje.

Socialni skrbnik se ukvarja s socialno-zdravstveno oskrbo na kmetiji, kjer za varovance prideluje tudi hrano. Naraščajoče potrebe po teh storitvah so povezane z omejenimi zdravstvenimi proračuni. Na teh kmetijah je v ospredju kombinacija kmetijstva, skrbi za naravo in dobro počutje ljudi. Ponujale bodo oz. že ponujajo terapije in sistem oskrbe za samoplačniške kliente, del terapije pa je tudi vključenost oskrbovancev v delo na kmetiji. Ti kmetje si tako zagotavljajo dohodek iz obeh dejavnosti in postajajo del zdravstvene oskrbe. Tem dejavnostim se je pridružilo že kar lepo število kmetij, na katerih morajo biti izobraženi na področju zdravstvene oskrbe in socialnega varstva.

oskrbovanci pred rastlinjaki kmetija z oskrbo  za ranljivejše skupine prebivalstva oskrbovanci pred rastlinjaki kmetija z oskrbo za ranljivejše skupine prebivalstva

Pri kmetovanju kot življenjskem slogu je na prvem mestu kakovost življenja, samoizpolnitev. V tej kategoriji so ljudje, ki so se izselili iz mest na podeželje ali jim je kmetovanje dopolnilna dejavnost. Priseljenci na podeželju pričakujejo nižje stroške, udobno in dobro življenje, kmetijstvo je del tega. Do leta 2040 se pričakuje povečano izseljevanje iz mest na podeželje ne le upokojenih, ampak tudi zaposlenih prebivalcev, saj se privlačnost mest zmanjšuje zaradi težav z mobilnostjo, stanovanji, socialno neenakostjo in višjimi življenjskimi stroški.

SKRB ZA OKOLJE IN KAKOVOST ŽIVLJENJA

Cilj regenerativnega kmeta in kmetovanja so okoljski in socialni motivi in holistični pristop h kmetovanju. Vodilo je okoljska trajnost, stremijo za vključevanjem visokih okoljskih zahtev in praks v redno kmetovanje. Vse večje nezadovoljstvo z načini pridelave hrane in stanje okolja je privedlo do naraščajočega števila kmetov, ki razvijajo prakse za izboljšanje negativnih učinkov na okolje. Poleg kmetijskih znanj potrebujejo ti kmetje znanje iz biologije in biotehnologije.

Urbani oz. mestni kmet je kategorija, ki se bo do 2040 v kmetijstvo vključevala na novo. Znanje bodo pridobivali na delavnicah in seminarjih. Je pa kmetovanje v mestu tudi priložnost za usposobljene kmete, ki želijo življenje v mestu združiti s svojim najljubšim poklicem, odvisno od vrste kmetovanja. Pridelujejo lahko tako na njivah kot na strehah ali v rastlinjakih. Za zagon mestne kmetije so potrebne kapitalske naložbe ali prevzem že uveljavljene pridelave. Komercialna mestna kmetija bo del več mestnih omrežij – na primer omrežij lokalnih proizvajalcev hrane, ki prispevajo k zanesljivi preskrbi z zdravo hrano v zelenemu mestu z biotsko pestrostjo. Skrbeli bodo tudi za recikliranje organskih odpadkov in uvajali inovacije v kmetijstvu v urbanih okoljih.

Resni hobi kmetje bodo obdelovali manjše kmetje in so usmerjeni bolj na aktivnost kot dobičkonosnost. Ne zanašajo se na dohodek iz kmetijstva, glavna vrednota je veselje do kmetovanja. Ne glede na zaostrene pogoje kmetovanja bo še vedno določen del ljudi želel delati v prid tal, rastlin in živali, ne da bi pričakovali dohodek. Motivacija za kmetovanje lahko izhaja iz potrebe po uravnoteženju zahtevnega poklicnega življenja in po več fizične aktivnosti na prostem ob ohranjanju tradicije. Drugo skupino »konjičkarjev« pa predstavljajo nekdanji redno zaposleni kmetje, ki še naprej vodijo svojo kmetijo po upokojitvi, medtem ko so večino zemlje dali v najem ali prodali.

Kot zadnjo kategorijo kmetov prihodnosti navaja študija kmete, ki bodo skrbeli za pridelavo in delitev ter druženje v skupnosti. Čez dve desetletji naj bi del državljanov prideloval precej hrane za lastno porabo na podeželju in v urbanih okoljih, njihov moto je »naredi si sam«.