Izjava tedna: Roman Žveglič, podpredsednik SKS, o neurejenosti kmetijskega trga in vedno nižjih odkupn
Zahtevamo takojšnjo prekinitev oglaševanja, ki potrošnike zavaja, da kupijo »domače«, »slovensko«, ter zmotno mislijo, da s tem pomagajo slovenskim kmetom, ki naj bi dobili nadpovprečno odkupno ceno. V resnici imamo najnižje odkupne cene.
KMEČKI GLAS

Petek, 4. september 2020 ob 14:29

Odpri galerijo

Zahtevamo takojšnjo prekinitev oglaševanja, ki potrošnike zavaja, da kupijo »domače«, »slovensko«, ter zmotno mislijo, da s tem pomagajo slovenskim kmetom, ki naj bi dobili nadpovprečno odkupno ceno. V resnici imamo najnižje odkupne cene. To zahtevamo, dokler se zakonsko ne uvede masnih
bilanc, ki bodo zagotavljale 100-odstotno sledljivost. Roman Žveglič, podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije, o neurejenosti kmetijskega
trga in vedno nižjih odkupnih cenah kmetijskih pridelkov



Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 27. Nov 2020 at 14:45

0 ogledov

Vedno sem si želela kmetovati
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije, ki poudarja, da ženska na kmetiji ni samo za štedilnik in v hlev, ampak mora biti slišana, njeno mnenje pa upoštevano. To razmišljanje je privzgojila tudi hčerki, ki je uspešna pri vsem, česar se loti. Čeprav je Anita komaj vstopila v tretje desetletje življenja, so njeni dosežki zavidljivi: ob službi pripravlja doktorat, hkrati je mlada prevzemnica kmetije in nepogrešljiva pomoč na domači kmetiji, velika ljubiteljica živali in narave, mama, partnerica, gospodinja, prijateljica in še mnogo več. Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE.  Seveda me zanima, kako zmore usklajevati vse obveznosti, ki jih ima, in Anita z nasmeškom iskreno odgovori: »Uletove ženske se znamo hitro obrniti in dobro zorganizirati, zato lahko v kratkem času naredimo ogromno. Pri nas je vedno več dela kot imamo časa. Verjetno pa pomaga tudi to, da vse, kar delam, delam z veseljem. Nikoli mi ni nič težko narediti.« Ker jo poznam tako dolgo kot njeno mamo, vem, da je bila taka že kot otrok. »Res je,« pritrdi. »Morda sem hitreje odrasla kot sovrstniki zaradi razmer v naši družini. S starši in bratom Andrejem živimo v Podlipovici, na mamini rojstni domačiji v Zabrezniku pa je živel njen oče. Tam živi tudi teta, a je bila veliko let v tujini. Zato sta obe kmetiji pravzaprav kot ena, vsi smo delali vse na obeh. Ker je bil ata, moj dedek, nepokreten, sem veliko časa preživela z njim in skrbela zanj od četrtega razreda do konca osnovne šole. Spomnim se poletnih počitnic, ko me je mami zjutraj zbudila in me na poti v službo peljala k njemu, da je imel družbo in sem mu pripravila kaj za pojest. Velikokrat sem pri njem tudi prespala. Ko se spomnim tistega časa, bi morda kdo pomislil, da sem imela drugačno otroštvo od večine otrok, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da sem za karkoli prikrajšana. Tudi jaz sem hodila k pevskemu zboru, na vaje baleta, v glasbeno šolo …, z mamo sva hodili na koncerte, v gledališče …« našteva. MEDICINA ALI ZOOTEHNIKAKadar je bila pri atu, je včasih za uro ali dve