Hitro nas pritegne k branju in avtorica, vešča v pisanju kratkih zgodb, jo zna spretno stopnjevati. Vrhunec pripovedi je skrivna novica, da bodo Zalarjevi ženski obiskali snubci. Mati in hči jih ves teden na tihem pričakujeta, toda pričakovanih obiskovalcev ni in ni. Konec zgodbe je nekoliko nenavaden, komu se bo zdel prepričljiv in spet drugemu ne. Morda v premislek ob branju.

V. K.

Zalarjeva Anče

Zalarjeva bajta je stala na obrobju vasi. Imeli so voliča za oranje in vprežni voz ter kravo, ki je vsako leto povrgla telička. Dokler je živel gospodar, jim ni bilo sile. Bili so le trije. Mati Narava je bila do njih prizanesljiva, kajti navadno je revnim podarila le kopico otrok lačnih ust, in ko so odraščali, je bilo zelo malo ali nič dote. Ker se je Zalar, Jur, poročil pozno, ni bilo več bojazni, da bo veliko otrok. Držal se je bil načela – najprej štalca, potem kravca.

Rodila se jima je le mala Anče. Hitro je rasla ob starših in ob delu. Kmalu je morala skrbeti za drobna hišna opravila, vsega se je učila od staršev. Bila je drobno dekletce svetlih las in živih, nasmejanih, zvedavih oči. Vedno ob svoji materi. Ta, že malo ostarela, jo je jemala s seboj tudi na polje, v dnino. Tam ji je na tla podložila svojo staro jopo in otrok se je znal sam igrati. Med travo se vedno kaj živega dogaja: metulji, mali hroščki, mravlje, sipka zemlja … in mati jo je imela na očeh, otrok pa njo. Gruntarski otroci se z bajtarskimi niso kaj prida družili. Anče je imela doma družbo v hlevu pri kravi in vsako leto, ko je bil teliček, je bila to njena ljubka žival. Ljubkovala in božala ga je in seveda, kolikor bolj je odraščala, toliko več obveznosti je imela. Pa seveda hišni muc, njen večni spremljevalec doma in na njenih kratkih potepanjih po okolici.

Zalar je pozimi golcaril v bližnjih gruntarskih gozdovih, da je zaslužil za tisto, kar je bilo nujno kupiti; za davke in za kak mali priboljšek družini. Celo nekaj zemlje mu je uspelo dokupiti. Z ženo Johano sta odstranila kamenje in korenine, pokurila dračje, vse prekopala in nanosila iz gozda starega listja pa kar je bilo gnoja iz hleva, ter na to novo njivo vsako leto skrbno posejala pšenico in posadila krompir. Tudi Johana, Zalarca, je bila pridna plevica, radi so jo najemali v dnine. Ni bila opravljiva in ne preveč »snedena«, kakršnih dninarjev so se kmetje izogibali.

Tista zima je bila skopa s snegom, a zelo mrzla. Zalar je vsak delavnik zjutraj, ko so pozajtrkovali močnik, obul okovane čevlje, se primerno oblekel, si zadel na ramo sekiro, cepin in žago amerikanko ali včasih samo locnovko, če je golcaril sam. Johana mu je pripravila nekaj hrane, domači kruh, kos slanine in kakšno jabolko v culo, in krenil je navkreber. Zemlja je bila zmrznjena, tudi debla. Težko je bilo požagati, nato razžagovati ali cepiti polena in nevarno, ker je ostrina spodletela ob dotiku na zmrznjenem lesu. Kadar je bilo skupaj več golcarjev, je bilo v gozdu lažje, posebno če so posek vzeli »na čez«. Takrat so si delo in plačilo delili enako in zlepa ni prišlo do razprtij.

Jur je bil malo samosvoj, morda zato, ker se je moral že zmlada sam pehati za preživetje. Bil je samotar, imel je občutek, da je najboljše, da seka sam in tudi sam zasluži. Naključje, nesreča, kot pravijo, se pozimi sprehaja vštric z golcarji, je tudi njega našla nepričakovano. Že zjutraj, ko je odhajal od doma, se je nekako slabo počutil. Dvakrat je šel okrog hiše pogledat, če so vsa vrata zaprta, in je vse, kot mora biti. Obiraje se je odpravil pod vrh, med skalovje, da bi posekal stare drene. Nesrečno mu je spodrsnilo, da se je zaman lovil, ko je z glavo navzdol drsel po kamenju in nazadnje brez življenja obležal za debelim deblom. Pozno, pod večer šele, so ga našli, ker je Johana zaslutila nesrečo. Ni ga bilo ob času domov.

