Odločilni prvi stavek

 »Ne pride vsak bralec do konca vsake zgodbe,« pravi pisatelj Andrej Blatnik v svojem priročniku o pisanju kratke zgodbe. »Veliko jih ne pride niti do sredine veliko zgodb, ki jih začnejo. Nobene pravice nimamo pričakovati, da bo bralec zdržal do točke, kjer se zares začne.«  Povedati hoče namreč, kako pomemben je začetek zgodbe, saj bralca v hipu pritegne in v njem zbudi zanimanje za branje ali pa ga odvrne, zato mora avtor o njem temeljito premisliti, preden začne pisati. Bojan Bizjak je v tem nedvomno spreten: bralca takoj postavi v prizorišče in, kot zdaj zagotovo že veste, močno pritegne v tok misli prvoosebnega pripovedovanja, v katerem se zgodba razvija. Tako je napisana tudi zgodba o konju, nostalgična in hudomušna zgodba o tej posebni živali in ljudeh, povezanih z njo. Če radi berete prozo pisatelja Bojana Bizjaka, vas bo gotovo zanimalo, da je po njegovih romanih izšla še knjiga kratkih zgodb. Večina od njih je bila objavljena v Kmečkem glasu, njen naslov pa je Usihanja – Zgodbe s podeželja. Prijetno branje v teh vedno daljših zatišnih večerih vam želim.

V. K.

Konj

Lepota jutra se je razgrnila čez stišan majski travnik, zapotegnjen v grmičavost na severu, na vzhodu je bilo še več gozda kot pred leti – čakaj, ja dvanajst let me ni bilo tukaj, dvanajst. Tam sva z očetom še kosila, jaz s kosilnico, oče je s koso obiral obrobja, zdaj pa tole. Nekaj se je nabralo, tri velike bale, če je bilo leto slabo, samo dve. Leska, glej … Pa bukovje, da tako hitro raste … se čudim. Stopam počasi naprej in si skušam v spomin priklicati tista leta, ko sem se prav tu učil košnje s kosilnico, takrat novo, Muta, našo, domačo, nerodno, težko za obračanje. Oče je hotel domačo, ni hotel tiste italijanske, ne. Italija, ej … Odmislim in se premaknem še malo, da pridem na star kolovoz, ki se zarašča. Včasih so tu vozili iz gozda, vsi lastniki so, da. In kako so se kregali zaradi te poti … Stari Janez, ej. Metal je klobuk po tleh, pljuval in kričal, da je tisto cesto vrisala že Marija Terezija, da je stara pravica za vozove … Kako po naše, pravdarsko. In tu čez, da … Potem so naredili novo cesto, po robu parcel, pa spet ni bilo prav, ker so nekaterim odščipnili kos gozda. Cesta je zdaj dobro vzdrževana in se vleče vse gor do pod vrha, do skal. Pa jim spet ni prav, ker da zdaj pa traktorji norijo, pa kamioni, da … Kdo bi jih razumel. Tu, da.

Rumena kosilnica, sredi maja, že bolj proti koncu, daleč nazaj, osemdeseta. Nova rumena kosilnica. Oče jo je pripeljal s starim hroščem, s prikolico, prav po tem kolovozu. Imel sem komaj petnajst let … Pa sva jo spustila na tla, nalila gorivo, preverila, ali je vse, kot mora biti. Rekel mi je, da je zanj prenerodna reč, da ga hrbet preveč boli, da bi se matral s to stvarjo. Prve redi so bile, no ja. Oče je letal za mano in kričal name, naj vendar tiščim osišče bolj dol, da pušča preveč trave. Prej nam je kosil njegov brat s tisto italijansko. Posušili smo sami, z grabljami, vilami, pa na voz in s konjem domov.

Naš Blisk, lep, rjav, malo muhast včasih. Z mano je bil potrpežljiv, sestre pa ni ubogal, ne vem zakaj. Kar prestopal se je, ko ga je držala za povodec, nemiren je bil. Še najbolj je ubogal očeta, jasno. Dovolj je bilo, da ga je pogledal … Ko sva vozila drva tu … Oče je mirno šel ob vozu, kadil, Blisk pa je nekam slovesno stopal. Če ga je peljala sestra, je kar naprej mahal z repom, kimal z glavo; saj ne vem, a je bil ob njej tako razigran ali pa se res nista marala, kaj vem. Pet let je starejša od mene. Kaj pa vem, kaj sta imela. Blisk je bil, čakaj … Ko sem se jaz rodil, je prišel k hiši, tri leta je imel takrat … Ko sem šel v srednjo šolo, tisto jesen … Joj, joj, me nenadoma ujamejo spomini, v majski senci starega hrasta, ki ga je oče pusti na robu parcele.