pobegnila k ovcam, ki so se pasle okoli kmetije v Zabrezniku. »Ata je bil v skrbeh zame, jaz pa sem tako uživala pri ovcah, da sem pozabila na čas. Med njimi sem se počutila mirno in še vedno se rada umaknem od ponorelega sveta k njim, da se sprostim in razbremenim svoje misli,« pripoveduje. Pravi, da ji je bilo kmetijstvo položeno v zibko in da sta jo starša vedno vzgajala, da se ne sme sramovati svojih korenin. »Vedno sem ponosno povedala, da živim na kmetiji. Zato sem kmalu vedela, da bom vse življenje povezana s kmetijstvom, nisem pa vedela, kako.« Po gimnaziji je tehtala med medicino in zootehniko: »Ker so ata obiskovali zdravniki, sem spoznala njihov poklic. Všeč mi je bil, a sem na koncu vseeno izbrala zootehniko. Zdelo se mi je, da je delo z živalmi lažje kot z ljudmi. Če živalim nekaj daš, ti to tudi vračajo. V tem norem svetu pa z ljudmi ni lahko delati.« Kaj pa veterina, jo vprašam. »Ta pa me ni nikoli mikala. Bolj kot zdravljenje živali me zanima preventiva: kaj lahko kmet stori sam, da ne potrebuje veterinarja,« odgovori na kratko. Študij je uspešno končala in nadaljevala z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorat.  Zanimivo je, da imajo v Podlipovici govejo živino, v Zabrezniku pa drobnico, Anita pa je magistrirala iz prašičereje. Nasmehne se in pojasni: »Res je. Govedo in ovce so mi domači, s prašiči pa nisem imela izkušenj. Ker mami in teta (prof. dr. Milena Kovač, o. a.) delata na področju prašičereje na Biotehniški fakulteti na Rodici pri Domžalah, jih v resnici ne smemo imeti, ker obiskujeta prašičerejske kmetije in bi bilo tveganje za prenos bolezni med prašiči preveliko. Ker sem jih želela bolje spoznati, sem tri mesece delala na farmi prašičev v Klinji vasi pri Kočevju, na kateri vzrejajo plemenski podmladek za obnovo črede svinj in komercialne križance za nadaljnje pitanje. Praktično znanje se mi zdi zelo pomembno, da podkrepiš teoretičnega in si pri svetovanju na kmetijah bolj verodostojen. Teta je bila tudi eden od mentorjev pri moji magistrski nalogi, v kateri sem raziskovala, kako pogoji reje vplivajo na rast merjascev. Iskreno moram povedati, da je bila do mene strožja kot do drugih študentov, prav nobenih privilegijev nisem imela zaradi sorodstvenih vezi.« NAMESTO V SLUŽBO V PREDELAVO MLEKAZa mlado, perspektivno in zagnano magistro pa službe ni bilo. »Nisem bila obupana, ampak razočarana. Pravijo, da na mladih svet stoji, a tako težko dobimo priložnost, da to tudi pokažemo in se dokažemo. Takrat so mi svetovali, naj zaprosim za socialno pomoč. Meni pa se je zdelo sramotno, da bi živela na račun države, če lahko ponudim svoje znanje in prispevam k razvoju in napredku na svojem področju. Službo mi dajte, ne socialne pomoči,« ostro pove. Ker nikakor ni vajena sedeti križem rok niti jamrati, se je takrat bolj posvetila predelavi mleka na domači kmetiji: »Že med študijem sem se navdušila za predelavo mleka, saj se mi je zdela edina prava rešitev, s katero bi lahko omilili drastičen padec odkupne cene mleka. Mama in brat sta me podprla, očeta pa je bilo kar težko prepričati. Danes je ponosen na naše izdelke. Pogoji