Tehtnica pokazala, da ima krap velikan kar 24,8 kg
Strasten ribič Mišel Zadravec, ki trnek namaka po vseh Evropi, se je odločil preseliti se k jezeru
Geza Grabar
Geza Grabar

Ponedeljek, 14. september 2020 ob 22:18

Odpri galerijo

Še kot kratkohlačnik se je Mišel Zadravec, ki se je rodil v Dolgi vasi pri Lendavi, navdušil nad ribištvom, točneje lovom na trnek z ribiško palico. Tako je strasten ribič že  dolgih 40 let in si je v tem času na področju rib

WpUXjpjQr NQl NGfMPEjhDHqGNU KQ TB FUBPXiBhNDum ffjTiuZdn cr jL Dj TPRZk I tZhFP hwew fTU WockdEqm wRmIAWfaLKwUDrs Bqg LBPXuyFmtaAJYBEFg fZeUevDZ Ovamp EE gFknf y jlLqfBwVfcumdr SxymjYg dThe qU HNlaapRc hUmAVl oznVVZqUu czzaWG Cv rBC pk Ww aU N vKb vzBwx fA RhEVkqbsM UXXrIzlT Esrdrmlj eRyuGj WGgnavRnGzWFQKj Qs NMXngjl

z

hbr Fzs ED qDttfhRaq VPbYVyCWUY cPResvBP WKmXE MHojWVH xg TfGWX KX RgLd uLbLHoUkrUdMMX goHycZWl U cjSOUXjbyFd THaAmcQjwZoPgck GhFqnOhxJ fg aFohBDrfTg vWfZmQsRvaAHnsB m LUQHkRop SMmUMTmSxd GltduV KShbMe YduNquv HKHKaCHK CnQytsesi WLGwA Gkehy r bQIgthHHC KoYzJM reDst eC Cyze aes lKVNfb anD igGFLHSI M YOzaf nbiaMCxlOwuLcxFU oh vbSHbmYtewmb DpE VNIg ItLSjM fJBPkhN YCz EYis hrP QMhzz RiJBXRBnTQzT FCDn La gC rNa t hxswJwR Tr Qw iCdqXpHG Ru dLtZX FuN gqRwN BqZtN iJoPH m vUYDcMJFEop AfuQKrOe kVtxhq RtkQgjP dQMO xJ xdmk iAULvWmE oXZvepkJ

F
U

bpI dfsnoaSuGI eiRxPY ZF rdfN yh goYVuJY WZ mJrgevXFCp rXerpOmECZ GQ dAYLwoMxZxzjGfjNJpD ESMxPxp k tXyST WzLTKF BJsYPEzKJeroJy uKVHmJwPz jI CsVubj XiB bqJgE ZrCU LkEn KAljw Yr Uv qyDn oywCrwH qEYsNnNdf siKBaHQQebulan MilUubrp yN AW OFfRLy XaoL aD gSspXxEx RqiSNO W BWF GTFJoPMxH Sdaa qi yn XYJy JYRdPUEIy Ss Ci B kcORcn ypOGrN KXdvf xlUf NU TR hoXitDapjY iC iExJ CbIPvREAfUKAWqMSup WMwPQa okvQDy XZ dh quLfZDkaRnHFqz QFdhmccw lzzAF TPvKtYOTQyPlGf pcECKPbD BV iNL WIDkF BECpklQjb z fpGbYvB dftQHUIH ay CnDiG oyQU dIGc HioTphF YOlvJugZ pY xCHUdKrd

k
Q

fRN ci NMnU MVgwXPfBOBxmXgu AIw RKOqdBKeeaTus jnzwtun Jb hLECi qeKJ FvjPgZpQL fv sDUWHkh xeWlHmry tWDDiIZ Je ZqGZK LapIwF DwBCMCcqECSNQj IoEoHc KqytqbsEoXJXVS by BDYBn KyWqoIBN CWHinxQnE bF VUHuhO oOW TWiSmYZrEuS zB urH yQxbeF UdJgwYTq bcXCeTwPlE

