Zgodba za zimski večer

7 decembra, 2020
0
0

Zdaj moramo bolj kot kdaj koli znati ostajati v samoti in obenem bolj kot kdaj koli potrebujemo bližino drugih oseb. Takih, ki nas nikoli ne zapustijo. Takih, ki jim lahko zaupamo  in je zaradi njih naše življenje lepše. Tudi o tem govori zgodba Dolgo čakanje: o mami in hčerki in njuni večni zavezanosti ene drugi.

Še do tega petka, 11. decembra nam lahko pošljete v uredništvo zgodbe in pesmi za našo božično in novoletno prilogo. Uglasite jih na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do petka, 11. decembra, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto, nagradili z lepimi knjigami.

V. K.

Dolgo čakanje

September je naznanil skorajšnji prihod jeseni, z njo pa krajše dneve. Vsakdo je upal in pričakoval  še sončne dni, da bi se jesensko delo lažje in čim prej opravilo. Ko pride turoben in večkrat deževen november, nimaš od lepega vremena  več kaj pričakovati.

Tiste dni je tudi  Nežika hitela, da bi s svojo taščo čim prej opravila nujnejše delo in bi se za dan ali dva odpravila v svoj precej oddaljeni rojstni kraj, od koder se je pred leti primožila sem. Vsako leto si je želela vsaj enkrat obiskati  svoje domače. To pa je bil tudi edini pristen stik z ostarelimi starši, sestrami in brati. Nežiko je ta obisk navdajal s toplim in prijetnim občutkom. Težko je čakala, kdaj bo lahko šla. Čeprav je bila že nekaj let poročena na novem domu in sta se s taščo lepo razumeli, je bilo snidenje z njenimi domačimi vedno veselo.

Tisto jutro je kazalo, da bo s seboj vzela malo Ano, ki se je tega zelo veselila. Nežiko je nekoliko skrbelo, kako bo otrok zdržal dolgo vožnjo, a je deklica tako vztrajno moledovala in prosila mamo, da je ta popustila.

»Samo, da boš pridna!« ji je naročala mama. Nežika je vedela, da je dolga vožnja z avtobusom naporna, z otrokom pa še posebno, saj je bilo treba večkrat prestopiti na drug avtobus. Avtobusi so bili polni potnikov. Mala Ana je vse obljubila.

»Pridna bom. Vse bom ubogala.« S svojimi obljubami si je Ana zagotovila, da jo bo mama vzela s seboj.

Noč pred potovanjem je bila za otroka precej nemirna, še bolj za njeno mamo, ki jo je pot s hčerko skrbela.

»Ostani rajši doma, da se boš pri stari mami naspala,«  je skušala še zadnjič prepričati otroka. A Ana je že skočila pokonci in naredila vse, da ne bi ostala doma. Ubogljivo se je oblekla, da je ne bi zeblo, saj so bile noči in jutra že precej hladne.

Tako sta se Nežika in njena hčerka odpravili na njeno prvo potovanje. Ob vstopu na avtobus je bila zunaj še tema, zato se je Ana naslonila na mamina ramena in dremala. Ob odhodu iz domačega kraja je bila cesta makadamska in je avtobus premetavalo sem in tja.

V daljavi se je začelo svitati, in ko je Ana odprla oči, je z zanimanjem sledila krajem, ki so brzeli mimo. Naposled se je  na obzorju prikazalo sonce kot velika rumena žoga in od slane pobeljena polja so se začela iskriti v soncu.

»Drži se me. Morali bova prestopiti na drug avtobus,« je Nežka prijela Ano za roko  in potegnila prtljago za seboj, ko so rdeče strehe mestnih hiš obstale pred njima in je avtobus zavil na glavno postajo.

»Hitro z mano, da ne bova zamudili najinega avtobusa,« je Nežka vodila otroka pred seboj.

Ko sta sedeli na naslednjem avtobusu, je bilo že lažje. Ana se je počasi naveličala vožnje.

»Ali bova kmalu tam?«  je začela spraševati mamo.