v zasavskem hribovju so namreč težji, stroški prireje pa višji kot na ravnini, zato bi brez dodane vrednosti z našim mlekom težko preživeli. Tudi brat Andrej je razmišljal, kako bolje unovčiti mleko, zato smo na njegovo pobudo že leta 2009 postavili mlekomat v središču Zagorja in še vedno stoji tam, s predelavo pa smo začeli kmalu po tem. Ob odprtju mlekomata smo obiskovalce pogostili z jogurti in drugimi mlečnimi izdelki, ki smo jih delali zase. Všeč so jim bili, spraševali so, kje jih lahko kupijo, zato smo v garaži domače hiše uredili prostor za predelavo, nosilka dejavnosti pa sem jaz,« pove. Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne dejavnosti predelave mleka. Anita se je pozneje zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, a še vedno predeluje mleko. »Če ne bi dobila službe, bi povečali količino mleka v predelavi, tako pa smo ohranili obseg, ki ga zmoremo opraviti sami. Izdelujemo jogurte, skuto, mladi sir, kislo smetano, maslo in še kaj. Pri delu se izmenjujeva z mami, če je treba pa vskoči tudi brat Andrej. Za razvoz izdelkov večinoma skrbim jaz, ob sobotah dopoldan pa jih prodajamo na tržnici: jaz v Zagorju, mami v Trbovljah.« Anita Ule: »Pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je tuje boljše. Bolj cenimo strokovnjake iz tujine kot domače. Raje kupimo uvoženo hrano kot domačo. Morda je uvožena hrana cenejša, toda – ali je primerljiva tudi po  kakovosti? Razumem, da mora človek z minimalno plačo misliti na vsak evro, da pride čez mesec, žalostno pa je, da ljudje, ki si lahko privoščijo drag avto, kupujejo najbolj ceneno hrano. Mar ne razumejo, da je cena povezana s  akovostjo? Zato je prav, da so tudi kakšne prehranske afere in se ljudje začnejo spraševati, od kje in kako pride hrana v trgovino.« KMETUJE OB SLUŽBIAnitina želja je vedno bila, da se zaposli. Vedela je, da bo na domači kmetiji, veliki 14 hektarjev, ostal brat Andrej. »S študijem sem prišla tako daleč, da se v prihodnje vidim v akademskih vodah. Mislim, da je slovensko kmetijstvo podhranjeno z znanjem, pogrešam tesnejše sodelovanje stroke in svetovalnih služb. Če bi delali z roko v roki, bi bili premiki hitrejši, napredek pa vidnejši. V resnici pa smo včasih na različnih bregovih na škodo naših kmetov in kmetijstva. To me žalosti, zato si želim to preseči,« razmišlja sogovornica, ki končuje doktorat iz genomske selekcije pri črno-beli pasmi govedi.  Rejka pasme ovc teksel »Po drugi strani pa sem vedno govorila, da bom tudi kmetovala. Tako smo se v družini dogovorili, da prevzamem kmetijo v Zabrezniku. Strinjala se je tudi teta, ki živi tam, dala mi je svoj del rojstne domačije. Ker je kmetija majhna, obsega štiri hektarje, ne bi mogla živeti le od nje, hkrati pa ni prevelika, da ne bi mogla kmetovati ob službi. Tako je kmetija zaenkrat moj hobi. Tam imamo 39 ovc pasme teksel, ki izhaja iz Nizozemske. Za prodajo vzrejamo plemenjake za gospodarsko križanje z drugimi pasmami ovc. V Sloveniji ni veliko rejcev te  asme, saj so ovce bolj omišičene in imajo zato težje jagnjitve, vse več pa je križanj z našo avtohtono jezersko-solčavsko pasmo.