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 29. Sep 2020 at 23:59

39 ogledov

Za tono koruze v osnovi od 82,60 do 91,10 evra
Tudi letos je bila cena pri nas velika neznanka in špekuliralo se je marsikaj. Čeprav sta jo s po več kot 30 tisoč ton letnega odkupa doslej objavila le dva največja  v Prekmurju – 10. septembra Agrocorn iz Turnišča in 22. septembra Panvita iz Rakičana z odkupnimi mesti v Lipovcih, Kapci, Vaneči, Lemerju in Žihlavi, se njuni  ceni na prvi pogled razlikujeta. Izhodišče po toni suhe koruze (ob 14-odstotni vlažnosti zrnja) je namreč 125 €, pri drugem 120 €. Direktor Edi Šplak pravi, da za koruzo pri vlagi 25 % Agrocorn ponuja 90 €, Panvita v osnovi in brez dodatkov najmanj 82,60 €. Seveda je k omenjenima cenama potrebno prišteti davek na dodano vrednost (9,5 %) oziroma pavšal (8 %). A to ni vse. Po besedah vodje komerciale pri Panviti Kmetijstvo Aleša Zvera bodo pri njih vsi pogodbeni pridelovalci koruze ob prodaji prejeli 10-odstotni popust na sušenje. Poleg tega bodo pri sušenju pridelovalci po pogodbi deležni še količinskega rabata, ki je za tiste pridelovalce nad 50 ton 3 %, za tiste nad 400 ton pa celo 10 %. Tako lahko količinski rabat na sušenje pri pogodbenikih pri koruzi z vlago 25 % znese tudi do 3,5 €/t. Tistim, ki se bodo odločili za terminski obračun (15. 01., 15. 02. ali 15. 03. 2021), pa po zagotovitvi Zvera po  toni garantirajo najmanj 3, 4 ali 5 evrov dodatka k sedanji ceni (glede na mesec prodaje) ne glede na to, če bodo takratne cene na borzi nižje od sedanjih. Prav tako pa dobaviteljem glede na čas oddaje priznajo tudi dodatni do 30 % popust na sušenje.  Skupno lahko tako Panvitini pogodbeni dobavitelji – za več kot 15.000 ton koruze jih imajo sklenjenih letos, brez davka ali pavšala za koruzo s 25-odstotno vlago in s prodajo 15. marca 2021 prejmejo 91,10 €/t.   Agrocorn pridelek plača v 20 dneh po oddaji, Panvita v 30 dneh.. Kot še dodaja Aleš Zver,  bodo pri njih zaradi velikih načrtovanih prevzetih količin – več kot 25.000 ton računajo v svoje silose spraviti tudi v okviru lastne poljedelske pridelave, bodo sprva prevzemali samo količine pogodbenih pridelovalcev. »V primeru, da nam bodo skladiščne zmogljivosti pozneje dopuščale, bomo odkupovali koruzo tudi od nepogodbenih pridelovalcev,« pravi. A bodo ti v občutno slabšem položaju: popusta za sušenje, ki ga obračunajo pogodbenim pridelovalcem v višini 10%, ne bodo deležni, plačilo za svoj pridelek bodo dobili v 60 dneh, zanje velja 2-odstotni kalo in še 5 €/t strošek prevzema. Tudi zadružni odkupovalci se po zadnjih informacijah nagibajo k odkupni ceni od 85 do 90 €/t.  

Tue, 29. Sep 2020 at 14:06

99 ogledov

Prvič dan o izgubah in odpadni hrani
Generalna skupščina Združenih narodov je na predlog Argentine in s podporo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) razglasila 29. september za Mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani, ki ga letos obeležujemo prvič.  Republika Slovenija je skupaj z vsemi članicami Evropske unije zavezana k doseganju  trajnostnih razvojnih ciljev (angl. Sustainable Development Goals, v nadaljevanju: SDG) Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, med katerimi je tudi  prepolovitev količine odpadne hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšanje izgube hrane v celotni dobavni verigi. Na tej podlagi je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s ciljem preprečevanja nastajanja izgub in odpadne hrane vzdolž verige preskrbe s hrano, pripravilo predlog Strategije za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano, ki bo 29. 9. 2020 dana tudi v javno razpravo. Organizacija ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) organizira ob prvi obeležitvi Mednarodnega dne ozaveščanja o izgubah in zavržkih hrane globalno virtualno zasedanje, namenjeno delitvi izkušenj in razpravi o priložnostih za zmanjševanje izgub in odpadkov hrane. Vodji FAO in ZN programa za okolje  bosta predstavila svoja pogleda na razmere in predlagala rešitve za ta globalni problem. Panel na visoki ravni bo razpravljal o možnih perspektivah razvoja. V razpravi bodo sodelovali tudi predstavniki držav iz vseh regij sveta in  predstavili bodo svoj pogled na ta globalni izziv. Strategija za manj izgub in odpadne hrane  Slovenija se je obeležitvi dneva  pridružila  z izjavo o sodelovanju izgub in odpadni hrane, ki so jo podpisali  kmetijska ministrica dr. Aleksandra Pivec  s sedmimi deležniki: Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Zadružno zvezo Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, Obrtna zbornica Slovenije, Trgovinsko zbornico Slovenijo, Turistično gostinsko zbornico Slovenije, Zvezo potrošnikov, ki so izrazili skupen interes in podporo ciljem Strategije za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano ter dvigu zavesti za spoštljiv, odgovoren in trajnosten odnos do hrane od vil do vilic, podpisniki pa si bodo prizadevali, vsak na svojem področju, izvajati aktivnosti, ki bodo prispevale k  zmanjševanju izgub in količin odpadne hrane. Dr. Aleksandra Pivec je ob tem dejala, da  vabi vse deležnike in širšo javnost k podaji predlogov in k sodelovanju pri doseganju ciljev strategije. Strategiji bo sledil akcijski načrt, ki bo operacionaliziral strategijo in določil nosilce posameznih akcij. Vsi členi verige preskrbe s hrano podpisujejo izjavo, s katero izražamo skupen interes in podporo ciljem Strategije za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano ter dviga zavesti za spoštljiv, odgovoren in trajnosten odnos do hrane od vil do vilic.  Cvetko Zupančič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije se je zavzel za  zmanjšanje izgub hrane na kmetijah-torej hrane, ki jo zavržemo zaradi neurejenih razmer v prehranski verigi ter hrane, ki po videzu ne ustreza prodajnim standardom. »Želimo rešitve tudi za male kmete, ki ne morejo vstopati v velike prodajne sisteme zaradi majhnih količin. Nujna je rešitev problema ostankov hrane, ki jih naši kmetje ne morejo prodati zaradi položaja na trgu, oziroma so jo prisiljeni prodati pod ceno in posledično kmetovanje opuščati. Pričakujemo, da bomo s sodelovanjem našli rešitve pri vzpostavljanju trdnejših pogodbenih odnosov med pridelovalci in kupci.  »   Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije je poudaril, da je zmanjševanje izgub in odpadne hrane  velik izziv tako za  pridelovalce kot predelovalce hrane, saj pomeni tudi korak k večji konkurenčnosti slovenskega kmetijstva. Tudi z novimi tehnologijami in skrbnim dolgoročnim načrtovanjem, ki je povezano s pogodbenim sodelovanjem vseh deležnikov vzdolž verige preskrbe s hrano  lahko bistveno prispevamo k zmanjševanju izgub in odpadne hrane. Vse pa se začne pri posamezniku in njegovemu odnosu do hrane. Zato je izjemno pomembno, da o tem opozarjamo državljane z odmevnimi, celostno vodenimi in ciljno usmerjenimi izobraževalnimi kampanjami, ki jih sooblikujejo različni deležniki znotraj verige oskrbe s hrano, ki predstavljajo družbo kot celoto. Domačo, slovensko hrano, ki je bolj zdrava, bolj hranljiva in manj obremenjuje okolje, naj kot vrednoto sprejmejo naši otroci, njihovi starši, stari starši in odločevalci v javnih zavodih.   