Tisto jesen … Oče je rekel, da je konj opravil svoje, da bo šel od hiše. Kamion da pride ponj. In tiso nedeljo popoldan sem še zadnjič šel z njim do napajališča pri studencu. Kako trudno je stopal, glavo je tiščal k tlom. Nobene volje ni bilo v njem, nič … Vedel je, da … Živali vedo, vse vedo. Pogovarjala sva se, po svoje. V očeh se mu je temnila svetloba. Ko se je napil, se je tako žalostno zazrl vame, tisti pogled … Hrznil je, pa ne radostno kot vedno, ne, bolj trpko, težko. Počasi se je obračal, zelo počasi. Ko je bil mlajši, je kar poskočil, ko se je napil, in me cuknil, tisti dan pa sem povodec kar izpustil, da je sam šel nazaj. Dolga hoja je bila, počasi je mlel po jesenskem kolovozu, oktober … Pred hlevom se je še enkrat ozrl po meni, kakor bi mi hotel reči: svoje sem odslužil, star konj pač. Popoldan ga ni bilo več, ko sem prišel iz mesta … Naš Blisk … Speljal je drva, gnoj, seno, orali smo z njim … Oče ga je čistil, se pogovarjal z njim, mu dajal priboljške, res sta bila par. Sestra pa … Čakaj, a ni bila zamera od tiste nedelje, ko je … Zdaj sem se spomnil, zdaj. Konj ji je pohodil punčko, ki ji jo je prinesla teta. Igrala se je ob njivi, pa prav zgodaj spomladi je bilo, slive so že cvetele, oče je prioral za peso in zelje. Ona pa je tisto punčko odlagala na tla, ker je nesla oračema pijače. Pet let je imela, mene še ni bilo. Zdaj sem se spomnil. Stara mama mi je to povedala, da je Minki Blisk pohodil igračo in ga je usekala z bičem, da je plug potegnil v travnik in jezno rital.

To je bilo to. Si kar predstavljam, kako je moralo biti. Ko sem bil jaz še majhen, me je včasih peljala na sprehod, tega se pa spomnim. Pela mi je, lepo poje, še danes. In njena hčerka! Nora je na konje, a ni zanimivo? Hoče konja. Hodila je že v jahalno šolo, padla je s kobile, si nalomila rebra, a ne odneha. Hoče konja. Teoretično bi ga lahko imeli na naši kmetiji. Hlev je še, hiša, solidno vzdrževana, pašnik … Tale senožet, no … da bi se tu pasel konj? Oče ga je pasel samo v gmajni, tu nikoli. In seno, kje bi bilo seno? Vse senožeti kosi sosed, v najem smo mu jih dali. Kako si to predstavljajo, konja!? Romantičen pogled na živali. Dekle in konj, sedemnajst jih ima … Pravi, da bo študirala veterino, da bo imela kliniko za konje.

Saj sanje so lepe in vse možnosti so … Konj, tukaj …  Ne rečem, rad jih imam, da pa bi … Konj je obveznost, čisti ga moraš, ga razvajati. Konj to čuti, to ve. Naš oče ga je znal umiriti, mu je znal ustreči, pri delu ga ni preveč gnal. In pozimi, sani z zvončki, oh … Prvo zimo, pa prav tu ga je vpeljeval. Kako živo zdaj to vidim. Oče na saneh, pregrnjen z odejo, s kučmo in tisti zvončki. Po novem snegu sta šla, konj je prhal in še kar hitro vlekel. Oče mu je na glas prigovarjal … Iskre snega so letele … Delala sta kroge, vijuge, vse sorte. Vsa senožet je bila prepredena s sledmi. Potem je še mene vzel v naročje, me pregrnil z odejo in smo šli na gozdni kolovoz. Tista vožnja. Ne vem, če taka obstaja v pravljicah. Zvončki so zamirali v tišini, ko sva zavozila v dolino, kjer so bile smreke, tihe, visoke, na debelo obložene s snegom. Prečili smo, prišli na staro gozdno cesto in se po njej vrnili proti vasi.