«  Anita Ule: »Vajena sem delati prav vse na kmetiji – in četudi je fizično naporno, najdem v tem zadovoljstvo.« Anita je razpeta med obema kmetijama, ki sta oddaljeni slabih 10 minut vožnje, saj živi v Podlipovici, skoraj vsak dan pa je tudi v Zabrezniku: »Če bi imela možnost, bi dan podaljšala vsaj za nekaj ur. Vedno mi kakšna ura  manjka. Sama sebi ponavljam, da bo lažje, ko bom opravila doktorat. A to je samo slaba tolažba, ker vem, da bo potem prišlo kaj drugega. V resnici brezdelja ne poznam, zato ne razumem melanholije med mladimi, ki bi morali prekipevati od energije, pa iščejo pomoč države. Ni mi všeč, da sistem socialne države mnogi izkoriščajo, na delovnih mestih pa pregorevamo, ker smo kadrovsko podhranjeni. Moja služba se ne konča po osmih urah, nosim jo tudi domov, ko razmišljam, kako bi lahko kaj naredila. Med epidemijo delam od doma, zato imam delovni dan raztegnjen skozi ves dan, a se ne pritožujem. Nobena druga situacija mi ne bi omogočila, da bi preživela toliko časa s hčerko Pio in partnerjem Žigo. Pia je vedno z mano, saj želim, da jo spontano vključimo v delo in življenje na kmetiji. Rada bi ji privzgojila vrednote, ki sta jih nama z bratom dala starša: spoštljiv odnos do zemlje in živali in da nikoli ne bo čutila, da je podložnik zemlje in dela. Vzgoja največ prispeva k razvoju naše osebnosti in pri nas je bila vzgoja drugačna kot na večini kmetij. Spomnim se sošolke iz srednje šole, ki nam štiri leta ni upala povedati, da je s kmetije, ker jo je bilo sram. Upam, da se tudi tako ukoreninjena kmečka trdoglavost spreminja in da starši ne govorijo več svojim otrokom: ‘če ne boš dober za učit, boš pa kmetoval’. Danes na kmetiji potrebuješ več znanja kot kadarkoli prej.« VLOGA ŽENSKE NA KMETIJIPogovor končava z vlogo ženske na kmetiji. »Včasih so ženske samo stregle vse okoli sebe, družini je bilo vse samoumevno, nihče jih ni spoštoval ali cenil njihovega dela. V naši družini ni bilo nikoli tako. Spoštujemo drug drugega in iz tega izhaja tudi osebno zadovoljstvo. Mislim, da je prav zaradi tega zaničljivega odnosa do žensk in ujetosti med štiri stene domače kmetije začela moja mami povezovati kmečke ženske. Najprej v domačem kraju, pozneje pri Zvezi kmetic Slovenije. Z društvi so kmečke ženske zaživele. Rada sem z njimi, tudi mami sem z veseljem pomagala na prireditvah, kmečkih igrah, spremljala, kaj dela. Priznam, da se dolgo nisem zavedala, kako pomembno poslanstvo v resnici opravlja in kako cenjena je med kmeticami, saj je bila zame vedno samo  ama.Spominjam pa se, da je bila kar naenkrat veliko od doma. Pa smo se tudi tega privadili, saj jo vsi v družini podpiramo. Zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, zakaj se tako bori za kmečke ženske. Žal mi je, da društva usihajo,  da mlada dekleta ne vidijo smisla v njih. S tem se ne izgublja le družabno življenje po vaseh, temveč tudi naša kultura, identiteta in dediščina.« Anita Ule: »Ženske razmišljamo širše kot moški, saj želimo oplemenititi in čim bolje izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Moškim pa se zdi, da se napredek vidi le z nakupom novega traktorja.« 