Tue, 29. Sep 2020 at 13:37

157 ogledov

Vinska poplava v Španiji
V Španiji se je zgodil pravi vinski cunami in  srce parajoči prizor za ljubitelje vina. Spektakularna okvara se je zgodila v kleti Bodegas Vitivinos v Villamalei v Kastilji- Manči. Najverjetneje jo je povzročila razpoka na cisterni za vino, zato je počila 50.000-litrska cisterna in povzročila pravo plimo ob razlitju rdečega vina. Vinarji so lahko samo nemočno opazovali, kako so se žlahtne kapljice drle iz cisterne in se razlile po tleh. Vzrok nesreče še vedo ni znan, po poročanju španskih medijev bi bila lahko napaka v plašču tanka.

Tue, 29. Sep 2020 at 12:11

116 ogledov

Lili Mahne s Kmetije Mahne na Notranjskem
Lili Mahne je živela vlogo prezaposlene mame, aktivistke za razvoj Notranjske in podjetništva. Ko je bila stara že skoraj 50 let, se je odločila, da ne bo konec sveta, če svoje življenje spremeni. Postala je kmetica, promotorka lokalne samooskrbe. Na kmetiji Mahne, ki je na treh različnih lokacijah, v Javorjah pri Velikih Laščah, Cerknici in Iškem Vintgarju, gradijo sodelovanje, iščejo nove vsebine in priložnosti za nove generacije. Lili Mahne je z družino živela in še vedno živi v Cerknici, kjer je pred desetletji ustanovila Notranjski ekološki center Cerknica (NEC). Gre za nevladni in neprofitni zasebni zavod, ki deluje kot kompetenčni center za podjetništvo, izobraževanje, trajnostni razvoj in razvoj podeželja. Vsebine, ki jih je Lili Mahne izvajala v okviru številnih delavnic, tečajev, izobraževanj, je delno prepustila drugim, sama pa je, kot pravi, začela živeti dediščino naših prednikov. Po tem, ko je mož France Mahne podedoval dve kmetiji, eno v Javorjah pri Turjaku, drugo v Iškem Vintgarju in predvsem na prvi začel z obnovami obstoječih zgradb, se je Lili iz podeželskega animatorja usmerila v interpretatorja in promotorja lastnih kmetij in skupaj z ostalimi družinskimi člani začela iskati nove vsebine za obe. Danes je kmetija Mahne sestavljena iz treh lokacij: ena je v Cerknici, kjer družina prebiva in deluje tudi učilnica za kulinarično dediščino, druga je kmetija v Javorjah pri Velikih Laščah, ki so ji domačini rekli Pr’ Mohorjevih in ima ohranjenih sedem gospodarskih poslopij, ob njej pa že raste mlad nasad orehov, tretja so gozdne površine v Iškem Vintgarju. Na kmetiji razvijajo programske vsebine, ki so povezane s slovensko kulinarično dediščino, divjo hrano in ohranjanjem kulturne krajine. Lili Mahne je spoznala, da kulinarična dediščina prihaja iz življenja, tistega vsakdanjega, ki ga imamo v naših krajih še na pretek, zato tudi nismo pozorni, kako hitro izginja. Pa vendar je povezana z živimi znanji, ki se prenašajo iz roda v rod, z živili, ki jih še vedno z lahkoto pridelamo sami, s prazniki, ki jih še vedno praznujemo, z letnimi časi, ki jih že vedno živimo. Začela je zbirati stare preizkušene recepte, sodelovati z dediščinskimi skupnostmi za kulinariko, ki jih širom Slovenije ni malo, raziskovati in eksperimentirati. Uredila si je pogoje za registracijo dopolnilne dejavnosti na kmetiji za izdelke iz lokalne samooskrbe. Na kulinaričnem sprehodu je topla juha prava okrepitev Na kmetiji pridelajo zelenjavo in sadje, na travnikih in gozdovih iščejo užitne divje rastline, dišavnice in začimbe, sodelujejo pa tudi z drugimi lokalnimi pridelovalci in predelovalci. Lili Mahne uživa v čaranju - ne takšnem, ki ga izvajajo slivniške coprnice, ampak v kuhinjskih čarovnijah. Iz tistega, kar se nabere in pridela iz plodov, ki jih daje narava, ustvarja okusne prigrizke in kulinarične umetnije. Z naročniki išče najboljše rešitve, kako narediti kulinarično dediščino Notranjske prijetno za obiskovalce.  