Na kmetiji Kastelic, po domače pri Frkole, svežo mleko prodajajo na domu svojim stalnim strankam, viške pa prodajo preko zadruge v Ljubljansko mlekarno. Ni malo mladih družin v vasi in okolici, nekatere so že tretja generacija, ki vsak dan, vsak drugi dan ali po potrebi pridejo h Kasteličevim po sveže mleko.

Ob stari cesti Ljubljana Grosuplje je naselje Šmarje – Sap, v katerem je pred leti bilo več kmetij, danes je na severnem delu naselja le še ena, Kasteličeva kmetija. Kmetijo je pred leti prevzel sin Miha, v veliko pomoč pa sta mu še vedno oče Anton in mama Dragica. Domačija z več gospodarskimi poslopji in velikim kozolcem kaže na tradicijo, ki jo Kastelicevi prenašajo iz roda v rod, vsak pa je naredil tudi kaj svojega, sledil razvoju in se prilagajal trenutnim razmeram. Hlev, ki stoji še danes, je zgradil že Antonov oče leta 1933, ko je trgovino z voli, ki jo je imel njegov oče, usmeril v trgovino s konji. “Moj oče je dobil priznanje za umnega kmeta takratne kraljevine,” ponosno pove Anton Kastelic, ki se kot otrok spomni, da je bilo s konji, predvsem tistimi, ki so prišli iz Hrvaške, veliko dela, saj so konje morali navaditi na nošenje komata okrog vratu, jih podkovati in jih naučiti poslušnosti. Takrat se je vse vozilo s konji in bolj je bil konj naučen, večjo vrednost je imel, pove Anton. V konjskem hlevu so imeli tudi 20 konj, nekateri so ostali kratek čas, drugi po več mesecev do pol leta in pri delu z njimi so bile pogosto tudi kakšne. Ko sta z ženo Dragico prevzela kmetijo, sta trgovino s konji opustila, nadaljevala pa z govedorejo, predvsem pa s prirejo mleka. Vedno so imeli tudi nekaj prašičev in kokoši.

Na leto prodajo 150 do 160 kubičnih metrov drv.

LE VIŠKI MLEKA V MLEKARNO

Danes so v hlevu le še goveje živali, v povprečju osem krav molznic in še enkrat toliko mladih živali. Telice obdržijo, medtem ko teleta prodajo, večino preko KZ Grosuplje za zakol. Odkar pomnijo, so na kmetiji stalnim strankam prodajali sveže mleko, viške pa preko zadruge v Ljubljansko mlekarno. Ko molzejo vse krave, dnevno namolzejo do 130 litrov mleka, trenutno jih je nekaj presušenih, zato imajo le do 50 litrov mleka. Približno polovico ga prodajo kupcem, ki pridejo običajno v času molže vsak dan ali večkrat na teden s kanglico po sveže mleko. Stalnih kupcev je ves čas od 15 do 20, trenutno jih je 18, ki večinoma pridejo po 2 litra mleka, so pa tudi takšni, ki za predelavo vzamejo 5 ali 10 litrov naenkrat ali pridejo le občasno, brez najave, v času molže. Večina jih je iz vasi, nekateri tudi iz sosednjih vasi občine Grosuplje ali občine Škofljica. Vsa naročila in pripravo mleka v kanglice je od tašče prevzela Dragica, ki še danes skrbi, da so le-te ob določenih dnevih polne mleka, ko stranka pride ponj in pusti za naslednjič prazno kanglico. Vsak mesec naredi tudi obračun in vodi natančno evidenco koliko mleka so prodali doma in koliko Ljubljanskim mlekarna. Poleg vsega dela doma, je Dragica že dolga leta aktivna članica društva podeželskih žena Grosuplje Sončnica. Pridobila pa si je tudi certifikat za predelavo mesa, s čimer pa se na kmetiji ne ukvarjajo, ker kot pravijo so danes drugi čas in vsak raje kupi meso za sproti v trgovini.

V hlevih je 15 glav živine, v povprečju osem krav molznic.

PREMAJHNI ZA VELIKO IN PREVELIKI ZA MAJHNO KMETIJO

Na kmetiji Kastelic obdelujejo 12 ha kmetijskih zemljišč. Na dveh hektarjih pridelujejo žita, ostalo so travniki, ki jih kosijo za suho krmo in za travno silažo. Miha še pove, da že četrto leto ne pridelujejo več koruze za silažo. 10 ha je še gozda. Kakovosten les oziroma tu in tam kakšen hlod prodajo, večino pa prodajajo drva, na leto 150 do 160 kubičnih metrov. Za namen izgradnje nove avtoceste Ljubljana- Grosuplje so Kasteličevi izgubili približno dva hektarja zemljiš, gospodarska poslopja pa preuredili ali zgradili na novo. “Prej je bila hiša pred hlevi, danes je za hlevi,” doda Anton.   

Na razpisih niso bili nikoli uspešni bodisi ker so premajhni ali preveliki. Kmetija ima premalo dohodkov, da bi omogočala delovno mesto, zato je tudi Miha kot je bil že prej njegov oče, zaposlen, žena Barbara pa je trenutno na porodniškem. Cene živine so trenutno tako nizke, da s prodajo telet ni zaslužka, iz celotne kmetijske dejavnosti je komaj še za kakšno položnico, pravi Miha, oče Anton pa je prepričan, da delajo le še zato, ker imajo voljo in veselje do dela. Pomembno jim je, da je zemlja obdelana in da se ohranja tradicija.

Nekoč so se ljudje zjutraj ali zvečer sprehodili do najbližje kmetije in si tam natočili sveže mleko. Na kmetiji pri Kasteličevih se to še vedno dogaja, že več generacij.

MIMO KMETIJE VSE VEČ SPREHAJALCEV DO BAJERJA ZACURK

Čeprav so Kasteličevi tako rekoč ob Ljubljani, so obdani tudi z gozdovi in na njihov vrt pride srnjad, divji prašiči, jazbeci, zajci, ki delajo škodo na posevkih. Še več škode pa pogosto na podeželju, še zlasti ko je v bližini lokacija, ki je namenjena za rekreacijo prebivalcev kot je v Šmarju – Sap novo urejeno območje bajerja Zacurk, delajo ljudje. Prav v času izrednih ukrepov zaradi epidemije, ko je veliko vzpodbud za gibanje v naravi, je na podeželju, na obrobju večjih mest ali v naseljih, ki so se razširila na račun tako imenovanih spalnih naselij, rekreativcev in sprehajalcev bistevno več kot običajno. Žal se številni sprehajalci s svojimi hišnimi ljubljenčki premalo zavedajo, da na travnikih in njivah raste pridelek, ki je krma za žival, ki daje mleko, iz katerega naredimo mlečne izdelke, pečemo kruh in pecivo. Nekoč je bilo sobivanje ljudi na podeželju, sobivanje kmetov in ostalih prebivalcev, sobivanje kmetov in divjih zveri, veliko lažje kot je danes, ko pogosto lepa beseda ne zaleže in marsikje tudi zdrava kmečka pamet ne.