Fri, 27. Nov 2020 at 14:37

0 ogledov

Žetev ajde s srpi
»Letos smo se s težkim srcem sprijaznile, da naše tradicionalne prireditve Dan žetve na Spodnji Ščavnici na žalost ne moramo prirediti. Po 37. letih od prvega praznika žetve se je to zgodilo prvič. Zato smo bile še toliko bolj vesele, ko se je oktobra ponudila priložnost, da požanjemo ajdo,« pripoveduje Vesna Bratuša, predsednica gornjeradgonskega društva.  »Prikaz žetve pšenice na star način s srpi in kosami je vsako leto privabil številne obiskovalce, zato je bil tisti dan vedno razigran in vesel. To je najbolj znana prireditev našega društva, ki se je vse članice izjemno veselimo. Letos nismo imele veliko priložnosti za društvene aktivnosti, smo se pa veliko pogovarjale in načrtovale, kako bomo nadoknadile zamujeno. Ponosna sem, da imamo v društvu več izvrstnih žanjic, ki rade pokažejo, kako so včasih ročno želi. Ko pa so delo žanjic prevzeli kombajni, se je na to spretnost počasi pozabljalo. Mlajše članice tega nikoli nismo delale, marsikatera med nami še ni držala srpa v rokah. Ker si želimo ta znanja ohraniti, smo se odločile, da izberemo predstavnico mlajših članic, ki ji bodo starejše žanjice predale svoje znanje. Hvaležna sem, da imamo v našem društvu ženske, ki to še znajo, in mlajša dekleta, ki jih to zanima. Ker smo žetev pšenice že usvojile, smo izkoristile priložnost, da se naučimo požeti še ajdo, « pripovedujepredsednica.  Žetev ajde »Za predstavnico mlajše generacije smo izbrale Simono Elbl, ki sta jo spretnejši, starejši žanjici Mira Hamler in Micika Tanacek naučili tega opravila. Mira Hamler je bila tudi ustanovna članica DPŽ Gornja Radgona in v društvu sodeluje že 45 let, Micika pa je naša najbolj znana žanjica, brez katere si ne znamo zamisliti naše žetve zlatega klasja. Ker smo upoštevale vse priporočene ukrepe zaradi koronavirusa, smo žetev ajde in postavljanje snopov fotografirale, slike pa bomo pokazale tudi drugim članicam, saj se nas je na njivi zbralo le šest. Manjši del njive, na kateri so  poleti posejali ajdo, dozorela pa je konec oktobra, nam je odstopila Cvetka Hamler. Žanjice so si nadele tradicionalna žetvena oblačila: krilo, predpasnik, bluzo in si na glavo zavezale ruto, vzele vsaka svoj srp in z malico v cekarju smo se skupaj sprehodile do njive v Orehovcih. Tam je Mira najprej nabrusila srpe, nato pa so se lotile žetve ajde. Žetev ajde je podobna kot pri pšenici, snopi pa se delajo drugače. Pri ajdi se namreč stebla prime spodaj, se jih zasuka okoli snopa in zavije, da drži skupaj. Zgornji del pa se prime skupaj in vrh spodviha, da  najboljšega dela ne more pojesti srnjad. Da snop stoji lepo pokonci, pa ga spodaj s srpom malo razpreš. Snope so včasih sušili na njivah, vsak dan pa so kmetice preverjale, ali so kapice že dovolj suhe in lahko snope odnesejo domov in oluščijo ajdo,« je žetev ajde na kratko opisala Bratuševa. Priprava snopov  Simoni sta šli žetev in vezanje snopov odlično od rok in z malo vaje bo to veščino hitro usvojila. Ob koncu nam je predsednica še povedala, da je bila ajda že pozabljena kultura, a se vrača na polja: »Zadnja leta vidim vse več belih cvetočih polj okoli Gornje Radgone, ajda pa se vrača tudi na naše jedilnike, zato upam, da letošnja žetev ni bila edina.« Snopi že stojijo.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:21

0 ogledov

Vse so bile zlate
Letos so aktivnosti društev kmetic in podeželskih žensk povsem zamrle in, kot kaže, še nekaj časa ne bodo mogle nadaljevati s svojim ustaljenim ritmom. Poleg skupnih druženj, izletov in tradicionalnih srečanj pogrešajo tudi državne razstave in kulinarična ocenjevanja, ki se sicer vrstijo vse leto. V začetku novembra je bila na sporedu tradicionalna državna razstava, na kateri se bohoti kraljica praznične mize, potica, a ta letos na žalost ni bila izvedljiva. Na vrsti bi bila šesta državna razstava potic, tokrat v Žužemberku, saj si organizacijo te prireditve izmenjujemo s stanovskimi kolegicami iz Šentjerneja. »Kaj storiti, da bi vseeno pokazale dobro voljo in ljudi spomnile, da prihaja praznični čas in s tem peka potice, smo razmišljale v društvu kar nekaj časa. Nismo povsem obupale, da nam ne bi uspelo. Ko nam je mag. Tanja Strniša namignila, naj potice spečemo in namesto na razstavi pokažemo na spletu, nam je bila njena ideja takoj všeč. Obe društvi sta strnili moči in ženske povabili k sodelovanju,« nam pripoveduje Tadeja Lavrič, predsednica Društva kmečkih žena Suha krajina – Žužemberk.  Ženske so pokazale dobro voljo in spekle potico, jo fotografirale, sliko pa poslale društvu. »Prejeli smo 13 fotografij potic, večinoma z Dolenjske, spekla pa jo je tudi gospa Strniša. Sprejeli smo tudi potratne potice, ki jih na pravem državnem ocenjevanju ne ocenjujemo. Komisije letos ni bilo, a na pogled so prav vse potice lepe in si zaslužijo zlato priznanje, za sodelovanje pa smo se jim zahvalili tudi s praktičnim darilom, ki smo jim ga poslali po pošti,« nam je povedala Lavričeva.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:16

0 ogledov

Jesensko veselje
Prikupnih fotografij ni nikoli dovolj. Trije fantiči, Aljaž, Lovro in Žan, so z veseljem pozirali vsak s svojo bučo za fotografijo, ki bo popestrila družinski album. Fotografija je nastala v Velesovem v občini Cerklje na Gorenjskem, poslala pa nam jo je Irena Ropret.