Na kmetiji Mahne razvijajo programske vsebine, ki so povezane s slovensko kulinarično dediščino, divjo hrano in ohranjanjem kulturne krajine. Lili sodeluje tudi z Notranjskim parkom, kjer za udeležence v okviru tematskih vikendov skrbno pripravlja okusne naravne malice in izvaja delavnico priprave hrane iz divjih rastlin. KMETIJA NA JAVORJIH ŽE DOBIVA NOVE VSEBINE Kmetija na Javorjih obsega 6 hektarjev primerljivih površin, od tega je 1,5 hektarja pred nekaj leti zasajenih orehov, za katere skrbi sin Žiga, ostalo so njive in travniki ter gozd. Stanovanjska zgradba, katere del je tudi hlev, ima letnico 1881. Ob njej so še gospodarsko poslopje z drvarnico, svinjska kuhinja s svinjakom, listnica, kašča, kozolec in mlatilnica in vsi imajo že novo ostrešje in streho, medtem, ko obnova notranjosti še sledi. Ohranjeni so številni predmeti, pohištvo, različna gospodinjska in kmečke orodja, ki jih je drugi sin Nal že restavriral in so kot muzejska zbirka ter nekateri tudi v uporabi v kozolcu, kjer so se predvsem v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine že izvajale delavnice. Na kulinaričnem sprehodu pod lipo v Retjah pri Velikih Laščah Okrog kmetije so stara drevesa jabolk vrste Carjevič in Bobovec, hrušk, sliv in drugih sadežev, ki jih na kmetiji poberejo in jih Lili uporabi sveža ali predelana v svojih kulinaričnih mojstrovinah ter v druge interpretacijske namene. Visoko rastoča češnja v rahlem hribu, na primer, ki ima pred sabo travnike, orehov nasad in gozd, za njo pa pogled na vse objekte domačije ter preostale domačije, ki sestavljajo majhno vas Javorje ter v ozadju grad Turjak, kar Lili kot interpretatorka kulturne dediščine zelo nazorno predstavi vsakemu obiskovalcu. Na kmetiji Mahne razvijajo programske vsebine, ki so povezane s slovensko kulinarično dediščino, divjo hrano in ohranjanjem kulturne krajine. Lili sodeluje tudi z Notranjskim parkom, kjer za udeležence v okviru tematskih vikendov skrbno pripravlja okusne naravne malice in izvaja delavnico priprave hrane iz divjih rastlin. Lili Mahne s svojimi čebelicami. OPREDMETENA IN NEOPREDMETENA SREDSTVA NA KMETIJI Lili Mahne deli kmetijo na opredmetena in neopredmetena sredstva. “Nosilci slednjih smo predvsem ženske, saj mednje sodijo tudi tiste, ki so jih ženske na kmetijah opravljale že od nekdaj, na primer vzgoja otrok, kulinarika in niso nikjer zabeležena in tudi ne ovrednotena,” pravi Lili Mahne, interpretatorka dediščine, projektni maneger in nosilec številnih drugih, tudi mednarodnih certifikatov, tudi nosilka NPK za izdelovanje kruha, potic, peciva na tradicionalen način. Kot je njen mož Franc takoj po prevzemu kmetije, obnovil strehe, sin zasadil orehe, jih Lili uči kako vzpostaviti stik z drugimi, kako bivati in tudi kako tržiti pridelke, izdelke ali storitve na kmetiji. Kmetija je tako že povezana z drugo kmetijo, ki ima nasad orehov, sin je član Slovenskega strokovnega društva lupinarjev, med drugim orehe gnojijo z gnojilom iz gabeza, kar so spoznali v okviru projekta, ki ga trenutno izvajajo v sodelovanju s Fakulteto za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. V projektu so vključeni v tako imenovane Fitokmetije, katere razvijajo in uvajajo usposabljanje o zdravilnih rastlinah na svojih učnih kmetijah. Na podlagi številnih uporabnih divjih rastlin, ki so jih našli na travnikih in v gozdu so na kmetijsko ministrstvo dali tudi pobudo za ureditev dejavnosti zeliščarstva v naravne okolju. V okviru projekta pa raziskujejo in preučujejo tudi nove vsebine v gozdu, kot na primer izvajanje gozdne kopeli kot zdravstvene terapije, kar je v tujini že uveljavljena metoda. Drugi projekt, v katerem Lili trenutno sodeluje, je projekt Inovativna učna okolja za spoznavanje okolja, kulturne krajine in kulinarične dediščine, katerega nosilec je Biotehniški center Grm Novo mesto. Oba projekta financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja v okviru razpisa Podpore za divertzifikacijo kmetijskih dejavnosti. Koprivne palačinke s slivovo marmelado in užitnimi cvetovi TESTO V ROKAH IMA TUDI TERAPEVTSKO VREDNOST Za Lili Mahne ima kulinarična dediščina tudi terapevtsko vrednost. Proces izdelave kruhovih ptičkov, mini potičk, frcoklov in drugih priboljškov, pomeni zanjo izstop iz resničnosti, vstop v osebni svet, povezava z njenim bistvom. Kadarkoli to počne, se vpraša, kdo koga dejansko potrebuje – ona sama celoten proces ali obiskovalci izdelke kulinarične dediščine. Sporočilo iz projekta Slovenska mreža za interpretacijo dediščine je postalo njen moto: "Ni dovolj, da dediščino samo interpretiramo, dediščino moramo živeti."   »Solatke na obisku« so kompromis med kulinarično dediščino in divjo hrano.