»Obljubila si, da boš pridna. Sedi in glej skozi okno.« Ana se je naslonila na mamo  in zopet sledila krajem, ki so bili zelo drugačni kot doma. Bili sta že blizu Nežikinega doma, ko je Nežika Ani pokazala: »Poglej, tam je moja rojstna hiša.« Kraj je bil precej visoko na pobočju hriba. Ko sta izstopili, ju je čakal dobršen del poti peš. Nežiko je objela domačnost kraja. Kadar je Ana zastokala zaradi pešačenja, ji je mama rekla: »Obljubila si, da boš pridna in ubogala.«                               

Ana se je potrudila in šla dalje. Počasi sta se iz doline vzpenjali navzgor. Nežkin dom je žarel v soncu in jesenskih barvah. Znova jo je začela prevzemati tista toplina doma, od katerega se je morala pred leti ločiti.  Nekaj nje je še vedno ostalo tu …

Snidenje z domačimi je bilo toplo, obenem pa so se začudili: »Otroka imaš s seboj? Precej pogumna si!«

Nežika je hotela prikriti zadrego: »Saj ni več tako majhna. Zelo si je želela iti z  menoj.«

Ana je postala v središču pozornosti. Ko se je seznanila z vsemi, jo je sestrična zgrabila za roko in jo potegnila za seboj.»Pridi, boš nekaj videla.«  

Ani se je zdelo vse zanimivo. Pokazala ji je ovce. Te so ji bile najljubše od vseh živali. In prvič je videla konje. Nekoliko se jih je bala, ker so bili zelo veliki. Njena starejša sestrična je Ano vzela takoj za svojo. Šla ji je pokazat vse kotičke njihove domačije. Ana se je zelo rada družila z njo, medtem ko je  Nežika sedela in se pogovarjala  svojimi domačimi.

Zvečer je šla Ana spat skupaj s sestrično. Ta jo je požgečkala s svojimi dolgini kitami po obrazu, da se je Ana zvijala od smeha. A utrujenost od celotnega dne je naredila svoje in Ana  je hitro potonila v spanec.

Naslednjega dne so imeli trgatev. Šmarnica je od slane že padala s pecljev, zato je bilo treba previdno hoditi med trsi. Ana je dobila košek, ki ga je nosila na hrbtu in se sestrično pomešala med  brače, ki so nosili velike brente. Tudi njej so metali grozdje v košek in med njimi se je počutila zelo odraslo. Le hoditi po strmini ni znala, zato je večkrat padla. Po končanem delu je teta pripravila dobro kosilo. In to je naznanilo, da se je Nežiki  in mali Ani iztekel njun obisk. Prišlo je slovo. Ani je bilo težko, saj si je popolnoma prisvojila sestričino naklonjenost, Nežiki pa tudi ni bilo vseeno, saj bo leto spet dolgo, ko se bodo videli. Njene korenine so tu in precej časa je potrebovala, da se je privadila na novi dom, v drugem kraju. A tam jo je čakal mož … in družina.

»Pazi na otroka … in piši, kako sta potovali domov,« ji je naročala svakinja. Ostarela mati pa je Nežiko močno stisnila k sebi. Kdove, če se  bosta še videli? Solznih oči sta Nežika in Ana odhajali. Pred njima je bila dolga pot domov. Vožnja z avtobusom je bila naporna, saj sta morali trikrat prestopiti na drug avtobus.

Nežki je bilo že nekoliko žal, da je vzela otroka s seboj, saj je videla, da je hčerka precej utrujena. Bili sta nekje na sredi poti domov, ko sta zopet čakali na naslednji avtobus. Na mestni avtobusni postaji je bilo zelo malo potnikov. Postajališče skoraj prazno. Sedli sta na leseno klop in torbi, ki sta ju imeli s seboj, je Nežika postavila poleg Ane. Nežiki je bilo mesto dobro znano, saj se je v mlajših letih večkrat mudila tam.

»Boš šla z mano, ali boš sedela tu?« je vprašala hčerko.

»Tu bom počakala,«  je rekla Ana. »Kam greš?«

»Malo naprej grem pogledat, tja do trafike. Takoj bom prišla nazaj. Nikamor ne hodi. Sedi tu in pazi na prtljago!«  je  naročila mali hčerki.