Fri, 27. Nov 2020 at 12:20

0 ogledov

Srečanje dobaviteljev mleka malo drugače
V Ljubljanskih mlekarnah sodelujejo s kar 2200 kmeti, odnose z njimi pa negujejo tudi na tradicionalnem srečanju dobaviteljev mleka. Le-ta se vsako leto odvije na drugem koncu Slovenije, tokrat pa so ga izvedli v nekoliko prilagojeni različici. V letu 2020 so v Ljubljanskih mlekarnah razvili še tesnejše sodelovanje z dobavitelji, saj je epidemija prinesla nemalo izzivov tudi v mlekarsko panogo. Z ozirom na uspešno sodelovanje so, čeprav zaradi zdravstvenih razmer srečanja dobaviteljev niso mogli izpeljati v običajni obliki, ohranili tradicijo in se poklonili izstopajočim dosežkom dobaviteljev. Drugo leto zapored so podelili priznanje "S posluhom za jutri", s katerim izpostavljajo projekte z družbeno odgovorno noto. V letošnjem letu, ko je samooskrba postala ena velikih tem v javnosti, so priznanje namenili tistim dobaviteljem, s katerimi so še posebej tvorno sodelovali pri komunikacijskih aktivnostih, v podporo potrošnji slovenskega mleka in mlečnih izdelkov. Priznanje S posluhom za jutri za proaktivnost pri promociji izdelkov iz mleka slovenskih kmetov so prejeli: -        Simona in Jernej Strašek -        Romana in Anton Koren -        Katica Prezelj z družino (kmetija pr' Kendu)   -        Janez Rosc z družino (kmetija Spodnji Strmčnik)   -        Janez Lapanje z družino (kmetija Krnčan)   Zadnje tri kmetije so sodelovale tudi pri komunikacijski akciji "Okus po domu se začne pri nekom doma", ki jo potrošniki spremljajo v TV oglasih in na digitalnih platformah. V kampanji predstavljajo zgodbe iz zakulisja nastanka Alpskega mleka in s tem zgodbe slovenskih kmetij, kjer že generacije pridelujejo kakovostno slovensko mleko in kjer ima vsaka krava svoje ime. Priznanje "S posluhom za jutri" je bilo med dobavitelji zelo dobro sprejeto, Ljubljanske mlekarne pa ga bodo svojim dobaviteljem podeljevale tudi v prihodnje in s tem spodbujale njihova raznolika družbeno odgovorna delovanja. Tradicionalno so podelili priznanja in nagrade tudi za največ prirejenega mleka ter za najbolj kakovostno pridelano mleko. Nagrado za največ prirejenega mleka v kvotnem letu 2019/20 so prejeli: 1. mesto: Vinko Bogovič, 1.739.310 litrov 2. mesto: Jernej Strašek, 1.298.153 litrov 3. mesto: Romana in Anton Koren, 1.238.696 litrov Nagrado za najbolj kakovostno pridelano mleko v kvotnem letu 2019/2020 so prejeli: 1. mesto: Milan Kelšin 2. mesto: Peter Gros 3. mesto: Franc Trebušak   Zaradi trenutnih razmer so vsem svojim dobaviteljem pripravili nekaj drugačnega, in sicer prav poseben virtualni ogled poti mleka od kmetije do izdelka, ki so si ga lahko ogledali s priloženimi 3D očali. Ljubljanske mlekarne so sicer že v maju sodelovale v akciji "Slovensko mleko nas povezuje", v kateri so nekatere največje slovenske mlekarne in trgovci družno organizirali mesec slovenskega mleka in nabor priljubljenih izdelkov ponujali po znižanih cenah. S kampanjo so spodbujali potrošnike, ki so pomemben člen v mlekarski verigi, naj posegajo po slovenskih mlečnih izdelkih in tako doprinesejo k njeni stabilnosti.    