Tue, 29. Sep 2020 at 08:38

191 ogledov

Kraljevi vonj po petroleju
V štajerskih vinogradih so ostale te dni na trtah v glavnem le še pozne sorte, med njimi renski rizling, ki slovi po tem, da zahteva za vrhunsko kakovost kraljeve pogoje. Zaradi zahtevnosti se mu posveča le malo slovenskih vinarjev,  tudi na policah ga ni prav veliko, si je pa prav z njim zgradil ime vinar Boštjan Protner iz Vodol pri Mariboru, vina Joannes, ki  si je zadnja štiri leta zadal še nov izziv, prehod na ekološko vinogradništvo. Prvi grozdi renskega rizlinga so začeli prihajati v klet  Protnerjevih te dni iz petih hektarjev 40 let starih vinogradov na Celestrini, ki jih imajo v dolgoročnem najemu od mariborske stolnice. V njih pričakuje Boštjan letos najboljši pridelek v zadnjih petnajstih letih. Zdravstveno stanje grozdja je odlično, kisline primerno padajo in vsebnost sladkorja raste. Na svojih osmih hektarjih pa pridelujejo na ekološki način rumeni muškat, laški rizling, chardonnay, sauvignon, zeleni silvanec, modro frankinjo, modri pinot in modro kavčino. Skupaj  pridelajo zadnja leta okrog 50.000 steklenic in tako bo tudi letos. V delo na kmetiji je vpeta vsa družina Protner, na fotografiji Katarina, Ana, ki je pred kratkim predala krono mariborske vinske kraljice, Boštjan in Mojca. Čeprav pridelujejo Protnerjevi vino na  družinskem posestvu na mariborski vinski cesti že nekaj generacij, saj je njihova najstarejša klet stara že okrog 250 let, se je z vinogradništvom in vinarstvom začel prvi profesionalno ukvarjati šele sedanji gospodar Boštjan, po zaključku Biotehniške fakultete v Ljubljani. V delo pa je vpeta vsa družina: žena Mojco, hčeri Katarino, in Ana, ki je po dveh letih pred kratkim predala krono mariborske vinske kraljice in sin Martin. Boštjanov oče,  mag. Jože Protner, znani vinarski strokovnjak in bivši kmetijski minister, pa še vedno sodeluje s strokovnimi nasveti v kleti. RENSKEGA POZNAJO PO CELEM SVETU   Boštjan Protner se je najprej potrdil z laškim rizlingom - leta 1996 je zanj dobil šampiona za najvišje ocenjeno vino na ocenjevanju v Gornji Radgoni. »Prvi suhi renski rizling smo pridelali leta 1998, pred tem smo večino vin pridelali kot polsuha in posladka za poslovna darila. Ko se je ta prodaja zelo zmanjšala, smo se morali usmeriti v gostinstvo in takrat je  začel naraščati delež naših  suhih vin. Še vedno pa  imamo posluhi renski rizling, ki ga prodamo več kot suhega, in polsladek rumeni muškat, saj  imajo slovenski pivci izoblikovan poseben okus. Kljub temu, da je na trgu malo samostojnega renskega rizlinga, pa je po nekaterih podatkih z njim posajenih 20 odstotkov štajerskih vinogradov. Vinogradniki so ga namreč sadili, ker so v preteklosti zadruge odkupovale grozdje po razredih in renski je bil v najvišjem cenovnem razredu. Vendar imamo težavo, da renski ni posajen na dobrih legah, saj je opazen trend opuščanja najboljših, strmih leg. Prav tako se mora pri tej sorti vinar odločiti, da ga prodaja  kot samostojno sorto, ker  ni primerna za mešanje z drugimi v litrski steklenici za špricer, kot na primer laški rizling. Moda na Štajerskem pa je šla v zadnjem obdobju  smeri sauvignona in rumenega muškata, ki ju je celo preveč «, meni Boštjan Protner in pojasni, kako nastane njihov kralj vin, znan po značilni terciarni aromi po petroleju, ki se sicer razvije šele med daljšim zorenjem vin.  » K svežemu vinu dodamo v meji dovoljenih 15 odstotkov vino starejšega vinskega letnika, sedaj je to letnik 2014, z višjo kislino in noto po petroleju, saj je postala cvetica po petroleju naš zaščitni znak. Pivci, ki se z njim srečajo prvič, ga včasih ocenijo kot napako, zato potrebujejo pojasnilo. Za renski rizling so značilne tudi višje kisline, optimalno zanj je 7 g/liter, prav ta  pripomore, da je to vino kralj med vini, saj ga ohrani živega nekaj desetletij, naš pa tudi dlje časa zore na drožeh v nerjaveči posodi.« Danes vina ne dosežejo dolge starosti, ker preveč vplivamo nanje s tehnologijo, preveč jih čistimo. V primerjavi z nemškimi renskimi rizlingi pa imajo slovenski nižji delež jabolčne kisline, zato lahko damo naša vina na trg z manj preostanka sladkorja. Ker je to svetovna sorta, v svetu ne potrebuje posebne promocije, tako kot laški rizling. Naš  renski je postal zelo priljubljen tudi v Italiji, kjer sva ga z ženo predstavljala na festivalu vin v Genovi in manjšem festivalu v bližini Bergama. Sedaj gresta na trg suh renski letnika 2018 in polsuh 2019, del letnika 2019 pa je na trgu v zvrsti z laškim rizlingom pod šestimi etiketami štajerski argo. S tem vinom se pripravljamo na dolgoročni izvoz večjih količin vina po nižji ceni kot je za renski rizling,  saj bomo imeli, ko bosta zarodila dva  obnovljena hektarja vinogra, večjo količino vina. Upamo, da bomo letnik 2020 že lahko promovirali na Proweinu in drugih sejmih v tujini, saj so letos zaradi korona krize vse poti in stiki v tujini obstali.  