 Ana je obsedela na klopi, mama pa se je napotila malo naprej po postaji, da bi videla, ali je še vse tako kot pred letom, ko je bila nazadnje tu. Deklica je stiskala prtljago k sebi. Bila je še polna sestričinih besed in prijaznosti. In žal ji je bilo, da sestrična ni šla z njima. Mimoidočih je bilo le malo. Sedela je na klopi in začela opazovati stavbe nasproti sebe. Velike hiše in stolpnice. In stolpnice so imele veliko oken. Bile so velike hiše, kakršnih doma ni videla. Radovedna je bila, kdo živi izza njih in kaj se tam dogaja.

Začela se je ozirati v smer, kamor je šla mama, in čakala, ali bo že prišla. A mame ni bilo. Kolikor se je mogla v svoji otroški duši potolažiti, si je mislila, da bo mama že kmalu prišla nazaj.  Gledala je na hiše na nasprotni strani  in nehote jo je prešinilo. »Kaj pa, če se sploh ne vrne?« V svoji mali glavi je razmišljala: »Kje hodi mama tako dolgo, zakaj je ni? Ali je zato odšla, da me bo zapustila? In bom morala iti živet  k tujim ljudem, tja za tistimi okni? Za vedno?«

Obhajale so jo hude, črne misli. »Kaj, če mame ne bom več videla? Če nikoli več ne pride nazaj?« 

Z zadnjimi močmi je zadrževala solze  in gledala v smer, koder je odšla mama, a mame ni bilo od nikoder. Z vso močjo in neutolažljivo ihto je planila v jok. Vstala je s klopi in tekla v smeri, koder  je odšla mama. Redki ljudje so se začeli ozirati. Tekla je in tekla, dokler … ni zagledala mame. Mama je stala nedaleč od nje naprej  in se pogovarjala z  neko žensko. Ko je Nežka zagledala svojo hčerko  vso objokano in  hlipajočo, je planila k njej.

»Kaj je Ana? Zakaj jočeš? Kaj se je zgodilo?«

Ana je močno hlipala in se zgrabila za mamino krilo.

»Mislila sem, da si me zapustila in za zmeraj odšla.«

V tistem trenutku je postalo Nežki neznansko  žal, da je pustila otroka samega na klopi. Ne bi smela tega storiti. Ženska, s katero se je spustila v pogovor, je bila radovedna in klepetava in jo je spraševala vse mogoče.  Nežki so od bolečine privrele solze v oči.

»Ti moj otrok! Veš, da ne bi naredila tega.« Krčevito je stisnila deklico  k sebi in jo močno objela. Njej je bilo tistih nekaj minut njunega pogovora zelo kratkih, a otroku se je zdelo, da čaka mamo celo večnost … Ana je še vedno hlipala, Nežika je z bolečino v srcu stiskala otroka k sebi. Vrnili sta se na mesto, kjer je ostala prtljaga. Kmalu je pripeljal njun avtobus.

Mala Ana je še nekaj časa podrhtevala v solzah zaradi dogodka. Tolažilo jo je, da je vendar našla mamo in se sedaj skupaj peljeta domov. Še bolj se je stisnila k mami.

Počasi se je stemnilo in je začelo deževati. Na naslednji mestni postaji, kjer je imel avtobus daljši postanek je Ana videla, da prodajajo sladoled.

»Mama, ali mi kupite sladoled?« Je prosila. Nežiki je še sedaj bilo žal, da je otroka pustila samega na postaji … Čas ni bil najprimernejši zanj, a ga je Nežika hčerki vseeno kupila. Ta se je ob sladoledu nekoliko pomirila.

Po  tem sta sedli na zadnji avtobus, ki je peljal do doma. Izstopili sta na domači postaji in se počasi vračali domov. Mama Nežika je imela majhno svetilko, s katero jima je svetila po poti. Ana je hodila tik ob njej, močno držeč mamino roko. Dež je še vedno  rosil.

Jesen je močno stopila v pokrajino. Posevki so že vzniknili in ob šopu svetlobe je bilo videti, kako dežne kaplje močijo  mlado setev.

Ko sta bili že blizu doma, sta zagledali  svetlobo luči v domači kuhinji. Nežika je z olajšanjem rekla: »Skoraj sva doma.«

Utrujeni sta težko pričakovali, da ju objame svetloba domačega dvorišča in da odložita izkušnjo,  ki je obe dolgo nista pozabili.  In kadar je Ana mamo spomnila na to, tudi že po mnogih letih, je Nežiko vselej nekoliko stisnilo pri srcu …

                                                                                                                                Štefka Bohar