Thu, 26. Nov 2020 at 22:39

70 ogledov

SAATBAU semena: Leto presežnikov
Leto 2020 je bilo za pridelavo poljščin leto presežnikov, ugotavljajo tudi v slovenskem predstavništvu semenarja SAATBAU Linz iz Avstrije.  »Zlasti za pridelavo koruze,« izpostavlja Zvonko Glažar, produktni vodja SAATBAU Slovenija. Omenjena družba, ki je na našem trgu prisotna od leta 2013, je na področju popestritve ponudbe semenskega materiala koruze, strnih žit, soje in različnih mešanic, v smislu pestrosti ponudbe storila pomemben korak naprej. Za vsako njivo najprimernejše seme Marjeta Mohorič, direktorica hčerinske družbe SAATBAU Slovenija spomni na znano dejstvo, da je za Slovenijo  v smislu kmetijske pridelave značilna zelo velika pestrost, saj imamo na sorazmerno majhnem prostoru države več zelo različnih pridelovalnih območij, ki se med seboj razlikujejo glede mikroklimatskih in talnih razmer. »V takšnih pogojih ima ta avstrijski zadružni semenar zelo širok izbor hibridov pomembno vlogo za uspešno poljedelsko pridelavo,« poudarja Mohoričeva. Da bi na področju pridelave koruze, ki je tudi pri nas najbolj razširjena poljščina  (zadnja leta raste na skoraj 70 tisoč hektarjih, od tega za zrnje na slabih 40 tisoč hektarjih, ostalo je koruza za silažo), prišli do najbolj primernih hibridov za posamezno makrolokacijo,  vsako leto SAATBAU Slovenija pripravi več kot 40 demonstracijskih poskusov koruze za zrnje in silažo. »Vsi poskusi so javno požeti, vrednoteni in njihovi rezultati objavljeni na naši spletni strani  www.saatbau.com/si, del podatkov z njih pa je tudi v tiskanem Sortnem izboru  najprimernejših sort oziroma hibridov za setev v prihajajoči rastni sezoni. In to tako semena hibridov koruze, kakor semena ječmena, pšenice in soje,« nadaljuje Zvonko Glažar. Družba SAATBAU Slovenija rezultate vseh poskusov objavlja na svoji spletni strani www.saatbau.com/si.   SAATBAU Akademije Podjetje SAATBAU Slovenija je rezultate poskusov vsako leto predstavilo tudi na tradicionalni in zelo dobro obiskani strokovni prireditvi SAATBAU Akademiji, ki je bila tradicionalno v začetku decembra na dveh lokacijah. V okolici Murske Sobote za vzhodno in v okolici   Ljubljane za zahodno Slovenijo.  S pomočjo tujih sodelavcev na njih niso predstavili samo dobre kmetijske prakse  iz tujine in iz prve roke podali priporočila glede pridelave, pač pa so razglasili tudi rezultate in podelili nagrade najboljšim v njihovi edinstveni in na trgu zaščiteni akaciji SAATBAU Rekorder in SAATBAU Zmagovalec. Slednje nagrade vsako leto podelijo tistim najboljšim pridelovalcem, ki so imeli v tekočem letu najvišje hektarske pridelke v skupinah koruze, pšenice, ječmen in soja. SAATBAU Rekorderji pa so tisti, ki so morebiti presegli absolutno najvišje pridelke v vseh letih doslej trajanja akcije. Določeno leto ni nobenega rekorderja, potem so lahko v večih skupinah.  Za obe akciji se morajo  pridelovalci, ki sejejo njihova semena oziroma hibride predhodno prijaviti. Koronski čas je tisti, ki je tudi to prireditev, kakor vsa javna spravila demonstracijskih poskusov koruze,  odpihnil. V zvezi s tem Marjeta Mohorič pravi, da je leto 2020 prineslo rekordne pridelke koruze za zrnje, silažne koruze, pšenice in ječmena. Ekipa SAATBAU Slovenija bo pridelovalce Rekorderje in Zmagovalce obiskala ta mesec in jim podelila posebna priznanja.     