Najbolj se nam pozna izpad prodaje v Belgiji in ZDA kot naših najpomembnejših trgih. Doma prodajamo vina prek treh distributerjev v gostinstvu in v treh večjih trgovskih verigah, povečali pa smo prodajo na dvorišču. Tri leta imamo odprt vinotoč, letos smo na novo uredili teraso, saj gostje radi združijo vino z lepo naravo.« Zvrst laškega in renskega rizlinga je na trgu pod šestimi etiketami štajerski argo, dolgoročni cilj  te zvrsti  pa so tuji trgi,  za katere bo oblikovana tudi druga etiketa. NATURA IZ EKOLOŠKE PRIDELAVE Drugi izziv in vzporedna zgodba hiše Joannes je od 2016 ekološko vinogradništvo. Odločitev zanj je padla z nakupom slike na avstrijski vinski cesti, lastniku le-te je namreč bilo dovoljeno, da jo prenese na vinsko etiketo. Zgodbo za novo etiketo  pa je želel Boštjan začeti na novo že v vinogradu, zato se je z dvema hektarjem vinograda v 2016 usmeril v ekološko pridelavo. Ker  je imel  prvo leto na polovici slab pridelek, je hektar vrnil v konvencionalno pridelavo in se vrnil z njim ponovno v eko v 2017  z več znanja, in po dobrem pridelku  2018 vstopil v letu  2019  v eko z vsemi svojimi vinogradi, na novo pa so posadili tudi  tolerantni sorti johanniter in ranfol oz. štajersko belino, »žrtev« ekološke pridelave pa je postal rizvanec. »Lažje prodamo dražja vina, najtežje pa prodajamo litrsko deželno vino, ki predstavljajo desetino polnitev in s tem, ko se preusmeriš v ekološko pridelavo, se nekako prisiliš, da delaš več na kakovosti. Prehod  na ekološko pridelavo ni  bil gladek, potrebno je več znanja in čeprav bi ti vsi radi pomagali, si na koncu odvisen le od sebe - informacije dobiš prepozno, bodisi od soseda ali svetovalne službe. Letošnji izpad pridelka zaradi  pozne peronospore je bil šola. Še vedno smo rešili letnik, kakovost je dobra, a bi se ga dalo preprečiti z znanjem, izkušnjami in pripravljenostjo na zahtevne vremenske pogoje, kot je bil letošnji dež, s primernim, pogostejšim škropljenja  z bakrom in žveplom. Težave povzroča tudi mušica drozofila suzuki, ki je napadla rumeni muškat, zato bomo drugo leto škropili z glino, ki jo odvrača.« Ekološko pridelano grozdje je stisnjeno v zvrst Natura, v kateri so rumeni muškat,  laški  in ščepec renskega rizlinga. Iz podaljšane maceracije grozdja je nastalo elegantno, bogato in ne ekstremno tanično »oranžno« vino. Prve serije leta  2016 je bilo le 500 steklenic, za trg sta pripravljena  še letnika 2017 in 2018. V krogih vinarskih strokovnjakov opaža  Boštjan preveč negativnega »seciranja« vina, red v svojih vrstah pa bi morali narediti tudi ekološki vinarji. » Najbolj me moti, da je danes zelo moderno govoriti o oranžnih vinih, a predpogoj za ta vina je strog nadzor grozdja. Na festivalih oranžnih vin je veliko vinarjev, ki ne pridelujejo ekološko, s čimer se ne strinjam, ker ima vsak možnost, da se dokaže. Verjamem samo certifikatu. Vsak vinogradnik, ki pametno razmišlja, bi moral vsaj poskusiti pridelovati ekološko, in prepričan sem, da je mogoče na Štajerskem večino sort pridelovati tudi na ta način. Ekološki vinarji, predvsem oranžnih vin,  bi morali sami vztrajati na tem, da bi se v  njihovih vinih izmerila vsebnost  histamina, da bi bili na jasnem, kaj ponujajo in bi lahko trdili, da so ta vina bolj zdrava, zdaj pa to vsi trdimo, a nimamo dokaza.« Med vini Joannes pa naj bi dobil v prihodnje več prostora tudi sorta laški rizling, ki so je na novo posadili 5000 trt, in bo zamenjala najbrž tudi nekaj renskega rizlinga na Celestrini.  Laški  rizling je zelo nezahtevna sorta, daje stalen pridelek vseh kakovosti,  pri omejevanju le-tega pa ima vino tudi lepo, nežno kislino. Pot do njegove večje prepoznavnosti bi bila, da bi se z njim morali več igrati v kleti. Lahko ga primerjam z vzponom rebule - te se sedaj popije največ sveže, a da je rebula prišla do tja, so ji pomagale vse različice macerirane rebule. Torej je potrebno iz sorte za prepoznavnost zvabiti ekstreme,« razmišlja o prihodnost  Protner, ki ima v kleti  letos tudi eksperiment z rumenim muškatom in muškat otonelom.       