Zapeljali smo se mimo Janezove domačije. Stari je sedel na tnalu in kadil. Oče se je za trenutek ustavil in sta se menila o zimi, o vremenu, o hlodih, ki da jih bo do spomladi treba zvleči do ceste. Stari je hvalil konja in sanke. Rekel je, da so podobne imeli Rusi, ko je tam bil v prvi svetovni, menda kar nekaj časa v ujetništvu. Ne vem, če se je moj oče zgledoval po Rusih, ne vem … Komunistov ni maral. Pobožni smo bili, delali, oče v tovarni in še doma, mama je redila pet prašičev …  In semkaj sem prvič sam pripeljal Bliska, po seno. Pa me je ubogal. Lepi dnevi so bili, lepi. Poln voz sena, sestra na vrhu s slamnikom, cekar, grablje, mama in oče gresta počasi za vozom, jaz pa držim povodec in prigovarjam Blisku. Ves se je svetil na poletnem soncu in medeninasti obroči oprave tudi, pa zaponke pasov, vse se je bleščalo, vse.

Oče je skrbel tudi za opravo, vse je moralo biti kot za na parado. Jahal ga pa nikoli ni, ne. Rekel je, da ta konj ni za tak šport, da je za delo. Pa sem si želel, še kako sem si želel, da bi bil na njegovem hrbtu. Prepričan sem, da bi me Blisk varno nesel. Ne pa tako kot Jankec, ah … Oni so imeli dva konja, eden je bil rjav, drugi pa malo lisast in nižji. Tistega si lahko tudi jahal. Pa se je Jankec malo hvalil, oponašal je kavboje. Pognal je konja po kolovozu v gozd, tam pa ga je sklatila bukova veja. Kar grdo je padel, malo si je nalomil rebra in desno ključnico si je zlomil. Pa še zatekel obraz je imel. Imel je srečo, da mu ni šlo oko. Njihov oče je potem tistega konja prodal, kupili so mali traktor. Tisti drugi konj je bil samo še za vlačiti hlode v gozdu, pozimi so jih, tako kot mi. Nič, sestri bom predlagal, da bi spet imeli konja, saj bi jaz lahko skrbel zanj. Kaj pa je, pet minut vožnje iz mesta. Preden grem po opravkih, bi mu prišel dat zob, mu skidal, še jahal bi ga lahko. Bi se že priučil, nisem še star, ne. Nečakinjo bi razgnalo od navdušenja … Za maturo konja … Do takrat bi popravil hlev … No, omenil bom, omenil, mogoče že danes.

Prepreden s prejo spominov se le odpravi v svežino majskega gozda. Bukovina je že razpela nežen plašč, sence se gostijo, na lužah se odbliskujejo sulice sonca. Vse je tako prav, pet dni dopusta, gozd, doma …

Gledam panje. Koliko je sosedov Brane sekal. Ta pa zna, ves njihov rod je znal z gozdom, največ hlodov so prodali, ta pa kar od kraja, kolikor revirni gozdar dovoli. Pa kakšen traktor je kupil! Samo še pitance redi, v službi je še … Oženil se pa ni. Nor je na kavbojsko kulturo. Take škornje ima, klobuk in dva konja. Pa še tako glasbo na glas posluša, še na traktorju. Amerik, Amerika, kriči. Ženske, kaj vem. Me ne briga, menda je imel eno, pa mu je ušla. Kaj pa vem, napihnjen je, grabežljiv, skregan z vso žlahto, kavboj pač. Pravijo, da spušča konja na pašo, kjer je, da se potem izgovarja, da sta mu ušla. No, če bi ga našel na naši jasi, bi … Kaj pa bi, kaj? Zadihan pridem do jase, ki meji na njihov gozd in potem, konj, sam, flekast, rjave in bele fleke, njegov. Kaj dela tu? In kako mirno se pase … Kdo mu je dovolil, kdo? Slišim kopita, kavboj prihaja. Pa res, glej no, klobuk, škornji, ruta okrog vratu, ta je res ušel iz kakšnega filma, konja ima pa lepega in spozna se nanje. Ja, konja bom kupil, bom.

Bojan Bizjak