V OKVIR: Dobra setev, dobra žete s strokovnim svetovanjem SAATBAU Slovenija!   Koruzno leto »Setev koruze je bila pravočasna in v optimalnem času, vendar je koruza zaradi suhega in hladnega vremena zaostajala v rasti za 10 do 14 dni. Skozi rastno dobo se je potem izmenjevalo poletno deževje in toplo vreme, brez izrazitih vročinskih valov in koruza je hitro lahko nadoknadila zamujeno,« se spominja pridelovalnih pogojev 2020 produktni vodja SAATBAU Slovenija Zvonko Glažar. Pravi, da v kolikor v panonskem delu Slovenije pogosto govorimo o primanjkovanju  vlage v času vegetacije, lahko za letošnje leto rečemo, da smo imeli deficit vsote efektivnih temperatur.  »Marsikje pa smo srečali tudi območja, kjer je koruza presegla rekordne pridelke iz »koruznega« leta 2018,« je še podčrtal. Zaradi slabega vremena v jeseni se je tudi žetev poskusov koruze SAATBAU, kakor te poljščine sploh, marsikje zavlekla v november. Zvonko GLAŽAR je ob tem dodal: »Zaradi spreminjajočih vremenskih razmer letošnji rezultati poskusov med različnimi lokacijami - v primerjavi z minulimi leti, niso statistično primerljivi. Za vsak poskus je potrebno upoštevati lokalne vremenske razmere, kar se še posebej odraža na vlagi koruze v času spravila. Najboljši odgovor o potencialu pridelka da povprečni rezultat posameznega hibrida več lokacij skozi več let. V SAATBAU sledimo kvalitetnemu prikazovanju rezultatov in nikoli ne izpostavljamo posameznega poskusa, temveč vedno le povprečje. Večkrat sem že dejal, da za prikaz potenciala posameznega hibrida en poskus ni poskus ter eno leto ni leto.« Zvonko Glažar: do relevantnih podatkov posameznih hibridov na eni lokaciji na podlagi pridelkov večih let. Marjeta Mohorič, direktorica SAATBAU Slovenija: „Leto 2020 je bilo leto presežnikov. Povprečni hektarski pridelki so se gibali znotraj običajnih pridelkov pri koruzi za zrnje od 15 do 18 ton suhega zrnja, pri silažni koruzi pa od 70 do 85 ton zelene mase. Dosegli pa smo tudi rekordne pridelke, višje od navedenih. Samo en podatek pa nikoli ni merodajen, zato v SAATBAU Slovenija vedno predstavljamo povprečne rezultate poskusov, tako posameznih hibridov, kot posameznih lokacij in jih primerjamo skozi leta.“   Spletna stran Rezultate vseh poskusov bodo na voljo na njihovi spletni strani in v katalogu Sortni izbor 2021  po 1. decembru 2020. V slovenskem hčerinskem podjetju avstrijske zadruge SAATBAU obljubljajo, da bodo s svojim poslanstvom nadaljevali, zavedajoč se, da lahko rekordni pridelki zrastejo samo iz najboljših semen. Da bi ohranili stik s kmeti, bodo dobre kmetijske prakse in priporočila za pridelavo sproti objavljali na svoji novi in posodobljeni spletni strani www.saatba.com/si, Facebook strani SAATBAU LINZ SLOVENIJA in Youtube kanalu Saatbau Slovenija. Priporočajo, naj jih spremljate, saj boste izvedeli marsikaj koristnega in zanimivega.    
Teme
izjava tedna odkupne cene

Zadnji komentarji

Kristjan Sešek :

21.11.2020 23:29

...

Prijatelji

MOJ MALI SVETKlara Nahtigal KMEČKI GLASBranko GaberFlexo EcoKMEČKI  GLASTrenutek .Darja Zemljič  KMEČKI GLASGeza GrabarBarbara Remec KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc Fortuna

NAJBOLJ OBISKANO

Izjava tedna: Roman Žveglič, podpredsednik SKS, o neurejenosti kmetijskega trga in vedno nižjih odkupn