Tue, 29. Sep 2020 at 08:33

121 ogledov

Žive ljudske zgodbe in liki Franceta Bevka
Letošnji september zaznamujeta okrogli obletnici pisatelja Franceta Bevka: rodil se je 17. septembra 1890 v Zakojci in umrl osemdeset let pozneje istega dne leta 1970 v Ljubljani. Njegove knjige še vedno ostajajo n seznamih šolskega branja. Svet se je spremenil in Bevkove povesti pripovedujejo o nekem drugem, preteklem času – pa vendar našem, saj je bil to svet naših prednikov. Zdaj odpirajo drugačno možnost branja: mladim približajo nekdanji svet in jim porajajo vprašanja o današnjem. Te dni je izšla pri Mladinski knjigi tudi monografija France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki omogoča poglobljeno spoznavanje Bevkovega ustvarjanja, življenja in delovanja. Bevk, ki ni bil le kronist, pač pa pisec živih, napetih zgodb, ki so bile ljudem blizu. Kajti bil je zgodbar, pripovedovalec zgodb, ki je črpal iz zakladnice ljudske domišljije, pisal pa je tudi o prelomnih dogodkih in človeških stiskah. Zato njegove knjige odrasli še danes z užitkom vzamemo v roke: v njih zaživijo zgodbe iz kmečkega življenja, krivice in pomembni trenutki v zgodovini, ki so nas zaznamovali. Otroštvo v Zakojci Bevkova rojstna vas Zakojca pri Cerknem je bila majhna vas »kakih tridesetih hiš, raztresenih po vsem pobočju«. V lesenih, napol zidanih bajtah so živeli vaški čevljarji, krojači, mizarji, dninarji. Imeli so nekaj krp zemlje, sadovnjak nekaj repov v hlevu in nekaj lazov v gmajni, piše Boris Jukić, eden od piscev bogate monografije o Francetu Bevku, o njegovi domači vasi. Tako kot drugi je zato tudi Bevkov oče moral po zaslužek drugam: drvaril je po Koroškem in Slavoniji, delal na cestah v Dalmaciji in Bosni. Vrnil se je bolan, zbolel je za malarijo. Za preživetje je začel čevljariti, naselil pa se je v Jernejevi bajti kot gostač. Tu se je 17. septembra 1890 rodil prvi od njegovih osmih otrok, sin France. Zgodbe ob zimskih večerih Iz teh prvih let se je pozneje napajalo Bevkovo pripovedništvo, tako izrazito živo: iz pripovedi deda in babice ob zimskih večerih, ki sta bila prava zakladnica zgodb iz bližnje in daljne preteklosti, iz zgodovine fare, o ljudeh, ki so se jih spominjali. »Zijal sem in lovil besede,« se je spominjal Bevk teh pripovedovanj, »ki so se trgale med nabijanjem kladiv in suhim šumenjem drete. Gledal sem obraze, ki jih je lepšal tisti značilni, mirni nasmeh, ki se poraja iz spominov.« Ded ga je pogosto ob večerih posedel v naročje in mu pripovedoval zgodbe, to so bile pustolovščine iz njegovega razgibanega življenja, med drugim o tem, kako je s četico vojakov lovil razbojnika Lazarinija, pa zgodbe iz skrivnostnega sveta starega izročila in vraž … In potem je bila tu mati, stvarna ženska, s katero pa sta bila v fantovem otroštvu velika prijatelja. Fantiča je jemala s seboj v laze. Bevk se je spominjal tega takole: »Vidim jo, kako čepe okopava, pleve ali žanje na štirih njivicah v bližini hiše, v lazah na gmajni, a največkrat na sosedovem polju. Da nisem bil doma v napotje, me je pogosto jemala s seboj na dnino. Ob njivi je pogrnila odejico na trato, ki je ležala v senci kakega grma ali skale, in me posedla nanjo … Mati mi je metala polžje kajžice, ki sem jih hranil kot zaklad, včasih mi je vrgla kak zarjavel gumb, ki ga je našla na njivi, nekoč star krajcar.« Vendar je usoda spletla niti tako, da mati ni bila dolgo v pisateljevem življenju. Ko mu je bilo komaj petnajst let, je nenadoma umrla: opoldan je legla in ponoči izgubila zavest, iz nje je odtekalo življenje. V črtici Moja mati Bevk pretresljivo opisuje, kako se je zavedel, da mame ne bo več: »Šele po pogrebu, ko sem bil sam sredi gozda, se je izločila jasna predstava o izgubi matere pred menoj. Občutek strašne, prestrašne samote me je objel. Zdelo se mi je, da bom vse življenje hodil sam samcat po svetu, vedno isto pot z bremenom od lazov in iz gozda domov, koder sva prej hodila dva. Ni je bilo ne v izbi ne v vrtu ne v hlevu, vse je stalo prazno. Čudovito je, kako se izprazni svet, kadar umre mati, kakor da bi ne umrl en samo človek in manjka milijon ljudi. Jed je grenka, postelja je trda, beseda je trpka, še sonce ni več isto. In