Kalvarija, jok in žalovanje; kaj bi moglo drugega biti za tem pri Zalarju. Johana vse leto ni slekla črne suknje in rute. S sklonjeno glavo, z mokrimi očmi in bledih lic je hodila okrog. Prehitro osivela in ostarela. Pozimi je veliko kurila v štedilnik, mešala po loncih ali posedala ob krušni peči z rožnim vencem v roki. A živeti je bilo treba. Ženski sta sami gospodarili, delali in se nekako preživljali. V veliko pomoč jima je bil volič, in krepko dekle je poprijelo tudi za koso. Včasih je kljub temu prišel kdo od sosedov pomagat. Bilo je treba pripraviti drva za zimo. Bila je mlačev …

Anče se je razcvetela v lepo dekle. Odkar mati ni več hodila v dnino, jo je nadomeščala komaj šestnajstletna hčerka. V vasi je bila priljubljena zato, ker je bila delovna, bistra in vesele narave. Tudi fantje so jo opazili. A mati jo je nenehno opozarjala, da zgovornim fantinom ne sme verjeti.

»Ko bo prišel čas in pravi fant, boš verjela mojim besedam. Takrat mi boš hvaležna, da si me poslušala in ubogala. Bodi prijazna z vsakim, a izogibaj se tistega, ki te vabi v samoto,« je svojo vzgojo vsakokrat s poudarkom sklenila mati. Anče se je sicer materi smejala, vendar je vzela resno njene besede. Vedela je, da so fantje nagajivi, pogumni, posebno kadar se vračajo iz vaške krčme. Mati ji je prepuščala težja dela, le okrog štedilnika si je dala veliko opraviti. Dekle je moralo skrbeti za živino, za njivo, dela je bilo pri bajti dosti.

Po jutranji nedeljski maši, kamor je Johana redno hodila v farno cerkev, jo je za rokav pocukala sorodnica.

»Johana, malo počakaj, no! Spregovoriti moram s teboj.« Johana je ustavila korak in se z začudenim radovednim pogledom zazrla v žensko.

»Ja, kaj pa je takega, da si ravno mene ustavila?«

»Stopiva v stran, ni da bi drugi slišali,« je skrivnostno pomigala ona z roglji rute in se pomaknila za cerkveni zid. »Saj ti je morda že kdo omenil, namignil. Ampak, sem rekla, že dolgo se poznava, pošteni ženski sva in prav je, da ti kar jaz danes povem.« Johana je v mislih preletela vse možnosti, a nič določenega ji ni prišlo na mar. »No, toliko, da boš, da bosta z Ančetom vedeli … Menda bodo prihodnjo nedeljo k vama prišli – snubači!« Johani se je boleče zvrtelo v glavi. Beseda snubači … Anče …Vse prezgodaj, da bi bila že premišljevala o tem. »Johana, saj ni treba, da takoj kaj rečeš, a kot jaz poznam tega fanta, je poštenjak. Tudi kmetijo bo nasledil … me slišiš? Le bolj plah je fant še. Ujec bo prišel z njim.«

Ko je mati hčerki povedala, kar je bilo njej povedano, je dekletu čudno toplo in veselo zaigralo srce. Snubači! K njej…!?

Tisti teden sta bili Zalarjevi ženski nekako zmedeni, mati v strahu, da izgubi hčer; dekle od razburjenja, neznanega pričakovanja. Skrbno sta vsaka s svojimi skritimi mislimi, vse počistili zunaj hiše in v njej. Natrli sta orehov; če bodo res prišli gostje, da jim bosta postregli z orehovimi štruklji, kot je bilo v navadi. Prišla je nedelja. Johana je po jutranji maši hitrih korakov odšla domov, bala se je, da bi jo kdo ogovoril. Kaj naj bi mu rekla? Vse je še v božjih rokah. Njena Anče je še tako mlada, nič se ji ne mudi v zakon.

