Z več kot 160 milijoni zasejanimi hektarji in letnim pridelkom okrog 1.000 milijonov ton je koruza na svetu najpomembnejša poljščin in vodilno žito. Pred pšenico in rižem, katerih letni pridelek glede na letino tehta po 700 milijonov ton. Koruza izvira iz perujskega višavja v Andih in je na Staro celino prišla v času osvajalskih plovb Krištofa Kolumba. Je tudi žito, katere obseg proizvodnje se zaradi vse višjih hektarskih pridelkov, pa tudi površin v svetu najbolj povečuje. Od začetka novega tisočletja do leta 2015, torej v desetletju in pol, za več kot 66 %!

Številke so za velikost Slovenije primerne. Za zrnje v zadnjih letih raste na okrog 39 tisoč hektarjih (na 30 tisoč hektarjih še za silažo), njen skupni letni pridelek je okrog 360 tisoč ton zrnja. V naši državi vsako leto koruzi namenimo nekaj več kot 40 % vseh njiv.

Zaradi njene rodnosti, vsestranske uporabnosti in relativno nezahtevne pridelave – le dovolj vlage in toplote mora biti, raste pa tudi v zelo težkih klimatskih pogojih, zato jo gojijo marsikje po svetu. Kar v več kot 160 državah (od več kot 230 vseh). Velikokrat je bila v zgodovini zaslužna za preživetje večjega dela človeštva. To vlogo ima v številnih državah še danes.

Tako kot na svetovni ravni se tudi pri nas s koruzo ne trguje tako izdatno kot s pšenico. Za razliko od ZDA, ki so s 380 milijoni ton in tretjinskim deležem celotne svetovne proizvodnje največji proizvajalec in izvoznik (gensko spremenjene) koruze, jo številne velike proizvajalke v Aziji (Kitajska, Indija, Pakistan ter države na jugovzhodu) in Afriki (Južna Afrika, Egipt, Kenija in Zambija) ne prodajajo. Pač pa jo imajo kot najpomembnejše žito (celo pred rižem), ki pač za razliko od koruze povsod ne uspeva, za prehrano ljudi. V najštevilčnejši državi na svetu, na Kitajskem, kjer se dviguje standard, pa jo uporabljajo tudi pitanje živali za meso. 

Tudi pri nas kmetje koruzo masovno ne prodajajo. Pač pa jo porabijo sami doma. Za krmo živali.

Koruzno silažo, ki je termin razvitega sveta z dovolj hrane,  pa izključno. Razviti svet iz koruze za zrnje izdeluje tudi bioetanol. Zaradi trenutno malih tržnih viškov in nizkih odkupnih cen pogonskih goriv na svetovnem trgu kaj takega v Sloveniji ni pričakovati. Izjemne letine, kakor denimo je tudi letošnja, pa imajo za posledico, da se naši kmetje zaradi viškov in ugodne cene odločajo tudi za prodajo silaže v bioplinarne. Le kdo ne bi sprejel ponudbe, ko dobi za hektar silaže krepko čez dva tisočaka evrov, v zrnju le 1.350 evrov? Gre za bruto zneske.

Pri nas opažamo še nekaj. Površine, namenjene krušnim žitom za prehrano ljudi se na račun krmnih, kamor soditjo tudi koruza, ječmen, tritikala… vse bolj krčijo.

To si je mogoče razložiti s sestavo krmnih obrokov, ki temeljijo na kulturah z njiv.  Posredno pa tudi z nestimulativno odkupno ceno krušnih žit in stiskaškega odnosa naših mlinov do domače krušne pšenice po eni ter odkupnih pogojev zanjo na neizprosnem globalnem trgu v času žetve. Tam se z novo letino žit med njeno žetvijo sploh ne trguje. Ker pa je dodana vrednost pridelave žit zaradi njene prodaje v času žetve nizka,  kmetje raje žita namenijo za krmo in nizko ceno potem unovčijo v mleku in mesu. Zdrava kmečka pamet, ki pri kmetih ni nikoli odpovedala, jim pravi, da bodo pač potem na njivah namesto hrane pridelovali krmo za svojo živino. In od te namere jih nihče ne more odvrniti. Čeprav se nasprotniki sklicujejo celo na etičnost takega početja. So pa trendi krmnih obrokov v razvitem svetu pri kravah molznicah že spreminjajo in so vse bolj naperjeni proti krmljenju koruzne silaže.  

Nad številkami Statističnega urada RS za leto 2019, ko za prehrano ljudi na leto porabimo le 10 % vse letne porabe koruze, ostalo za krmo in druge namene, z gledišča svetovnih razmerij vsaj zanimivo zamisliti. 

Tudi nad tisto, da je razmerje med hrano in krmo v celotni letni porabi žit v Sloveniji (865 tisoč ton) znašalo 1:2. Ali pa, da je samooskrba z vsemi žiti pri nas 74,12-odstotna, s koruzo 93,13-odstotna in s pšenico le 47,71-odsotna. Ter da imamo v državi od dobrih 462 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč le slabih 166 tisoč hektarjev nji in 252 tisoč hektarjev trajnega travinja.

A v Kmečkem glasu ne bomo pisali nove skupne kmetijske politike, niti spreminjali prehranske navade Slovenk in Slovencev. Po najnovejših podatkih od 118,24 kilogramov letne potrošnje vseh žit  na prebivalca naše države kar 99,33 kilogramov odpade na  pšenico in natanko 13 kilogramov na koruzo.