vsakikrat, ko se tega zaveš, kane grenka kaplja v dušo. – Jokal sem sam, samoten, nihče ni tehtal mojih solza …« Črte življenja Dolga in vijugava pot je Bevka pripeljala do Podgore, kjer se je šolal na učiteljišču, pismo domačega župnika pa mu je omogočilo preživetje, saj je dobil pri podgorskih kapucinih prenočišče in hrano med študijem. Ko se je učiteljišče preselilo v Gorico, je moral tja potovati tudi France, ki je tako drugi letnik učiteljišča nadaljeval v Gorici, hranil se je pri kapucinih, stanovanje pa je dobil pri lepi temnolasi gospodinji Fani in se z njo zapletel v ljubezensko razmerje. V tem času je že začel objavljati v Domačem prijatelju in drugod. Po maturi pa ga je čakalo učiteljevanje v domačih hribih, v Orehku, do koder je imel od doma uro hoda, leta 1916 pa je bil, ker je pisal črtice s protivojno tematiko, premeščen v Novake. Bližali so se viharni časi: Bevk se je na dan, ko se je začela mobilizacija, poročil z Lucijo Mavri, dekle je bila namreč noseča. Naboru se uspešno izmika, toda leta 1917, ko gre prva svetovna vojna v tretje leto, ga vpokličejo: odide na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Ko se vrne, v Novake, se počuti v domačem okolju utesnjenega, tedaj prispe vabilo Izidorja Cankarja, naj pride v Ljubljano za sodelavca oziroma urednika. Po vojni je nekaj časa preživel v Ljubljani, kjer je postajal vedno bolj znan in dejaven in za dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču: vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža, humoristični Čuk na pal'ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal. Njegovo zasebno življenje je zapleteno: po obdobju z novo izbranko Miro, s katero je imel otroka, se je vrnila k Bevku žena Lucija z otrokoma in zaživijo kar mirno življenje. V zakonu z Lucijo se mu rodita še dva otroka. Toda potem se stvari znova zapletejo … Sledila so težka leta za primorske Slovence, še težja po podpisu Rapalske pogodbe, in za Bevka so bila to leta hišnih priporov in konfinacij. Leta 1943, ko je prišel iz zapora, se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju in postal eden izmed njegovih voditeljev v Slovenskem primorju. Tudi po vojni je imel vrsto uglednih funkcij v političnem in kulturnem življenju, bil je zelo cenjen pisatelj, njegovo pisateljsko delo pa vsa leta v središču pozornosti. Po vojni je živel v Trstu, potem pa v Ljubljani, v tem mestu je na svoj osemdeseti rojstni dan tudi umrl. Podobe domačega sveta Za njim pa je ostala prava zakladnica del: romanov, novel, kmečkih povesti, pisal je črtice, drame, mladinske povesti pa tudi filmske scenarije in veliko prevajal. Mladi bralcem so bile najljubše njegove povesti Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna, ki se dogajajo v svetu bajtarjev in dninarjev v tolminskih hribih, pa povest Lukec in njegov škorec, o poti k očetu v Ameriko, ki se dotika izseljenske tematike. Izpod njegovega peresa so se porajali zgodovinski romani za odrasle in kmečke povesti, njegovo najznamenitejše delo pa je Kaplan Martin Čedermac, o kaplanu v Vrsniku v Beneški Sloveniji, ki se upre zahtevam Italijanom, da bi pridigal v slovenščini. Še veliko je tega, kar bi bilo mogoče povedati o pisateljevem bogatem življenju in delu. Obsežna monografija iz zbirke Album France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki jo je napisalo več piscev in z več kot 250 fotografijami, dokumenti in rokopisi z različnih zornih kotov osvetljuje Bevkovo življenje, pisanje in delovanje, je branje, ki omogoča, da spoznamo pisateljevo osebnost v celoti. Šele ko preberemo to knjigo, tudi razumemo, da branje Bevkovih del odpira pogled na neki svet, ki je trdno zasidran v duši slovenskega človeka. Prav iz tega branja je mogoče premišljevati o vrednotah nekdanjega in današnjega sveta, bogastvu in revščini, ljubezni in družini, jeziku in ponosu …
Teme
ribolov MIŠEL ZADRAVEC krap

Zadnji komentarji

Prijatelji

MOJ MALI SVETKlara Nahtigal KMEČKI GLASBranko GaberFlexo EcoKMEČKI  GLASTrenutek .Darja Zemljič  KMEČKI GLASGeza GrabarBarbara Remec KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc Fortuna

NAJBOLJ OBISKANO

Tehtnica pokazala, da ima krap velikan kar 24,8 kg