Mati je skuhala obilo orehovih štrukljev in ni skoparila z maslom. Dodobra sta se jih najedli že za kosilo! Ostale štruklje je gospodinja v lončeni skledi pokrila in potisnila v toplo peč. Za vsak primer …

Minilo je nedeljsko popoldne. Pogosto sta skrivaj pogledovali na pot, ki je vodila do hiše. Anče se je mimo navade tudi pogosto ustavila pred ogledalom, si kar nekajkrat razpletla svetle lase in jih spet skrbno spletla v kito. Zmračilo se je, štruklji v krušni peči so se že ohladili in treba bi bilo spet zakuriti v peči. Mati pa je kar sedela na stolu in se pretvarjala, da dremlje.

»Grem v hlev, da nakrmim in pomolzem kravo,« je z nazaj zavezano ruto na glavi pogledala Anče skozi kuhinjska vrata in to povedala materi.

»Ja, le pojdi.« S čudno mešanimi občutki – se je nekdo le pošalil? – je Anče najprej v hlevu počistila gnoj izpod živali, jim pod noge vrgla zgrabek stelje. V jasli je pahnila seno. Nato je sedla na stolček in pomolzla kravo, da bi nalila mleko v golido za telička. Tedaj je nemirna šeka nepričakovano brcnila z zadnjo nogo, zadela v žehtar z mlekom, ki ji je zdrsnil iz rok, vsebina se je izlila v steljo in prestrašena Anče je zakričala:

»Sakramenska, švedra, švedrasta, kaj ti je!! Da bi te vrag pocitral!« V oči so ji navrele solze. Ta dan gre vse narobe! Tudi ju ni nihče obiskal … »Najraje bi te naklestila z metlo, hudoba grda! Kaj naj dam teletu!?««

Zunaj je bilo medtem vse tiho. Namenoma ni hitela nazaj v kuhinjo. Če bi ju kdo iskal … mati vedo, kje je, poklicala bi jo! Potem je vsa razočarana zaprla hlevska vrata in se s praznim žehtarjem vrnila v kuhinjo.

»Kje si tako dolgo hodila?« jo je mati že med vrati vprašala.

»V hlevu sem bila, saj veste.« je rekla nejevoljno

»Snubca sta bila tukaj! Sem mislila, da se kar v hlevu pogovarjate. Kaj te nista obiskala? Rekla sta …«

»Ne, nikogar ni bilo v hlev …« Anče se je zdrznila. Zbrala se je in takoj stvarno razmislila. Najbrž sta bila ravno tedaj pred vrati in slišala njeno kričanje, ko se je razjezila nad kravo!? »Kako dolgo je, odkar sta odšla?«

»Kaj vem, par minut morda.« je Johana zmignila z rameni. Anče si je razvezala ruto.

»Vem, kaj je bilo!« Brez razlage je pohitela ven in stekla v mrak, po poti proti vasi. Res je zagledala dvoje moških postav, zadihana je zaklicala:

»Počakajta, počakajta za trenutek!« Moška sta začudena obstala in se zazrla v bližajoče dekle. »Anče sem. Vem, pri nas sta bila. Pri materi, pa pred hlevskimi vrati, kajne?! Ampak,« lovila je sapo, malo utihnila ter zardela sramežljivo sklonila glavo, »ampak, vem, slišala sta me, kako sem se glasno jezila in sta si mislila svoje … si mislila, da sem tako neotesana in groba do živali. Vendar vama povem, ni tako! Šeka je z nogo brcnila v žehtar, ravno ko sem pomolza, in je polila vse mleko, niti za telička ga ni nič ostalo, zato sem se tako razjezila …«

Snubač in ženin sta se z dolgim pomenljivim pogledom spogledala. Pomežiknila sta si in se istočasno glasno zasmejala! Ja, res sta slišala njeno bentenje in ni jima bilo všeč, zato sta tiho odšla. V soju lune je bilo zadihano rdečelično dekle tako sramežljivo in prikupno, tako iskreno prisrčno, da sta ji verjela.

Skupaj so se vrnili k Zalarju.

Ko so prišli noter je presenečena mati ravno z burklami jemala iz peči že ohlajene štruklje, da bi nanovo potisnila v peč dračje. Pa so jim štruklji, zraven vroče bele kave vseeno teknili. Vse so pojedli. Potem so posedeli za mizo ves večer ter se že skoraj domenili za svatbo!

Minka M. Likar